»Čudodelcu« Bibiju čudežno ni uspelo
Benjaminu Netanjahuju je zmanjkalo časa za oblikovanje vlade.
Odpri galerijo
Neuspeh pri sestavljanju vlade je lahko za Netanjahuja še kako usoden. FOTO: Reuters
Kljub zmagi dolgoletnega predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja in njegove (skrajno) desne stranke Likud na parlamentarnih volitvah 9. aprila ter samoumevnosti, da bo Bibi lahko brez kakršnih koli težav sestavil svojo že peto vlado, se to ni zgodilo. Izraelci in Izraelke bodo morali 17. septembra še enkrat na volišča.
V sredo ob polnoči se je iztekel rok, ki ga je imel Netanjahu na voljo za sestavo vlade. Če bi mu uspelo, in po aprilskih volitvah, na katerih je njegov Likud osvojil 35 od 120 sedežev v knesetu, za to ni bilo nobenih ovir, bi Netanjahu lahko že julija postal človek, ki je na čelu izraelske vlade preživel največ časa (po legendarnem Davidu Benu Gurionu). A to se – vsaj za enkrat – še ne bo zgodilo.
Netanjahuju se je zataknilo tam, kjer je najmanj pričakoval. S svojimi tesnimi zavezniki iz vrst ultra ortodoksnih Judov, ki so v zadnjih letih vplivali na praktično vse ključne odločitve izraelske vlade, se je Bibi namreč dogovoril, da bo preprečil spremembo zakona, zaradi katere bi morali ultra ortodoksni Judi, zdaj oproščeni v Izraelu obveznega dvoletnega služenja vojaškega roka, tega vsaj delno (ali omejeno) odslužiti.
Proti takšnemu dogovoru – v Izraelu je nesluženje ultra ortodoksnih Judov izjemno občutljiva tema – se je v sodnikovem podaljšku koalicijskih pogovorov ostro postavil Avigdor Liberman, Bibijev zaveznik, a hkrati tekmec in tudi sam skrajni desničar. Njegova stranka Izrael naš dom, ki jo večinoma volijo judovski priseljenci iz nekdanje Sovjetske zveze, je imela v novi in zdaj že razpuščeni sestavi kneseta le pet poslancev, toda ravno njihovi, še nedavno samoumevni glasovi, so bili tisti, ki so spodkopali Netanjahujeve ambicije.
Liberman, sekularen Moldavec, odkrit rasist in nekdanji obrambni minister, je povlekel nepričakovano potezo. Z argumentom, da Izrael ne smejo voditi religiozni zakoni, se je zoperstavil ultra ortodoksnim Judom in tudi Bibiju. In vlada je padla še preden je bila dejansko – sestavljena. Netanjahu je za vse skupaj obtožil Libermana in mu ob tem očital »osebne ambicije«: Bibi, poosebljena »osebna ambicija«, zelo dobro ve, o čem govori. V obračunu z Libermanom je šel še dlje – označil ga je za … levičarja. V njegovem žargonu je to kletvica per se.
Ko je Netanjahu ugotovil, da mu ne bo uspelo sestaviti vlade, je storil vse, da te možnosti ne bi dobil njegov glavni politični tekmec, upokojeni general Beni Ganc, ki je s svojo Modro-belo listo prejel drugo največje število glasov. Politični protokol namreč predvideva, da v primeru, če prvemu mandatarju ne uspe, predsednik države (Reuven Rivlin) mandat podeli drugouvrščenemu. To se ni zgodilo – Netanjahu je v noči iz srede na četrtek razpustil svežo sestavo kneseta in se odločil za nove volitve.
To se je zgodilo prvič v izraelski zgodovini. Kritiki Netanjahuju očitajo, da je kneset po hitrem postopku razpustil iz čistega koristoljubja. Bal naj bi se namreč, da bi »neka druga« vlada, lahko poskrbela, da bi izgubil imuniteto, ki jo bo oktobra, ko se bo pred sodiščem zagovarjal zaradi več obtožb o korupciji, še kako potreboval. Njegovo docela neznačilno paniko je bilo zaznati tudi v maksimalni raztegljivosti političnega oportunizma – v vlado je na vsak način želel pritegniti celo laburiste, svoje vrsto let najhujše politične tekmece, ki so danes že skoraj marginalna stranka. Ponudil jim je štiri ministrstva, med drugim celo prestižno finančno, a so ga ti zavrnili.
Kljub temu, da je Bibi zmagal na volitvah, lahko zdaj postane celo veliki poraženec. Ne le zaradi morebitnega poraza na septembrskih volitvah ali sodnega obravnavanja korupcijskih rabot, pač pa tudi zaradi tako težko pričakovanega (ameriškega) »dogovora stoletja«, s katerim se je želel Netanjahu vpisati v zgodovino kot človek, ki je preprečil nastanek palestinske države.
V sredo ob polnoči se je iztekel rok, ki ga je imel Netanjahu na voljo za sestavo vlade. Če bi mu uspelo, in po aprilskih volitvah, na katerih je njegov Likud osvojil 35 od 120 sedežev v knesetu, za to ni bilo nobenih ovir, bi Netanjahu lahko že julija postal človek, ki je na čelu izraelske vlade preživel največ časa (po legendarnem Davidu Benu Gurionu). A to se – vsaj za enkrat – še ne bo zgodilo.
Netanjahuju se je zataknilo tam, kjer je najmanj pričakoval. S svojimi tesnimi zavezniki iz vrst ultra ortodoksnih Judov, ki so v zadnjih letih vplivali na praktično vse ključne odločitve izraelske vlade, se je Bibi namreč dogovoril, da bo preprečil spremembo zakona, zaradi katere bi morali ultra ortodoksni Judi, zdaj oproščeni v Izraelu obveznega dvoletnega služenja vojaškega roka, tega vsaj delno (ali omejeno) odslužiti.
Prijatelj Liberman je pokvaril zabavo
Proti takšnemu dogovoru – v Izraelu je nesluženje ultra ortodoksnih Judov izjemno občutljiva tema – se je v sodnikovem podaljšku koalicijskih pogovorov ostro postavil Avigdor Liberman, Bibijev zaveznik, a hkrati tekmec in tudi sam skrajni desničar. Njegova stranka Izrael naš dom, ki jo večinoma volijo judovski priseljenci iz nekdanje Sovjetske zveze, je imela v novi in zdaj že razpuščeni sestavi kneseta le pet poslancev, toda ravno njihovi, še nedavno samoumevni glasovi, so bili tisti, ki so spodkopali Netanjahujeve ambicije.
Netanjahu v družbi Avigdorja Liebermana, prijatelja, ki mu je obrnil hrbet. FOTO: Reuters
Liberman, sekularen Moldavec, odkrit rasist in nekdanji obrambni minister, je povlekel nepričakovano potezo. Z argumentom, da Izrael ne smejo voditi religiozni zakoni, se je zoperstavil ultra ortodoksnim Judom in tudi Bibiju. In vlada je padla še preden je bila dejansko – sestavljena. Netanjahu je za vse skupaj obtožil Libermana in mu ob tem očital »osebne ambicije«: Bibi, poosebljena »osebna ambicija«, zelo dobro ve, o čem govori. V obračunu z Libermanom je šel še dlje – označil ga je za … levičarja. V njegovem žargonu je to kletvica per se.
Ko je Netanjahu ugotovil, da mu ne bo uspelo sestaviti vlade, je storil vse, da te možnosti ne bi dobil njegov glavni politični tekmec, upokojeni general Beni Ganc, ki je s svojo Modro-belo listo prejel drugo največje število glasov. Politični protokol namreč predvideva, da v primeru, če prvemu mandatarju ne uspe, predsednik države (Reuven Rivlin) mandat podeli drugouvrščenemu. To se ni zgodilo – Netanjahu je v noči iz srede na četrtek razpustil svežo sestavo kneseta in se odločil za nove volitve.
Netanjahu je v noči iz srede na četrtek razpustil svežo sestavo kneseta in se odločil za nove volitve. FOTO: REUTERS
To se je zgodilo prvič v izraelski zgodovini. Kritiki Netanjahuju očitajo, da je kneset po hitrem postopku razpustil iz čistega koristoljubja. Bal naj bi se namreč, da bi »neka druga« vlada, lahko poskrbela, da bi izgubil imuniteto, ki jo bo oktobra, ko se bo pred sodiščem zagovarjal zaradi več obtožb o korupciji, še kako potreboval. Njegovo docela neznačilno paniko je bilo zaznati tudi v maksimalni raztegljivosti političnega oportunizma – v vlado je na vsak način želel pritegniti celo laburiste, svoje vrsto let najhujše politične tekmece, ki so danes že skoraj marginalna stranka. Ponudil jim je štiri ministrstva, med drugim celo prestižno finančno, a so ga ti zavrnili.
Od zmagovalca do poraženca?
Kljub temu, da je Bibi zmagal na volitvah, lahko zdaj postane celo veliki poraženec. Ne le zaradi morebitnega poraza na septembrskih volitvah ali sodnega obravnavanja korupcijskih rabot, pač pa tudi zaradi tako težko pričakovanega (ameriškega) »dogovora stoletja«, s katerim se je želel Netanjahu vpisati v zgodovino kot človek, ki je preprečil nastanek palestinske države.
