Včasih šest literarnih besedil, zdaj le še dve
Letošnji maturanti bodo prihodnji petek odprli prvo poglavje »zrelostnega« izpita, že zdaj pa so različna mnenja o izbiri del za leto 2019.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Literarna dela, ki so izbrana za maturitetni esej, pogosto razburjajo laično in strokovno javnost, čeprav ne vedno iz istega razloga. Včasih zato, ker se založbe čez vso mero prerivajo okoli te zlate jame, ki prinese izkupiček od nekaj tisoč prodanih knjig, včasih zato, ker naj bi bile knjige ali tematike eseja neprimerne za mlade bralce, včasih pa tudi zato, ker naj bi bil sporen sam koncept eseja.
Maturitetni esej je bil v šolski sistem uveden z maturo leta 1995. Literarna dela, ki jih izbere državna maturitetna komisija, so za vse dijake, ki opravljajo splošno maturo, enaka, ne pišejo pa vsi dijaki enake vrste eseja – nekateri izberejo razpravljalni, drugi pa razlagalni oziroma interpretativni esej. Marsikaj v zvezi z esejem se je z leti spreminjalo – smernice, na podlagi katerih se piše, so postale bolj skope, spremenila so se navodila in ocenjevanje, državna predmetna komisija za splošno maturo se je po številu zmanjšala. Boža Krakar Vogel, katere teoretska spoznanja o didaktiki književnosti so bila podlaga za oblikovanje šolskega eseja, več let pa je bila tudi članica državne predmetne komisije za splošno maturo iz slovenščine, pa opozarja, da je največja sprememba v tem, da se je sčasoma spremenilo število besedil – v prvih letih jih je bilo do šest, zdaj sta dve.
»Bralne navade mladih so se tako spremenile, da v zadnjih letih že dve knjigi maturitetnega branja pomenita velik zalogaj. Izbor se je tudi zaradi redukcije pomaknil k novejšim besedilom iz 19., 20. in 21. stoletja, čeprav so bila ta tudi prej v večini,« pravi Boža Krakar Vogel.
O tem, kaj so dijaki od uvedbe mature do leta 2016 brali za esej iz književnosti, je leta 2016 v svojem diplomskem delu pisala Teja Bačar. Tudi dve leti pozneje je še vedno najbolje zastopan avtor Ivan Cankar, ki so ga maturantje do zdaj brali sedemkrat, štirikrat so brali Lojzeta Kovačiča in Vladimirja Bartola, trikrat pa Henrika Ibsena in Ivana Tavčarja. Slovenski avtorji so bili pogosteje izbrani kot tuji, razmerje je okoli 60 proti 40 v prid domačim. Od tujih avtorjev je največ francoskih (šest), sledijo ruski (pet). Pri literarnih zvrsteh prevladuje epika, sledi ji dramatika, sklopa iz lirike še ni bilo. Znotraj proze je največkrat zastopan roman, povečini družinski in avtobiografski. Kratka proza se je pojavila trikrat. Pri dramatiki je delež slovenskih in tujih besedil enak, predpisanih je bilo 19 različnih dramskih del, prevladuje pa Ivan Cankar, čigar drame so dijaki brali šestkrat. Dela avtoric so doslej brali le trikrat (leta 2009 je bila v čtivu Prevzetnost in pristranost Jane Austen, leta 2015 Otroštvo Natalie Sarraute, letos so v maturitetno čtivo uvrščeni Ubežni delci Anne Michaels), prihodnje leto bodo delo pisateljice brali četrtič, in sicer Angela pozabe Maje Haderlap.
Največje zanimanje javnosti, včasih tudi razburjenje, je namenjeno temu, katera literarna dela morajo dijaki prebrati in katere tematike obravnavajo. Veliko negativnih mnenj je bilo ob lanskem naslovu eseja Samomor kot izhod iz kolesja sistema, ker naj bi nakazoval neprimeren odnos do samomora, pa tudi ob obravnavanem romanu, Bartolovem Alamutu, ki so mu nekateri očitali, da je z literarnega stališča zelo povprečno delo. Še prej pa sta vzbudila polemike Zupanov roman Menuet za kitaro in Rožančeva Ljubezen . Obe deli sta se nekaterim zdeli preveč polni erotike in neprimerni za čustveno zrelost dijakov.
Zanimivo je, da dva srednješolska učitelja – Zoran Božič, ki poučuje slovenščino na Šolskem centru Nova Gorica in je tudi predavatelj na Univerzi v Novi Gorici, ter Marjana Lenasi Lipovšek, ki je profesorica slovenščine na Gimnaziji Poljane – nista opazila, da bi bili dijaki istega mnenja kot zaskrbljena javnost. Boža Krakar Vogel o tem pravi: »Izkušnje kažejo, da so druge skupine kurikularnih bralcev pogosto bolj bralno zagrete kakor maturanti. Hkrati pa njihovo branje dostikrat vodijo predstave in pričakovanja o 'vzgojni' funkciji literature. Ti imperativi zožujejo pomensko razprtost besedila in kažejo nezaupanje v pouk literature, pri katerem teče pogovor o številnih ugodnih in manj ugodnih plateh besedil, ki naj bi dijake opremil za samostojno presojo.« Še več, dijaki so celo jezni zaradi nezaupanja, ki se jim ga izkazuje. Dijaki škofjeloške klasične gimnazije so ob Menuetu za kitaro sicer res izrazili ogorčenje – a ne nad romanom, ampak nad nezaupanjem odraslih v njihovo samostojno presojo literarnega besedila. Marjana Lenasi Lipovšek dodaja, da navsezadnje beremo literaturo zato, da svet in človeka v njem bolje razumemo, da razvijamo empatijo, ne pa da moraliziramo.
Po čem se odlikujejo dela, ki so se v maturitetnem čtivu znašla že večkrat? Čemu gre pripisati, da je bil Alamut izbran že trikrat, Francoski testament drugič, prav tako Pomladni dan in Veliki briljantni valček ...? Zoran Božič meni, da je ključni kriterij ta, da gre za dve besedili, domače in tuje, ki se ju da primerjati. »S tem se možen izbor naslovov močno zoži. Mogoče pa je tudi, da se je v zadnjih letih glede na opozorila, da imajo na maturi pri angleščini isti naslov več let, komisija odločila, da kakšno besedilo ponovi tudi pri slovenščini,« dodaja Božič. Ponavljanje nekaterih besedil se Boži Krakar Vogel ne zdi problematično. Maturanti so vsakokrat drugi, za pripravo preobremenjenih učiteljev pa je taka ponovitev kdaj pa kdaj dobrodošla, pravi. »To hkrati kaže, da so našteta besedila 'hvaležna' za primerjavo z drugimi ter spodbujajo vsako novo generacijo k drugačnim odzivom in aktualizacijam,« še dodaja.
Očitek je, da so avtorice zapostavljene, da so dela, ki so jih napisale ženske, redko izbrana. Zakaj je tako? »Do druge polovice 20. stoletja je bilo pisateljev preprosto več kakor pisateljic in so zato tudi v literarni zgodovini, kurikulu ter posledično v maturitetnem izboru številneje zastopani. Drugi vzrok pa je, da komisija spolne pripadnosti avtorja ni štela za poseben kriterij izbora. Kriterij ženske zastopanosti se je v osamosvojeni obliki pojavil šele v zadnjem času in maturitetna komisija to zdaj bolj upošteva,« pravi Boža Krakar Vogel.
Tudi poezija je bila doslej popolnoma zapostavljena. Boži Krakar Vogel se zdi škoda, da je tako. Morebitni vzrok vidi v slabši bralni izkušenosti dijakov z njo. »Kolikor vem, pa maturitetna komisija že išče načine, da vključi v maturitetni sklop pesemska besedila,« pravi naša sogovornica.
Maturitetni esej pa je vedno znova tarča kritik in tudi nekateri naši sogovorniki so kritični. Zoran Božič pravi, da sedanja zasnova mature ne spodbuja branja. »Poleg tega je šolski esej, predvsem razpravljalni, ki ga izbere velikanska večina dijakov, bolj ali manj kontrolka z natančnimi navodili in vnaprej predvidenimi zapisi. Ne omogoča nobene ustvarjalnosti, spodbuja konvergentno razmišljanje in je bolj ali manj reprodukcija tujih ugotovitev,« dodaja Božič.
Pisanje eseja je po njegovem mnenju nenaravno početje, saj dijaki pred seboj nimajo leposlovnih besedil. Italijanska matura ima za izhodišče vedno nekaj kratkih besedil. Moti ga tudi, da so bili predsedniki predmetne izpitne komisije za splošno maturo iz slovenščine po specialnosti večinoma literati ali jezikoslovci in niso imeli s poučevanjem na srednji šoli nobenih izkušenj. »Bi vi pustili splošnemu zdravniku brez prakse, da vam operira slepič?« sprašuje Božič.
Marjana Lenasi Lipovšek tudi razmišlja, da bi morda veljalo spremeniti celoten koncept mature iz slovenščine. Vsekakor bi po njenem mnenju morali poskusiti s poezijo ali kratkimi zgodbami in novelami ter vključiti sodobne avtorje, kot so Miha Mazzini, Goran Vojnović in Mojca Kumerdej.
Boža Krakar Vogel v obrambo maturitetnemu eseju navaja, da je nedavna raziskava med učitelji in maturanti pokazala, da eni in drugi dojemajo esej kot dovolj zahtevno pisanje, za katero nikakor ne zadostuje »reprodukcija«. »Študentke slovenistike z izkušnjo maturitetnega eseja celo pogrešajo ta tip pisanja o lastni recepciji pri študiju, nekatere gimnazijske učiteljice pa so v javnih razpravah dejale, da so zahteve do maturantov z esejem višje kakor na fakulteti. Seveda pa pri maturitetnem eseju na literarno temo ne gre za tako imenovano ustvarjalno pisanje, ampak za opisovalno, torej za opis odziva na prebrano, ne za ustvarjanje nove literature. Špekulacije so mogoče, a tisti maturanti, ki so dovolj zreli, da jim gre za izobrazbo, ne le za papir, berejo, in to ne le pred maturo. Marsikaj se da pri eseju izboljšati, a te spremembe imajo svojo dinamiko, treba jih je uvajati odgovorno,« meni Boža Krakar Vogel.
Maturitetni esej je bil v šolski sistem uveden z maturo leta 1995. Literarna dela, ki jih izbere državna maturitetna komisija, so za vse dijake, ki opravljajo splošno maturo, enaka, ne pišejo pa vsi dijaki enake vrste eseja – nekateri izberejo razpravljalni, drugi pa razlagalni oziroma interpretativni esej. Marsikaj v zvezi z esejem se je z leti spreminjalo – smernice, na podlagi katerih se piše, so postale bolj skope, spremenila so se navodila in ocenjevanje, državna predmetna komisija za splošno maturo se je po številu zmanjšala. Boža Krakar Vogel, katere teoretska spoznanja o didaktiki književnosti so bila podlaga za oblikovanje šolskega eseja, več let pa je bila tudi članica državne predmetne komisije za splošno maturo iz slovenščine, pa opozarja, da je največja sprememba v tem, da se je sčasoma spremenilo število besedil – v prvih letih jih je bilo do šest, zdaj sta dve.
»Bralne navade mladih so se tako spremenile, da v zadnjih letih že dve knjigi maturitetnega branja pomenita velik zalogaj. Izbor se je tudi zaradi redukcije pomaknil k novejšim besedilom iz 19., 20. in 21. stoletja, čeprav so bila ta tudi prej v večini,« pravi Boža Krakar Vogel.
Na prvem mestu Ivan Cankar
O tem, kaj so dijaki od uvedbe mature do leta 2016 brali za esej iz književnosti, je leta 2016 v svojem diplomskem delu pisala Teja Bačar. Tudi dve leti pozneje je še vedno najbolje zastopan avtor Ivan Cankar, ki so ga maturantje do zdaj brali sedemkrat, štirikrat so brali Lojzeta Kovačiča in Vladimirja Bartola, trikrat pa Henrika Ibsena in Ivana Tavčarja. Slovenski avtorji so bili pogosteje izbrani kot tuji, razmerje je okoli 60 proti 40 v prid domačim. Od tujih avtorjev je največ francoskih (šest), sledijo ruski (pet). Pri literarnih zvrsteh prevladuje epika, sledi ji dramatika, sklopa iz lirike še ni bilo. Znotraj proze je največkrat zastopan roman, povečini družinski in avtobiografski. Kratka proza se je pojavila trikrat. Pri dramatiki je delež slovenskih in tujih besedil enak, predpisanih je bilo 19 različnih dramskih del, prevladuje pa Ivan Cankar, čigar drame so dijaki brali šestkrat. Dela avtoric so doslej brali le trikrat (leta 2009 je bila v čtivu Prevzetnost in pristranost Jane Austen, leta 2015 Otroštvo Natalie Sarraute, letos so v maturitetno čtivo uvrščeni Ubežni delci Anne Michaels), prihodnje leto bodo delo pisateljice brali četrtič, in sicer Angela pozabe Maje Haderlap.
Razvijati empatijo, ne moralizirati
Največje zanimanje javnosti, včasih tudi razburjenje, je namenjeno temu, katera literarna dela morajo dijaki prebrati in katere tematike obravnavajo. Veliko negativnih mnenj je bilo ob lanskem naslovu eseja Samomor kot izhod iz kolesja sistema, ker naj bi nakazoval neprimeren odnos do samomora, pa tudi ob obravnavanem romanu, Bartolovem Alamutu, ki so mu nekateri očitali, da je z literarnega stališča zelo povprečno delo. Še prej pa sta vzbudila polemike Zupanov roman Menuet za kitaro in Rožančeva Ljubezen . Obe deli sta se nekaterim zdeli preveč polni erotike in neprimerni za čustveno zrelost dijakov.
Zanimivo je, da dva srednješolska učitelja – Zoran Božič, ki poučuje slovenščino na Šolskem centru Nova Gorica in je tudi predavatelj na Univerzi v Novi Gorici, ter Marjana Lenasi Lipovšek, ki je profesorica slovenščine na Gimnaziji Poljane – nista opazila, da bi bili dijaki istega mnenja kot zaskrbljena javnost. Boža Krakar Vogel o tem pravi: »Izkušnje kažejo, da so druge skupine kurikularnih bralcev pogosto bolj bralno zagrete kakor maturanti. Hkrati pa njihovo branje dostikrat vodijo predstave in pričakovanja o 'vzgojni' funkciji literature. Ti imperativi zožujejo pomensko razprtost besedila in kažejo nezaupanje v pouk literature, pri katerem teče pogovor o številnih ugodnih in manj ugodnih plateh besedil, ki naj bi dijake opremil za samostojno presojo.« Še več, dijaki so celo jezni zaradi nezaupanja, ki se jim ga izkazuje. Dijaki škofjeloške klasične gimnazije so ob Menuetu za kitaro sicer res izrazili ogorčenje – a ne nad romanom, ampak nad nezaupanjem odraslih v njihovo samostojno presojo literarnega besedila. Marjana Lenasi Lipovšek dodaja, da navsezadnje beremo literaturo zato, da svet in človeka v njem bolje razumemo, da razvijamo empatijo, ne pa da moraliziramo.
Infografika Delo
Pomembno je, da je besedila mogoče primerjati
Po čem se odlikujejo dela, ki so se v maturitetnem čtivu znašla že večkrat? Čemu gre pripisati, da je bil Alamut izbran že trikrat, Francoski testament drugič, prav tako Pomladni dan in Veliki briljantni valček ...? Zoran Božič meni, da je ključni kriterij ta, da gre za dve besedili, domače in tuje, ki se ju da primerjati. »S tem se možen izbor naslovov močno zoži. Mogoče pa je tudi, da se je v zadnjih letih glede na opozorila, da imajo na maturi pri angleščini isti naslov več let, komisija odločila, da kakšno besedilo ponovi tudi pri slovenščini,« dodaja Božič. Ponavljanje nekaterih besedil se Boži Krakar Vogel ne zdi problematično. Maturanti so vsakokrat drugi, za pripravo preobremenjenih učiteljev pa je taka ponovitev kdaj pa kdaj dobrodošla, pravi. »To hkrati kaže, da so našteta besedila 'hvaležna' za primerjavo z drugimi ter spodbujajo vsako novo generacijo k drugačnim odzivom in aktualizacijam,« še dodaja.
Očitek je, da so avtorice zapostavljene, da so dela, ki so jih napisale ženske, redko izbrana. Zakaj je tako? »Do druge polovice 20. stoletja je bilo pisateljev preprosto več kakor pisateljic in so zato tudi v literarni zgodovini, kurikulu ter posledično v maturitetnem izboru številneje zastopani. Drugi vzrok pa je, da komisija spolne pripadnosti avtorja ni štela za poseben kriterij izbora. Kriterij ženske zastopanosti se je v osamosvojeni obliki pojavil šele v zadnjem času in maturitetna komisija to zdaj bolj upošteva,« pravi Boža Krakar Vogel.
Tudi poezija je bila doslej popolnoma zapostavljena. Boži Krakar Vogel se zdi škoda, da je tako. Morebitni vzrok vidi v slabši bralni izkušenosti dijakov z njo. »Kolikor vem, pa maturitetna komisija že išče načine, da vključi v maturitetni sklop pesemska besedila,« pravi naša sogovornica.
Zgolj kontrolka?
Maturitetni esej pa je vedno znova tarča kritik in tudi nekateri naši sogovorniki so kritični. Zoran Božič pravi, da sedanja zasnova mature ne spodbuja branja. »Poleg tega je šolski esej, predvsem razpravljalni, ki ga izbere velikanska večina dijakov, bolj ali manj kontrolka z natančnimi navodili in vnaprej predvidenimi zapisi. Ne omogoča nobene ustvarjalnosti, spodbuja konvergentno razmišljanje in je bolj ali manj reprodukcija tujih ugotovitev,« dodaja Božič.
Pisanje eseja je po njegovem mnenju nenaravno početje, saj dijaki pred seboj nimajo leposlovnih besedil. Italijanska matura ima za izhodišče vedno nekaj kratkih besedil. Moti ga tudi, da so bili predsedniki predmetne izpitne komisije za splošno maturo iz slovenščine po specialnosti večinoma literati ali jezikoslovci in niso imeli s poučevanjem na srednji šoli nobenih izkušenj. »Bi vi pustili splošnemu zdravniku brez prakse, da vam operira slepič?« sprašuje Božič.
Marjana Lenasi Lipovšek tudi razmišlja, da bi morda veljalo spremeniti celoten koncept mature iz slovenščine. Vsekakor bi po njenem mnenju morali poskusiti s poezijo ali kratkimi zgodbami in novelami ter vključiti sodobne avtorje, kot so Miha Mazzini, Goran Vojnović in Mojca Kumerdej.
Višje zahteve kot na fakulteti
Boža Krakar Vogel v obrambo maturitetnemu eseju navaja, da je nedavna raziskava med učitelji in maturanti pokazala, da eni in drugi dojemajo esej kot dovolj zahtevno pisanje, za katero nikakor ne zadostuje »reprodukcija«. »Študentke slovenistike z izkušnjo maturitetnega eseja celo pogrešajo ta tip pisanja o lastni recepciji pri študiju, nekatere gimnazijske učiteljice pa so v javnih razpravah dejale, da so zahteve do maturantov z esejem višje kakor na fakulteti. Seveda pa pri maturitetnem eseju na literarno temo ne gre za tako imenovano ustvarjalno pisanje, ampak za opisovalno, torej za opis odziva na prebrano, ne za ustvarjanje nove literature. Špekulacije so mogoče, a tisti maturanti, ki so dovolj zreli, da jim gre za izobrazbo, ne le za papir, berejo, in to ne le pred maturo. Marsikaj se da pri eseju izboljšati, a te spremembe imajo svojo dinamiko, treba jih je uvajati odgovorno,« meni Boža Krakar Vogel.
