V bližini nočejo hiše za drugačne ljudi

Dom na Krasu in Center za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem, ki kot prva v državi stopata po poti korenite preobrazbe velikih institucij, prenatrpanih domov drugačnih med nami, se pri gradnji manjših skupnosti bliže domu ponekod spopadata z odklanjanjem in nasprotovanjem. Na Ravnah na Koroškem so na eni izmed lokacij sosedje sprožili upravni spor.

Ravenski župan Tomaž Rožen je povedal, da je bilo nasprotovanje krajanov Čečovja presenetljivo ob dejstvu, da so hišo umestili v naselje hiš, v katerem že deluje ena od zunanjih bivalnih enot črnjanskega CUDV, imenovana Hiša sreče. Rožen trdi, da so imeli stanovalci Čečovja pomisleke zaradi urbanistične ureditve in ne nasprotujejo prihodu dodatnih varovancev.

V društvu Sožitje Mežiške doline so nad ravnanjem krajanov razočarani, saj so upravni spor vložili na zadnji dan pred potekom roka za pritožbo. »Preveč demokracije včasih škodi. Pretehtala je želja po lastni udobnosti, a zelenico, površine dobrih 500 kvadratnih metrov, ki je zazidljiva, bo nekdo prej ali slej pozidal,« je prepričana Irena Došen iz Sožitja.

Marijan Lačen, dolgoletni direktor CUDV Črna na Koroškem, pa je dejal: »Že Wolfensberger, oče normalizacije (danes temu pravijo deinstitucionalizacija) oseb z motnjo v duševnem razvoju, je razumevajoč za ta problem, pred mnogimi leti je zapisal: 'Če želite osebe z motnjo v duševnem razvoju vključiti v skupnost, to preprosto naredite, ne da bi kogarkoli kaj spraševali, saj s tem ne kršite nobenega zakona in okolica, ljudje, bodo prej ali slej spoznali, da so z osebami z motnjo v duševnem razvoju dobili krasne sosede'. Nekako tako smo ravnali pred nekaj leti pri ustanavljanju bivalne skupnosti in zadeve so se dobro izšle, skladno s pričakovanji, kot jih je napovedal Wolfensberger.«

Tiha diskriminacija ob nakupu nepremičnin

Veliko prahu je dvignila tudi namera Doma na Krasu, ki izvaja institucionalno varstvo za odrasle s težavami v duševnem zdravju in intelektualnimi ovirami, da jih v projektu deinstitucionalizacije naselijo tudi v štiri hiše v Divači. Krajani so se povezali v civilno iniciativo in se spomladi temu uprli. Skrbelo jih je, da se bodo varovanci vedli neprimerno in da bo prihajalo do nemirov in izgredov. Peticijo proti njihovemu prihodu je podpisalo 400 od nekaj več kot tisoč prebivalcev.

Vršilka dolžnosti direktorja Doma na Krasu Nevenka Ražman je povedala, da so se razmere umirile. Dom na Krasu nadaljuje gradnjo. Ocenjujejo, da bodo 26 stanovalcev v Divačo preselili oktobra in da pri tem ne bodo naleteli več na težave. V projektu bodo v stanovanjske skupnosti sicer razselili 70 od skupaj 120 varovancev. Namestiti jih želijo tudi na Obalo, nad katero kljub visokim cenam nepremičnin še niso obupali in kjer so bili po besedah zdaj že nekdanjega direktorja Matjaža Prelca pri nakupu štirih hiš deležni tihe diskriminacije. Niso jih namreč želeli za sosede.

»Žal Slovenci nimamo internaliziranega najboljšega odnosa do drugačnosti. Do kakršnekoli drugačnosti. Ljudje ne odklanjajo drugačnosti zaradi same drugačnosti, saj je največkrat niti ne poznajo, ne poznajo njene vsebine, njenega bistva. Drugačnost odklanjajo preprosto zaradi strahu pred nečim novim, neznanim. To je v glavnem usoda malih narodov zaradi svojega prastrahu, ker jim je novo skozi zgodovino v glavnem prinašalo nekaj slabega. Z velikimi narodi ni tako, so veliko bolj samozavestni, zato je njihov odnos do drugačnosti veliko bolj pozitiven. In motnja v duševnem razvoju je drugačnost, ki je za ljudi v glavnem bolj slabo znana in je prvo srečanje z njo pogosto povezano s predsodki in odklanjanjem,« opozarja Marijan Lačen.