Zakonca Müller imata recept za uspešno, dolgo in ljubeče življenje

Na skupni delovni in življenjski poti sta že polnih 70 let. Kakšen je njun recept za uspešno, dolgo in ljubeče življenje?
Fotografija: »Tvoje delo je ves čas ustvarjanje ravnovesja: v pacientu, v razmerah okoli pacienta in znotraj samega sebe,« se strinjata zakonca Jasna in Dušan Müller. FOTO: Tomi Lombar
Odpri galerijo
»Tvoje delo je ves čas ustvarjanje ravnovesja: v pacientu, v razmerah okoli pacienta in znotraj samega sebe,« se strinjata zakonca Jasna in Dušan Müller. FOTO: Tomi Lombar

Medicina je v času, ko sta ji zapisana zdravnika zakonca Dušan in Jasna Müller, zelo napredovala. Danes 95-letni srčno-žilni kirurg in 90-letna anesteziologinja sta med drugim sodelovala pri razvoju operacij na srcu, tudi otroških, ki so zadnji čas pod drobnogledom javnosti.


 

Vse svoje delovno obdobje sta preživela v socializmu. Kakšen čas je bil to za zdravnike in za bolnike?


Jasna: Medicina se je po vojni izjemno hitro razvijala. Bili so iskalci in razvijali vse, kar je bilo novega v zahodni medicini. To je bil tudi čas svetovnih izmenjav. Ni bilo računalnikov, interneta, vse znanje smo pridobivali z izmenjavo izkušenj v neposrednih srečanjih. Poti v tujino so bile široko odprte, veliko smo hodili na izobraževanja in prinašali znanje domov. Bile so tudi štipendije za odhod v tujino. Anesteziologija se je zelo hitro razvijala hkrati s kirurškimi specialnostmi. Vedno smo bili v koraku z razvitim zahodnim svetom.
Dušan: Bolnikov je bilo takrat zelo veliko, zmeraj jih je bilo veliko, tako kot je še danes. Delala sva na kirurgiji, seveda tudi na urgenci. Po vojni, ko so bile ceste slabe in slaba vozila, je bilo več prometnih nesreč, prva leta je bilo tudi veliko poškodb in opeklin.


Slovenska medicina je bila vsa vajina leta zelo navezana na angleško. Kako to?


Jasna: Navezava na angleško medicino izvira iz vojne. Takrat so ranjence iz partizanskih bolnišnic prevažali z letali, ki so prihajala iz Italije na osvobojeno ozemlje, v Bari. V Bariju so čakali angleški kirurgi in tudi naši kirurgi so bili tam. Stkale so se prijateljske vezi in te povezave z angleškimi kirurgi so se po vojni prenesle na kliniko. Angleži so obiskovali klinični center, bila so srečanja, izmenjave, zabave. Kasneje smo se povezali še z ameriško medicino in drugimi evropskimi centri. Bilo je tudi nekaj sodelovanja z Rusijo. Ob osvoboditvi 9. maja 1945, ko sem prišla do izpraznjene nemške vojaške bolnišnice, kjer sem nato pomagala, je bila v njej že partizanska ekipa, sodeloval pa je ruski polkovnik.


Koliko bolnikov je šlo skozi vajine roke?


Dušan: To je pa pretežko vprašanje. Zelo veliko. In vedno je bilo premalo časa, saj smo operirali paciente iz vseh jugoslovanskih republik.
Jasna: Zdravniki ne štejemo bolnikov, ki jih zdravimo. Na tisoče je odraslih in otrok, ki sem jim dala anestezijo.


Vama je kateri ostal posebej v spominu?


Dušan: Vseh težkih se spomnim, kot da bi bilo včeraj. Tak je bil Indijanec iz Južne Amerike. Mlad, komaj nekaj semestrov študija je bilo za njim. Na počitnicah v Dalmaciji si je grdo poškodoval nogo. Imel je okvaro glavne arterije in mu je grozila gangrena, treba bi mu bilo odrezati nogo. Po dveh dneh so dvignili roke in ga iz Splita s športnim letalom pripeljali naravnost v Ljubljano. Na dežurstvu smo ga urgentno operirali. Operacija je trajala več ur. Uspelo nam je. Noga je ostala in fant je lahko odšel po obeh nogah domov.
Jasna: Najbolj se spomnim otroka, starega devet let, na silvestrovo so imeli doma zabavo. Oblekel se je v oblekico, ki se je nato na njem vžgala in je dobil 70-odstotne opekline. Matjaž mu je bilo ime. Vse telo je bilo ena sama opeklina. Nihče si ni mislil, da se bo izvlekel. Toda on je hotel živeti. Rekel je, da hoče igrati kitaro. Prihajal in prihajal je na operacije in sodeloval z zdravniki. Takrat še ni bilo vsega na voljo za zdravljenje opeklin, kar je danes. Treba mu je bilo jemati iz delov nepoškodovane kože povrhnjico in počasi, počasi prekrivati telo. Neštetokrat smo ga anestezirali in operirali. Tega fanta se res spomnim. Bil je primer bolnika, ki sodeluje in ima tisto notranjo moč, da se ne preda, čeprav je bil za umreti. Šel je v posebno šolo, ker je imel po opeklinah omejeno gibljivost rok in nog in je potreboval še dolgoletno rehabilitacijo. A je kljub temu igral tudi kitaro. Krasen človek je.


Kaj je najtežje pri zdravniškem delu?


Jasna: Odločiti se prav. Prepoznati, se odločiti, narediti. Kirurg nima nikoli veliko časa za odločitev, zato je to delo zelo zahtevno.


Ste zdravniki nekoč bolje sodelovali kot danes?


Jasna: Odlično smo sodelovali in bili smo zelo povezani med seboj.


Bila sta zraven na začetku srčne kirurgije, tudi otroške, s katero je danes toliko težav ravno zaradi slabih medsebojnih odnosov zdravnikov. Kaj se je spremenilo?


Jasna: Tega sploh ne razumem. Naše generacije zdravnikov in tudi mlajših, s katerimi smo sodelovali, skorajda ni več. V najinih časih je bilo tudi malo denarja, tako kot danes, ravno tako so bile neizpolnjene potrebe, a so bili kljub temu odnosi dobri. Delo nam je bilo v užitek, ne v breme. Dobro smo se poznali med seboj, vsakemu kolegu si lahko vse povedal, družinsko smo se poznali, imeli skupna lepa doživetja, ni bilo toliko administracije, dogovarjali smo se, kdo bo s kom dežural. Kirurgija je sodelovanje. Grozno mora biti, če ne sodeluješ.


Sta se počutila kot zdravnika spoštovana?


Jasna: Da, vedno. Pacienti so bili v najinem času spoštljivi do zdravnikov. Ne vem, od kod nezaupanje do zdravnikov, ki je razširjeno danes. Morda zato, ker mora biti pri Slovencih vedno nekdo kriv. Danes vsak pacient podpiše, kateri možni strokovni zapleti se lahko zgodijo. Ko grem na operacijo, podpišem celo, da lahko umrem. Svojci in bolniki morajo sprejeti, da se je neki zaplet zgodil, ker je možen. Zdravnik ni vsemogočen. O zapletih presojajo v zdravniški stroki. Ne pa, da o vsem brez pojasnila stroke razpravljajo mediji.


Skupaj sta že 70 let. Kako sta tako dolgo zdržala? (smeh)


Jasna: Saj ni bilo treba zdržati. V skupnem življenju je lepo. Zdržala sva, ker nisva bila v odvisni navezanosti. Ne sme biti soodvisnosti. Vsak mora ostati jaz. Veliko sva imela skupnega v življenju, a tudi veliko svojega. Vsak je šel lahko po svoje. Jaz sem malo več hodila po svetu. Vedno sem silila nekam ven. Še pri sedemdesetih sem bila dvakrat v Himalaji, v Andih, Nepalu, na Kitajskem.
Dušan: Najprej ti mora biti nekdo všeč, potem ga imaš pa še rad. Ne eden ne drugi pa ne smeta imeti občutka, da sta drug k drugemu privezana. Imeti moraš občutek, da si svoboden.
Jasna: Pridejo obdobja, ko bi eden tako, drugi pa čisto drugače. Življenje zahteva prilagodljivost in popuščanje. Ustvarjanje ravnovesja je vse. Če ni ravnovesja, ne moreš nič. Če ni ravnovesja v pacientu, ki je na operacijski mizi, je hudo, lahko umre. Skratka, ves čas je tvoje delo ustvarjanje ravnovesja: v pacientu, v razmerah okoli pacienta in znotraj samega sebe.
Dušan: To si dobro povedala.
Jasna: Tisto, kar je zunaj, je zunaj. A ti si tisti, ki si znotraj. In če si ti znotraj, moraš sam sebe spraviti v red.


Kako doseči ravnovesje v sebi?


Jasna: Poslušaš svoje srce in vprašaš glavo. Brez tega ni nič. Največja razdalja pri razumevanju življenja je od srca do glave. Seveda se človek lahko zmoti in se še enkrat vpraša, kaj naj naredi. Tudi pri pacientih se moraš to vprašati.


Se vama zdi, da dajejo danes mladi ljudje preveč poudarka razumu in premalo srcu?


Jasna: Seveda. Ni vse v glavi. Imeti moraš korenine, imeti deblo, veje. Če samo veje frčijo, pa ni korenin, dobrega debla, vse razpade. Hraniti je treba korenine.


Kako nahraniš korenine?


Jasna: Kaj vem … začutiti je treba zemljo.
Dušan: Ja, in jo dobro zalivati.
Jasna: In reči, jaz sem zemlja. Saj jaz ni nič posebnega. Vpet si v vse. Vse, kar se dogaja, ustvarjamo sami. In ugotoviš, da če jaz spoštujem, kar je treba za ohranjanje življenja, bo vse dobro. Danes mi, stari, ki nimamo več nobenega vpliva na nič, lahko samo vzdržujemo v sebi, da je dobro. Če obsojaš, delaš nered. Pacienti premalo poznajo sebe, da bi se pozdravili. Fantek, o katerem sem pripovedovala, je vedel, da hoče živeti, da hoče igrati kitaro, in je živel in igral. Koliko ljudi danes ve, kaj si želijo postati, in zmorejo za to tudi nekaj potrpeti?


Hočete reči, da je ključ v človeku?


Jasna: Ključ je vedno v človeku. Iz sebe moraš delati, potem ne more biti narobe. In sprejeti vse, tudi če je težko. Ko se vprašaš, zakaj ima bolnik bolečine – ključ je v njem samem. Skozi razumevanje sebe razvije bolnik energijo za zdravljenje. Zdravnik mu lahko pri tem pomaga, da ne potrebuje toliko zdravil. Zato smo uvedli ambulanto za zdravljenje bolečine in akupunkturo kot enakovredno metodo zdravljenja. V vseh bolnišnicah so tako nastali oddelki za zdravljenje bolečine.


Bližata se stotim. Kaj je bistveno, da človek doživi ta leta čil in zdrav?


Dušan: Rojen mora biti pod srečno zvezdo.
Jasna: Da vse delaš s srcem. Da ne iščeš, kako bi moralo biti, ampak da sprejmeš življenje, kakršno je, potem te že pripelje tja, kamor je prav. Izsiliti ne moreš nič.

Komentarji: