Bo Kim zgolj karta za mojstrske pokeraše?
Kitajska bo udarila prav tja, kjer bo Trumpa najbolj bolelo: v njegovo volilno bazo.
Odpri galerijo
Od konca marca je Kim že tretjič obiskal Kitajsko. FOTO: AP
Vsi dostopi do rezidence Diaoyutai v zahodnem delu Pekinga so bili v torek zaprti, kar je pomenilo, da pričakujejo pomembnega gosta. Kmalu sta skozi koridor posebne policijske enote zdrsnili dve limuzini. V eni od njih je bil severnokorejski voditelj Kim Džong Un.
Od konca marca je to že njegov tretji obisk na Kitajskem. Tokrat je pripotoval, da bi kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu poročal o svojem srečanju z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.
Kaže, da ima prav Kitajska največ koristi od singapurskega srečanja, rezultat katerega je izmenjava obljub o denuklearizaciji Korejskega polotoka v zameno za opustitev skupnih vojaških vaj ameriške in južnokorejske vojske. Pravzaprav bi se vse skupaj zdelo tako, če ne bi le malo pred tem, ko je Kim vstopil v Diaoyutai, Trump zagrozil z novimi desetodstotnimi carinami na kitajsko blago v skupni vrednosti 200 milijard dolarjev, in to po petkovi izmenjavi trgovinskih rafalov, ko so ZDA napovedale 25-odstotne carine na kitajske izdelke v vrednosti 50 milijard dolarjev, iz Pekinga pa so odgovorili s 25-odstotnimi carinami na ameriško blago v vrednosti 34 milijard dolarjev.
Kakšno zvezo ima vse to s Kimom, smo videli že, ko je Trump zagrozil, da bo odpovedal srečanje v Singapurju, ker je slutil, da ima Xi Jinping prevelik vpliv na severnokorejskega voditelja, in ker Kitajska ne naredi ničesar, da bi izpolnila ameriške zahteve po poštenejšem trgovanju čez Tihi ocean.
Kim Džong Un bo med dvodnevnim obiskom v Pekingu Xiju pojasnil, kaj vse je pripravljen storiti glede denuklearizacije in kako namerava ta proces razdeliti na konkretne faze. Vendar se zdi zdaj bolj zanimivo, kaj mu bo svetoval kitajski predsednik in kako ga bo poskušal spremeniti v svojo karto v tej partiji pokra. Z še večjo pozornostjo pa se spremlja, ali so napovedane carine pravzaprav Trumpova grožnja z dvignjenim prstom, s katerim Kitajsko opozarja, da še nič ni končano. Morda se sploh še ni začelo.
Le nekaj ur prej je ameriški senat potrdil prepoved prodaje visokotehnoloških čipov kitajski telekomunikacijski družbi ZTE in s tem razveljavil Trumpov kompromis, po katerem naj bi ZTE plačala še 1,4 milijarde dolarjev kazni (lani je že plačala 1,2 milijarde dolarjev) za domnevno ilegalno prodajo blaga in tehnologije Iranu in Severni Koreji pod radarjem sankcij ter si s tem zagotovila nadaljevanje poslovanja na ameriškem trgu.
A s tem zgodba še ni končana, saj mora senat doseči soglasje s predstavniškim domom glede zakona, ki odobrava vojaški proračun, hkrati pa določa tudi veliko političnih ukrepov, povezanih z državno varnostjo, med katere sodi tudi prepoved za kitajskega telekomunikacijskega magnata.
Vrednost delnic družbe ZTE se je na hongkonški borzi zmanjšala za okoli 26 odstotkov in velikan z 80.000 zaposlenimi se dobesedno bori za preživetje. Podoben napad bi lahko doživel tudi Huawei.
Kitajsko pojmovanje trgovinske vojne je omejeno na vprašanje, katera državav tem sporu lahko prenese hujšo bolečino. Andrew Polk, soustanovitelj think tanka Trivium China v Pekingu, pravi, da Kitajska »računa vsaj na to, da lahko preživi ZDA, ker ji ni treba skrbeti, kako se bodo končale novembrske volitve ali tiste, ki bodo čez malo več kot dve leti«.
Kitajska bo v zameno udarila prav tja, kjer bo Trumpa najbolj bolelo: v njegovo volilno bazo, to pa pomeni v interese ameriškega delavskega razreda in kmetijskih pridelovalcev.
»Kitajska si ne želi trgovinske vojne, a se spopada z muhastim Washingtonom, zato nima druge izbire, kot da udari nazaj v obrambo svojih interesov, globalizacijskega trenda in svetovne večstranske trgovinske ureditve,« je zapisano v komentarju tiskovne agencije Xinhua.
Azijska sila je že večkrat dala vedeti, da je pripravljena kupovati več ameriških izdelkov, da bi tako zmanjšala trgovinski presežek v izmenjavi z ZDA, ki znaša okoli 370 milijard dolarjev na leto. A Trump hoče veliko več: stopiti hoče na rep kitajskemu programu tehnološke osamosvojitve, imenovane »made in China 2025«. V to pa azijska sila ne bo privolila, celo ne v primeru, če si bo morala odsekati roko, ki se imenuje ZTE.
Prihodnjih nekaj tednov bo ključnih za razvoj vojnega scenarija. Opazovalci pozorno spremljajo, ali bo Kitajska začela prodajati ameriške obveznice, ki jih ima v vrednosti več kot tisoč milijard dolarjev, ali pa bo morda devalvirala svojo valuto. Obe potezi bi izzvali vihar na globalnih trgih kapitala in za vse napovedali težko obdobje.
In kje je v tej zgodbi Kim Džong Un? Korejski polotok je še vedno nedokončana partija kart, v kateri se mladi voditelj za zdaj
dobro drži. Potrebujeta ga – živega in v sedlu – obe veliki sili. Za zdaj je že to mogoče poimenovati vrhunska diplomacija.
Od konca marca je to že njegov tretji obisk na Kitajskem. Tokrat je pripotoval, da bi kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu poročal o svojem srečanju z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.
As ali črni Peter
Kaže, da ima prav Kitajska največ koristi od singapurskega srečanja, rezultat katerega je izmenjava obljub o denuklearizaciji Korejskega polotoka v zameno za opustitev skupnih vojaških vaj ameriške in južnokorejske vojske. Pravzaprav bi se vse skupaj zdelo tako, če ne bi le malo pred tem, ko je Kim vstopil v Diaoyutai, Trump zagrozil z novimi desetodstotnimi carinami na kitajsko blago v skupni vrednosti 200 milijard dolarjev, in to po petkovi izmenjavi trgovinskih rafalov, ko so ZDA napovedale 25-odstotne carine na kitajske izdelke v vrednosti 50 milijard dolarjev, iz Pekinga pa so odgovorili s 25-odstotnimi carinami na ameriško blago v vrednosti 34 milijard dolarjev.
Kakšno zvezo ima vse to s Kimom, smo videli že, ko je Trump zagrozil, da bo odpovedal srečanje v Singapurju, ker je slutil, da ima Xi Jinping prevelik vpliv na severnokorejskega voditelja, in ker Kitajska ne naredi ničesar, da bi izpolnila ameriške zahteve po poštenejšem trgovanju čez Tihi ocean.
Senat ZDA je potrdil prepoved prodaje čipov kitajski družbi ZTE. FOTO: Reuters
Kim Džong Un bo med dvodnevnim obiskom v Pekingu Xiju pojasnil, kaj vse je pripravljen storiti glede denuklearizacije in kako namerava ta proces razdeliti na konkretne faze. Vendar se zdi zdaj bolj zanimivo, kaj mu bo svetoval kitajski predsednik in kako ga bo poskušal spremeniti v svojo karto v tej partiji pokra. Z še večjo pozornostjo pa se spremlja, ali so napovedane carine pravzaprav Trumpova grožnja z dvignjenim prstom, s katerim Kitajsko opozarja, da še nič ni končano. Morda se sploh še ni začelo.
Čipirani odnosi
Le nekaj ur prej je ameriški senat potrdil prepoved prodaje visokotehnoloških čipov kitajski telekomunikacijski družbi ZTE in s tem razveljavil Trumpov kompromis, po katerem naj bi ZTE plačala še 1,4 milijarde dolarjev kazni (lani je že plačala 1,2 milijarde dolarjev) za domnevno ilegalno prodajo blaga in tehnologije Iranu in Severni Koreji pod radarjem sankcij ter si s tem zagotovila nadaljevanje poslovanja na ameriškem trgu.
A s tem zgodba še ni končana, saj mora senat doseči soglasje s predstavniškim domom glede zakona, ki odobrava vojaški proračun, hkrati pa določa tudi veliko političnih ukrepov, povezanih z državno varnostjo, med katere sodi tudi prepoved za kitajskega telekomunikacijskega magnata.
Vrednost delnic družbe ZTE se je na hongkonški borzi zmanjšala za okoli 26 odstotkov in velikan z 80.000 zaposlenimi se dobesedno bori za preživetje. Podoben napad bi lahko doživel tudi Huawei.
Kitajsko pojmovanje trgovinske vojne je omejeno na vprašanje, katera državav tem sporu lahko prenese hujšo bolečino. Andrew Polk, soustanovitelj think tanka Trivium China v Pekingu, pravi, da Kitajska »računa vsaj na to, da lahko preživi ZDA, ker ji ni treba skrbeti, kako se bodo končale novembrske volitve ali tiste, ki bodo čez malo več kot dve leti«.
Kitajska bo v zameno udarila prav tja, kjer bo Trumpa najbolj bolelo: v njegovo volilno bazo, to pa pomeni v interese ameriškega delavskega razreda in kmetijskih pridelovalcev.
»Kitajska si ne želi trgovinske vojne, a se spopada z muhastim Washingtonom, zato nima druge izbire, kot da udari nazaj v obrambo svojih interesov, globalizacijskega trenda in svetovne večstranske trgovinske ureditve,« je zapisano v komentarju tiskovne agencije Xinhua.
Azijska sila je že večkrat dala vedeti, da je pripravljena kupovati več ameriških izdelkov, da bi tako zmanjšala trgovinski presežek v izmenjavi z ZDA, ki znaša okoli 370 milijard dolarjev na leto. A Trump hoče veliko več: stopiti hoče na rep kitajskemu programu tehnološke osamosvojitve, imenovane »made in China 2025«. V to pa azijska sila ne bo privolila, celo ne v primeru, če si bo morala odsekati roko, ki se imenuje ZTE.
Prihodnjih nekaj tednov bo ključnih za razvoj vojnega scenarija. Opazovalci pozorno spremljajo, ali bo Kitajska začela prodajati ameriške obveznice, ki jih ima v vrednosti več kot tisoč milijard dolarjev, ali pa bo morda devalvirala svojo valuto. Obe potezi bi izzvali vihar na globalnih trgih kapitala in za vse napovedali težko obdobje.
In kje je v tej zgodbi Kim Džong Un? Korejski polotok je še vedno nedokončana partija kart, v kateri se mladi voditelj za zdaj
dobro drži. Potrebujeta ga – živega in v sedlu – obe veliki sili. Za zdaj je že to mogoče poimenovati vrhunska diplomacija.
