Dežela brez upokojencev
Južna Koreja je po marsičem zelo bogata država, vse dokler se človek ne sreča z njenimi »srebrnimi lasmi«.
Odpri galerijo
Od mlajše genervacije se v Južni Koreji pričakuje, da bo skrbela za ostarele starše. FOTO: Matej Družnik
V desetmilijonskem Seulu so na podzemni železnici edini potniki, ki niso nenehno zatopljeni v svoj mobilni telefon, starejši ljudje. Sicer imajo tudi oni mobilnike, a običajno na vlaku dremajo. V glavnem sedijo blizu vrat. Z velikimi zavoji, ki jih nosijo s seboj, nočejo ovirati drugih potnikov. Najpogosteje so v teh zavojih odpadki. Plastenke, kartonske škatle, odvržena embalaža in stare plastične vrečke. Sključeni, utrujeni in umaknjeni v svoj turobni svet sivolasi moški in ženske tovorijo svoj dnevni »ulov« na bližnjo deponijo, kjer ga bodo prodali po 100 vonov za kilogram.
Večkrat na dan obidejo kraje, kjer je mogoče najti odpadke, in večkrat se s podzemno železnico peljejo po tej isti poti. Na koncu dneva vsak od njih zasluži največ 10.000 vonov, kar je okoli deset evrov.
V mestu, v katerem stane liter mleka več kot dva evra, pol kilograma kruha pa kar tri evre in pol, je to komajda mogoče imenovati zaslužek. Obrok riža s skodelico redke juhe je vse, kar si ti ljudje lahko privoščijo med dvema odhodoma na deponijo, večina pa jih poskuša lakoto ublažiti kar s kozarcem tople vode. In nato nadaljujejo svoje delo. Več kot tri milijone starejših Južnih Korejcev oziroma okoli 45 odstotkov prebivalcev, starih več kot 65 let, živi v revščini. Vsi ti ljudje žalostno opominjajo na neuresničeni projekt razvoja četrte največje azijske in enajste največje svetovne gospodarske sile.
Južna Koreja je po marsičem zelo bogata država. Z več kot 30.000 dolarjev bruto domačega proizvoda na prebivalca, kolikor naj bi jih dosegla v tem letu, s statusom vodilne na svetu v visoki tehnologiji, z internetom pete generacije, z močno vojsko, za katero na leto nameni več kot 40 milijard dolarjev, bi bila lahko v resnici svetovni zgled sodobnega razvoja. In vse dokler se človek ne sreča z njenimi »srebrnimi lasmi«, se močan vtis uspešnosti širi iz vsake gospodarske lise na bleščeči dlaki tega azijskega tigra.
Južna Koreja je hitela z rastjo in gospodarskimi rekordi, hkrati pa je zelo pozno ustanovila pokojninski sistem. Tako v tej državi šele od leta 1988 izvajajo državno pokojninsko shemo, ki pa je postala obvezna šele 11 let pozneje. Pravico do pokojnine imajo tisti, ki so v sklad vplačevali najmanj deset let, tisti, ki tega zaradi različnih razlogov niso počeli, pa se morajo zadovoljiti z državno pokojnino, ki znaša 200.000 vonov (152 evrov). Če imajo otroke, ki so zaposleni, niti te pokojnine ne morejo dobiti. Od pripadnikov mlajše generacije se pričakuje, da bodo skrbeli za ostarele starše, še zlasti ker ti osebnih prihrankov v glavnem nimajo prav zato, ker so šolali svoje otroke in jih finančno podpirali, vse dokler se niso ti povsem osamosvojili.
Čeprav je Južna Koreja konfucijanska družba, tako da bi moralo biti spoštovanje do starejših najvišja moralna vrednota, mladi nimajo časa za izpolnjevanje tradicionalnih dolžnosti. Konkurenca na trgu delovne sile je neusmiljena. Mladi uslužbenci včasih celo prespijo v pisarni, kjer delajo pozno v noč in naslednjega dne znova od zgodnjega jutra. Pritisk na družine z otroki je velikanski tudi zaradi stroškov izobraževanja, tako da starejše od 65 let neizprosno pehajo v kategorijo »izgubljene generacije«. Ti ljudje so se rodili ali pa so bili otroci v obdobju korejske vojne, ki je trajala od leta 1950 do 1953, to pa pomeni, da so odraščali v času, ko je bil v Južni Koreji BDP na prebivalca komaj 900 dolarjev (tako je bilo vse do šestdesetih let). Nato so v času svoje delovne dobe doživljali gospodarski vzpon države. In čeprav so prav oni najbolj pripomogli, da se je Južna Koreja rešila iz zaostalosti in se preobrazila v enega najmočnejših azijskih tigrov, bodo na starost v zameno za vse, kar so naredili, dobili najmanj finančne varnosti. Če sploh še lahko upajo nanjo.
Zato se starejši Južni Korejci, če so le dovolj zdravi, sploh ne upokojujejo. V nobeni razviti državi na svetu ni toliko revnih starejših ljudi, kot jih je mogoče najti v Južni Koreji. In ker so prisiljeni delati karkoli, da kolikor toliko ohranijo dostojanstvo, je med zaposlenimi več starejših od 65 let (4,2 milijona) kot tistih v tridesetih letih (štiri milijone).
Paradoksalno je tudi, da se v državi zadnja leta opazno podaljšuje povprečna življenjska doba. Napovedujejo, da naj bi leta 2030 ženske v povprečju živele 90, moški pa 84 let. Kateri od prihodnjih generacij bo starost morda prinesla bolj kakovostno življenje, a za zdaj se močno povečuje tudi stopnja samomorov med starejšimi. S 34 na sto tisoč prebivalcev, kolikor je bila leta 2000, se je ta stopnja dvignila že na 72 na sto tisoč prebivalcev. Pogosto se ljudje za samomor odločijo zaradi osamljenosti in depresije. Včasih pa je to celo povsem racionalna odločitev: nočejo obremenjevati mladih. Delajo, dokler jim to dopuščata telesna in umska moč. Ko začutijo, da ne morejo več, se potihoma umaknejo s sveta.
Južnokorejski predsednik Mun Dže In, ki je kot mlad odvetnik sanjal o tem, da bi brezplačno zastopal vse ljudi, katerih človekove pravice so tako ali drugače ogrožene, si neutrudno prizadeva spremeniti vsaj nekaj. Kljub očitkom konservativnih strank, da, kot mi je v enem od intervjujev dejal svetovalec nekdanjega predsednika države, »kot vsi levičarji« troši državna sredstva kakor kakšen pijan milijarder, je Mun obljubil, da bo državno pokojnino zvišal na 300.000 vonov (200 evrov), odprl več delovnih mest za starejše in zagotovil denar za več negovalcev ljudi, ki trpijo za različnimi oblikami demence. Starost v Južni Koreji mora biti bolj humana že zato, ker bo do leta 2060 kar 40 odstotkov njenih prebivalcev starejših od 65 let. Kakšna gospodarska sila bi bila, če ne bi tega »srebrnega cunamija« dočakala tako, kot se spodobi.
Veliko starejših živi v revščini
Večkrat na dan obidejo kraje, kjer je mogoče najti odpadke, in večkrat se s podzemno železnico peljejo po tej isti poti. Na koncu dneva vsak od njih zasluži največ 10.000 vonov, kar je okoli deset evrov.V mestu, v katerem stane liter mleka več kot dva evra, pol kilograma kruha pa kar tri evre in pol, je to komajda mogoče imenovati zaslužek. Obrok riža s skodelico redke juhe je vse, kar si ti ljudje lahko privoščijo med dvema odhodoma na deponijo, večina pa jih poskuša lakoto ublažiti kar s kozarcem tople vode. In nato nadaljujejo svoje delo. Več kot tri milijone starejših Južnih Korejcev oziroma okoli 45 odstotkov prebivalcev, starih več kot 65 let, živi v revščini. Vsi ti ljudje žalostno opominjajo na neuresničeni projekt razvoja četrte največje azijske in enajste največje svetovne gospodarske sile.
V nobeni razviti državi na svetu ni toliko revnih starejših ljudi kot v Južni Koreji.
Delajo, dokler jim to dopuščata telesna in umska moč.
Pravico do pokojnine imajo tisti, ki so v sklad vplačevali najmanj deset let.
Pokojninski sistem šele zadnjih 30 let
Južna Koreja je po marsičem zelo bogata država. Z več kot 30.000 dolarjev bruto domačega proizvoda na prebivalca, kolikor naj bi jih dosegla v tem letu, s statusom vodilne na svetu v visoki tehnologiji, z internetom pete generacije, z močno vojsko, za katero na leto nameni več kot 40 milijard dolarjev, bi bila lahko v resnici svetovni zgled sodobnega razvoja. In vse dokler se človek ne sreča z njenimi »srebrnimi lasmi«, se močan vtis uspešnosti širi iz vsake gospodarske lise na bleščeči dlaki tega azijskega tigra.Delajo, dokler jim to dopuščata telesna in umska moč.
Pravico do pokojnine imajo tisti, ki so v sklad vplačevali najmanj deset let.
Južna Koreja je hitela z rastjo in gospodarskimi rekordi, hkrati pa je zelo pozno ustanovila pokojninski sistem. Tako v tej državi šele od leta 1988 izvajajo državno pokojninsko shemo, ki pa je postala obvezna šele 11 let pozneje. Pravico do pokojnine imajo tisti, ki so v sklad vplačevali najmanj deset let, tisti, ki tega zaradi različnih razlogov niso počeli, pa se morajo zadovoljiti z državno pokojnino, ki znaša 200.000 vonov (152 evrov). Če imajo otroke, ki so zaposleni, niti te pokojnine ne morejo dobiti. Od pripadnikov mlajše generacije se pričakuje, da bodo skrbeli za ostarele starše, še zlasti ker ti osebnih prihrankov v glavnem nimajo prav zato, ker so šolali svoje otroke in jih finančno podpirali, vse dokler se niso ti povsem osamosvojili.
Konfucijanska družba, a mladi nimajo časa
Čeprav je Južna Koreja konfucijanska družba, tako da bi moralo biti spoštovanje do starejših najvišja moralna vrednota, mladi nimajo časa za izpolnjevanje tradicionalnih dolžnosti. Konkurenca na trgu delovne sile je neusmiljena. Mladi uslužbenci včasih celo prespijo v pisarni, kjer delajo pozno v noč in naslednjega dne znova od zgodnjega jutra. Pritisk na družine z otroki je velikanski tudi zaradi stroškov izobraževanja, tako da starejše od 65 let neizprosno pehajo v kategorijo »izgubljene generacije«. Ti ljudje so se rodili ali pa so bili otroci v obdobju korejske vojne, ki je trajala od leta 1950 do 1953, to pa pomeni, da so odraščali v času, ko je bil v Južni Koreji BDP na prebivalca komaj 900 dolarjev (tako je bilo vse do šestdesetih let). Nato so v času svoje delovne dobe doživljali gospodarski vzpon države. In čeprav so prav oni najbolj pripomogli, da se je Južna Koreja rešila iz zaostalosti in se preobrazila v enega najmočnejših azijskih tigrov, bodo na starost v zameno za vse, kar so naredili, dobili najmanj finančne varnosti. Če sploh še lahko upajo nanjo.
Južna Koreja je hitela z rastjo in gospodarskimi rekordi, hkrati pa je zelo pozno ustanovila pokojninski sistem.
Med zaposlenimi več starih kot tistih v tridesetih letih
Zato se starejši Južni Korejci, če so le dovolj zdravi, sploh ne upokojujejo. V nobeni razviti državi na svetu ni toliko revnih starejših ljudi, kot jih je mogoče najti v Južni Koreji. In ker so prisiljeni delati karkoli, da kolikor toliko ohranijo dostojanstvo, je med zaposlenimi več starejših od 65 let (4,2 milijona) kot tistih v tridesetih letih (štiri milijone).Paradoksalno je tudi, da se v državi zadnja leta opazno podaljšuje povprečna življenjska doba. Napovedujejo, da naj bi leta 2030 ženske v povprečju živele 90, moški pa 84 let. Kateri od prihodnjih generacij bo starost morda prinesla bolj kakovostno življenje, a za zdaj se močno povečuje tudi stopnja samomorov med starejšimi. S 34 na sto tisoč prebivalcev, kolikor je bila leta 2000, se je ta stopnja dvignila že na 72 na sto tisoč prebivalcev. Pogosto se ljudje za samomor odločijo zaradi osamljenosti in depresije. Včasih pa je to celo povsem racionalna odločitev: nočejo obremenjevati mladih. Delajo, dokler jim to dopuščata telesna in umska moč. Ko začutijo, da ne morejo več, se potihoma umaknejo s sveta.
