Boj Maročank, da bi končno zagospodarile nad svojim telesom

Anahronizmi in hipokrizija po maroško: Ko je zunajzakonska spolnost še vedno greh, ki kliče po kazni, prepovedani abortus pa sploh
Fotografija: Aktivisti se postavljajo v bran maroške novinarke Adžar Rajsuni. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Aktivisti se postavljajo v bran maroške novinarke Adžar Rajsuni. Foto: Reuters

Spolnost je intimen dotik, a v Maroku tudi spotakljiva javna zadeva in »dober« primer za medijski linč, sploh odkar je na prangerju mlada novinarka Adžar Rajsuni. Ker je seksala neporočena in za povrhu, kot opozarjajo oblasti, opravila še prepovedani abortus, mora zločinu slediti kazen. Danes so ji začeli soditi v sodni palači v Rabatu.

Zunajzakonski seks in splav sta po maroških zakonih huda delikta, ki vodita za zapahe. Zato zdaj ni inkriminirana samo 28-letna novinarka, vzgojena v zgledni tradicionalni družini kmeta in gospodinje, v islamu in stalno z ruto na glavi, ampak je na pravičniškem tnalu tudi njen fant, štiridesetletni Sudanec Refat Alamin, ki se profesionalno ukvarja s človekovimi pravicami, sploh s pravicami ženskih žrtev nasilja.



Na prste so jima stopili 31. avgusta, ko sta skupaj zapuščala ginekološko kliniko v Rabatu, od takrat pa so pod drobnogledom še ginekolog, ki je opravil abortus, anestezist, ki je pacientko uspaval, in celo tajnica, ki je poseg dokumentirala. Primer močno vznemirja javnost, eni obsojajo Adžar Rajsuni, medtem ko so drugi prepričani, da gre oblastem v resnici v nos njeno novinarsko delo, spet tretji verjamejo, da sta »politični problem« njuna strica, eden je intelektualec in ideolog islama, drugi odgovorni urednik dnevnika Ahbar Al Jaum, oba pa ostra kritika maroških oblasti ...


Maroko odmeva v Franciji


Dogajanje v Maroku odmeva tudi na drugi strani Sredozemlja, v Franciji, kjer je maroška skupnost izjemno močna, zato je znana francoska novinarka in pisateljica maroških korenin Leïla Slimani (v slovenščini je mogoče brati njeno Uspavanko) skupaj s pisateljico in režiserko Sonio Terrab v Le Mondu objavila apel, pod katerega se je solidarnostno podpisalo več kot 470 ljudi naprednega duha. Mnogi aktivisti in aktivistke – od univerzitetnic, podjetnic in umetnic do gospodinj, bančnih uslužbenk in še drugih – medtem te dni v bran Adžar Rajsuni protestirajo pred sodno palačo v Rabatu. Prebujeno se postavljajo proti »nravstveni diktaturi«, ki jo maroške oblasti izvajajo nad prebivalstvom, in zahtevajo uzakonitev abortusa, predvsem pa želijo spodbuditi uradni Rabat, da bi lahko začeli končno tudi v Maroku javno debatirati o individualnih svoboščinah in bi dekriminalizirali zunajzakonsko spolnost.


Še drugi prešuštniki


Pod moralističnih drobnogledom pa ni le novinarka Adžar Rajsuni, ampak grozi zaradi »prešuštvovanja« dveletna zaporna kazen tudi neki Švedinji in njenemu maroškemu ljubimcu. Poleti so zaradi podobnih »grehov« in potem, ko je nanjo s prstom pokazal lastni soprog, aretirali znano igralko Nadžat El Uafi, ki so jo pred dnevi vendarle oprostili … Domačinom naprednega duha se zdijo maroški zakoni tako zelo predpotopni, da jih ni mogoče spoštovati, zdaj pa je, kot opozarjajo, napočil čas, da se končno nehajo prenarejati, da vse te anahronizme v resnici upoštevajo. Tudi maroški moški in ženska da sta samo iz mesa in krvi, zato je treba narediti konec hipokriziji in lažem, ki ne porajajo ničesar drugega kot sovraštvo, nasilje, nestrpnosti, pritlehno presojanje in obsojanje, maščevanje … Iz ljubezni pretrgati zastarelo okovje je prav, zato ker, kot poudarjajo v apelu, objavljenem v Le Mondu, »moje telo ne pripada ne mojemu očetu, ne moji okolici, ne ljudem, ki me vidijo na ulici, in še manj državi.« Moderne Maročanke in Maročani da želijo zaživeti v družbi, v kateri se jim ne bo treba sramovati svojih ljubezni in kjer bo vsak človek gospodar lastnega življenja. V nasprotnem bodo zavili v civilizacijsko slepo ulico ...

Če bo novinarka Adžar Rajsuni obsojena zaradi »nezakonitega splava«, jo čaka dveletna zaporna kazen. Kot je dane povedala na sodišču, je plod odmrl sam, v bolnišnici so ji z operacijo ustavili krvavitev, medtem pa je že tožila policijo, ker so z mučenjem in zdravniškim pregledom hoteli izsiliti priznanje nečesa, česar ni storila. V (maroških) človekoljubnih organizacijah zgroženi in zaskrbljeni opozarjajo na politično abotnost procesa, ki ga ne bi smelo biti.

Preberite še:

Komentarji: