V gradnji sožitja ne smemo nikoli popustiti!

Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) bo danes po več kot dveh desetletjih dobila novega predsednika. Vodenje ene izmed dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji namreč nasledniku prepušča Rudi Pavšič, mož dialoga, ki je ne glede na prežeče politične in demografske izzive za manjšino optimističen glede njene prihodnosti.

Rudi Pavšič je prišel na čelo SKGZ marca 1997. Njegov naslednik oziroma naslednica bo bodisi nekdanja ravnateljica in aktualna predsednica paritetnega odbora za slovensko manjšino Ksenija Dobrila bodisi sodelavec tržaške prefekture Igor Kocijančič. Odločili bodo glasovi 240 delegatov na sobotnem kongresu v Kulturnem domu v Trstu.

»Leta,« je na vprašanje, zakaj ne bo osmič kandidiral, odgovoril Pavšič: »Prišel je čas, ko se v našem in širšem prostoru vse zelo hitro spreminja. Potrebujemo nov pogled tudi na našo problematiko oziroma kakšna naj bo naša vloga v prihodnjem obdobju. Zato je prav, da damo mesto novim ljudem, ki bodo prinesli nove ideje.« Dosedanje vodstvo se je tako odločilo za radikalno spremembo, saj bo SKGZ poleg deželnega predsednika dobil še dva nova pokrajinska za Tržaško in Goriško.

Rudi Pavšič se poslavlja v nekoliko protislovnem času. Manjšina v Italiji doslej še ni imela toliko pravic – in samozavesti, na drugi strani pa so se meddržavni odnosi čez noč krepko skrhali po direndaju italijanske politike v Bazovici ob dnevu spomina na fojbe. »Ta prostor še nikoli ni bil tako perspektiven,« poudarja Pavšič: »Ostro protislovenstvo vendarle odhaja s prizorišča. Kot skupnost smo veliko prispevali, ker smo se ves čas v odnosu do institucij in oblasti izpostavljali dialoško. Težav nismo reševali konfliktno, s protesti na trgih, na sodiščih, ampak smo iskali možnost rešitve z dialogom. Resda tako na rezultat čakaš več časa, ampak rezultat potem traja.«

Združitev krovnih organizacij

Letošnje repenčenje italijanskih politikov v Bazovici se je Pavšiča dotaknilo, a vendarle meni, da to utrjuje vrste med manjšino: »Kot Slovenec sem bil po Bazovici seveda prizadet, ker so potvarjali mojo zgodovino, me postavili na zatožno klop, kjer bi morali biti drugi. Tisti, ki so vse to izrekli, pa se morajo vprašati, ali s takšnimi izjavami sodijo v sodobno demokratično družbo. Govorimo o predsedniku evropskega parlamenta, o predsedniku države, o vodji največje vladne stranke, o županu Trsta. Oni so izgubili, ne mi.«

Zavrača pa, da bi zdaj vračali milo za drago: »Ostrini ne bomo odgovarjali z ostrino. Od daleč je namreč lahko nagovarjati, toda mi živimo v Italiji. Z ljudmi okoli sebe želim živeti normalno, brez konfliktov. Prostor Alpe-Jadran je biser Evrope. Zakaj bi ga morali kvariti s tem, da se vedno znova vračamo v zgodovino? Nehajmo! Ljudje ne marajo konfliktov. Zaključek zadnjega meseca je, da ne smemo nikoli popustiti v gradnji sožitja. Moramo vztrajati in biti prepričani, da smo na pravi poti.«

Slovensko manjšino v Italiji povezuje 320 organizacij. Poleg SKGZ je druga krovna organizacija še Svet slovenskih organizacij (SSO). So Slovenci razklani tudi na drugi strani meje? »Neenotnost je danes manjša, kot je bila. Tudi mi smo bili namreč sinovi ideoloških delitev v Sloveniji. Žal mi je, da je začetna Nova Slovenija v naš prostor vnašala še večje delitve.« Je pa manjšina danes bolj zrela, poudarja: »Smo ena najbolje organiziranih manjšin v Evropi. Leta 2019 pa ni potrebe, da imamo dve krovni organizaciji. Mislimo podobno, delamo skupaj, nimamo konfliktov, delimo iste usode in smo prijatelji. S tem bomo rešili marsikateri problem. Danes namreč zaradi te dvojnosti ohranjamo dva tabora po vseh vaseh.«

Zakaj, zakaj, zakaj ...

Za italijansko oblast mu je ostalo veliko vprašanj: »Zakaj nam po 18 letih zaščitnega zakona polovico členov še niso uresničili? Zakaj moramo prosjačiti – in verjetno brez uspeha –, da bomo dobili mesto v parlamentu? Zakaj nimamo vladnega omizja? Zakaj pristanišči ne sodelujeta? Zakaj se nič ne dogaja v prostoru Alpe-Jadran? Zakaj dežela, ki je specifična zaradi manjšin, nima institucionalnega odnosa do naše skupnosti? Zakaj deželni predstavniki nadaljujejo logiko dneva spomina? To pomeni, da so odnosi kvečjemu dobri, niso pa še odlični.«

A Pavšič opozarja, da ni vse naloga Italije, kar je skrbi za manjšino. Predvsem meni, da obmejni prostor premalo sodeluje. »Tu se nič ne dogaja. Zato poudarjam, da nočem biti zamejec, ampak Primorec. Želim biti to, kar je Koprčan, Novogoričan ali Tolminec. Meja pa je še močnejša, kot je bila. V teh časih ni nastalo niti eno skupno društvo. Ne moremo se zadovoljiti z občasnimi skupnimi prireditvami. Razdalja med nami in Slovenijo se vsak dan veča. Še najbolj aktivna sta prostora, ki imata največ geografskih pregrad, to sta Benečija in zgornja Soška dolina.«

Raziskava med mladimi zamejci do 25. leta kaže, da šele vsak sedmi ali osmi čuti Slovenijo za svojo državo. Po oceni italijanskega notranjega ministrstva sicer manjšina šteje 70.000 Slovencev. »Čez 20 ali 30 let se bo skupnost Slovencev v Benečiji izgubila. In Slovenija bo kriva za to. Mora ustvariti pogoje za nova delovna mesta, s čimer dosežemo trojni uspeh: da ljudi zaposlimo, da se čutijo kot Slovenci, tisti pa, ki se ne, pa bi videli, da se izplača biti Slovenec. Da se. Predlagali smo sklade, brezobrestna posojila, a mora za to obstajati politična volja. Čez 20 let bo prepozno.«