V nadaljevanju preberite:
Ihor Žovkva s predsednikom Volodimirjem Zelenskim od prvega dneva vojne preživi ves čas. Je njegova desna roka. Poleg tega da pomaga voditi predsedniški kabinet, je tudi eden izmed predsednikov svetovalcev ter ključni človek v povezavah z Evropsko unijo. Velja za politično najbolj razgledanega v državi. Pogovarjala sva se o razmerah na bojiščih, ukrajinskem pridruževanju Evropski uniji, morebitni nevtralnosti, nujnosti deblokade pristanišč na Črnem morju, prehranski krizi, potrebi po »več in prej« orožju in pričakovanju vojaške zmage.
Predsednik Volodimir Zelenski je ruskega predsednika Vladimirja Putina spet pozval k srečanju v živo in predvsem k nadaljevanju pogajanj za ustavitev spopadov. A Moskva se ni odzvala. Ali pogajanja na nižji ravni morda vendarle potekajo?
Žal so mirovna pogajanja že nekaj časa zamrznjena. In to zaradi pomanjkanja pripravljenosti na ruski strani. Govorim seveda o resnih pogajanjih, ki bi lahko dala rezultate. Pogajanja o pogajanjih nas ne zanimajo. Pogajanja morajo prinesti rezultat. Ko se je začel prvi krog pogajanj, sploh niso hoteli upoštevati naših stališč. Postavljali so le zahteve, ultimate, rdeče črte. Že takrat smo predlagali vzpostavitev humanitarnih koridorjev, a nas niso poslušali.
Ko so se razmerja na bojiščih spremenila v korist Ukrajine, jih je začelo zanimati naše stališče. Rezultat tega je bil produktiven dogovor iz Istanbula. A kmalu potem se je Moskva zopet zatekla k starim vzorcem. Na nižjih ravneh se sicer dogovarjamo, a v živo in na najvišji ravni ne. Predsednik Zelenski je, ne glede na to, kako težko se nam je pogajati z Rusijo po vojnih zločinih v Buči, Borodjanki in Gostomelju, pripravljen na osebna pogajanja s Putinom. S ciljem končati vojno. A Rusija na to ni pripravljena.
Ruski vojaški in tudi geopolitični cilji na vzhodu in jugu Ukrajine so jasni. To dokazuje tudi kopičenje in izbira sil – na začetku agresije ni bilo tako. Kaj to pomeni za Ukrajino, za ukrajinsko vojsko? Se morate ves čas prilagajati ali Kijev lahko s protiofenzivami določa tempo?
Razmere na vzhodu in jugu države so zelo težke. Bitka za Donbas je srdita. Rusi v dveh mesecih in pol vojne niso dosegli ničesar. Propadel je njihov načrt o hitri zasedbi Kijeva, denimo. Zato zdaj vsa svoja prizadevanja in sile usmerjajo v bitko za doneški bazen. Ves čas dovažajo orožje in vojake. Toda na območju Donbasa je tudi nekaj naših najboljših in najbolj izkušenih enot. Ne pozabite, da vojna na vzhodu države traja že od leta 2014. Naši vojaki vedo, kako se je treba boriti z njimi. In vedo tudi, kako jih premagati. To so pokazali tudi na severu Ukrajine, kjer je ruska vojska doživela nekaj hudih porazov.
Toda v Donbasu naša vojska nima dovolj orožja. Govorim o topništvu, oklepnikih, tankih … Če bi bili dovolj oboroženi, bi rusko vojsko zlahka premagali in osvobodili tudi Mariupolj. Napredovali bi tudi v Donbasu ter pod svoj nadzor dokončno povrnili vsa ozemlja okoli Harkova. Enako velja za Mikolajev. Odvisni smo od dobave orožja. Od količine in hitrosti dobave. Zdaj dobivamo več orožja od naših zahodnih partnerjev. To je zelo pomembno. A prihodnjih nekaj tednov bo kritičnih.
