Dialog je stekel, pogajanja še ne
Katalonsko-španski dialog: Sánchez in Torra sedla za mizo, med Katalonci pojenjajo independentistične težnje.
Odpri galerijo
Prijaznejši toni Katalonca Quima Torre in Španca Pedra Sáncheza. FOTO: AFP
Končno sta se srečala. In ne le da sta se sestala, njuno srečanje v vladni palači Moncloa označujejo za prisrčno in spoštljivo, menda so prevladovali pozitivni toni, čeprav glede neodvisnosti ostajata vsaksebi. Pedro Sánchez in Quim Torra sta morda zakopala bojno sekiro, o pravici do samoodločbe pa imata predsednik nacionalne vlade v Madridu in njegov regionalni kolega v Barceloni še vedno nasprotni si stališči.
Kakor zdaj povzemajo španski mediji, je dialog stekel, ne pa tudi pogajanja. Nazadnje sta se španski premier in katalonski predsednik – to sta bila slabo kompatibilna Mariano Rajoy in zdaj vse bolj pozabljen Carles Puigdemont – v Madridu srečala aprila pred dvema letoma, ko je Katalonec prosil Španca, da bi smeli organizirati uradni referendum o neodvisnosti Katalonije. Vemo, da je naletel na zid, ki se je sčasoma samo še dvigal, njegovo vztrajanje pa se je prevesilo v politično in pravosodno tragiko evropske demokracije.
Ponedeljkovo srečanje aktualnih voditeljev niti ni bilo korenito drugačno, kajti bregova ostajata oddaljena, je pa novo politično razpoloženje. Gostitelj, socialist Sánchez, ki pravi, da je »politične probleme treba reševati politično«, zdaj spravljiveje, z več pozornosti in zanimanja za Katalonijo vztraja, da bi bila organizacija morebitnega glasovanja o neodvisnosti v nasprotju s špansko ustavo. A ne popušča niti povabljeni Torra – kot so pokazale kamere, je gostitelju prijazno prinesel v dar katalonski knjigi in pijačo –, ki poudarja, da je zahteva Barcelone jasna: »politične rešitve morajo vključevati tudi pravico Katalonije do samoodločbe«.
Čeprav nobena stran o temeljnem ne popušča, se je psihološko problem gotovo zmanjšal, sploh ker ni bilo loputanja z vrati. Napetost med Madridom in Barcelono bi lahko še pojemala, kajti španska stran je napovedala, da bo umaknila veto na vrsto katalonskih socialnih zakonov, ki jih je v zadnjih letih blokirala nekdanja konservativna vlada Mariana Rajoya. Ti po besedah sedanje podpredsednice vlade Carmen Calvo po večini zadevajo podnebne spremembe in energetiko ter tako vplivajo na javno zdravje v Kataloniji.
Spet naj bi vzpostavili tudi leta 2011 ukinjeno bilateralno komisijo, ki skrbi za koordinacijo med nacionalno in regionalno vlado, ter dvostranske sektorske odbore, predvsem s področij, kot so infrastruktura, regionalno financiranje in skrb za ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih.
Predsednika se kajpada nista izognila vprašanju priprtih nekdanjih katalonskih voditeljev. Čeprav deveterico za zapahi v uradni Barceloni označujejo za politične zapornike, Sánchez politično ne bo ugriznil v kislo jabolko (neodvisnega pravosodja). Drugače, podpredsednica Carmen Calvo je poudarila: »v tej državi ni političnih zapornikov, a to ni nič novega, kar katalonski predsednik dobro ve«. Torra, seveda, drugače meni, da morajo biti politični zaporniki tako kot politični prebežniki na tujem predmet političnih pogajanj. Šest od devetih so pred dnevi prepeljali iz 700 kilometrov oddaljenih madridskih arestov v bližnje zapore po Kataloniji.
Po tokratnem srečanju v Madridu, ki je trajalo kar dve uri in pol, naj bi se predsednika, kot sta se strinjala, kmalu srečala v Barceloni. Njuno 'pozitivno razhajanje' so komentirali v vseh političnih taborih. Vodja katalonske konservativne Ljudske stranke, denimo, je v Sánchezovem pristopu prepoznal namero obrniti hrbet Kataloncem, ki se čutijo Špance. Tudi v nacionalni Ljudski stranki so mu očitali, da je hotel ugajati separatistom, kakor prav tako v unionistični stranki Ciutadans (Državljani) niso zadovoljni s politično držo španskega premiera, saj da samo bega Katalonce s separatizmom. Socialisti mu kajpada pritrjujejo, češ, dialog je končno mogoč – na vsakršno temo. Medtem v independentistični CUP, na primer, ne morejo sprejeti, da Madrid zavrača besedno zvezo »politični zapornik«, v Republikanski levici pa srečanje – po besedah Quima Torre je bilo dolgo, odkrito, produktivno – razumejo predvsem kot dobrohotno, a prazno besedičenje.
V resnici se je stresla gora in rodila miš ..., ko pa sta predsednika samo predstavila drug drugemu svoji dobro znani viziji. Torrova vlada v Barceloni vztraja pri pravici do samoodločbe, ker ta »pripada ljudem«, ljudje pa so že preživeli referendumsko kolobocijo ... Rezultati javnomnenjske ankete za katalonski El Periódico kažejo, da le še dobra petina Kataloncev vztraja, da bi morali po poti neodvisnosti postati republika. Zato pa jih 62 odstotkov verjame, da je treba izpogojevati boljšo avtonomijo.
Katalonci medtem zamerijo kralju Filipu VI., ki ga mnogi nočejo videti na skorajšnji komemoraciji ob prvi obletnici terorističnih napadov lanskega 17. avgusta v Barceloni in Cambrilsu. Potem ko je lani zamudil zgodovinsko priložnost, da bi pošteno obsodil policijsko nasilje nad katalonskimi volivci med referendumskim 1. oktobrom, si bo zdaj stežka pridobil novo možnost, da si popravi javno podobo; sploh ker je, za povrhu, pred kratkim zavrnil zaprošeno srečanje s Quimom Torro. A nekateri katalonski viri pravijo, da je že čas za boljše špansko-katalonsko poglavje o večji avtonomiji, resda pa brez nekaterih žrtev (nekdanje independentistične politike) verjetno ne bo šlo.
Kakor zdaj povzemajo španski mediji, je dialog stekel, ne pa tudi pogajanja. Nazadnje sta se španski premier in katalonski predsednik – to sta bila slabo kompatibilna Mariano Rajoy in zdaj vse bolj pozabljen Carles Puigdemont – v Madridu srečala aprila pred dvema letoma, ko je Katalonec prosil Španca, da bi smeli organizirati uradni referendum o neodvisnosti Katalonije. Vemo, da je naletel na zid, ki se je sčasoma samo še dvigal, njegovo vztrajanje pa se je prevesilo v politično in pravosodno tragiko evropske demokracije.
Ponedeljkovo srečanje aktualnih voditeljev niti ni bilo korenito drugačno, kajti bregova ostajata oddaljena, je pa novo politično razpoloženje. Gostitelj, socialist Sánchez, ki pravi, da je »politične probleme treba reševati politično«, zdaj spravljiveje, z več pozornosti in zanimanja za Katalonijo vztraja, da bi bila organizacija morebitnega glasovanja o neodvisnosti v nasprotju s špansko ustavo. A ne popušča niti povabljeni Torra – kot so pokazale kamere, je gostitelju prijazno prinesel v dar katalonski knjigi in pijačo –, ki poudarja, da je zahteva Barcelone jasna: »politične rešitve morajo vključevati tudi pravico Katalonije do samoodločbe«.
Napetost pojema, problemi ostajajo
Čeprav nobena stran o temeljnem ne popušča, se je psihološko problem gotovo zmanjšal, sploh ker ni bilo loputanja z vrati. Napetost med Madridom in Barcelono bi lahko še pojemala, kajti španska stran je napovedala, da bo umaknila veto na vrsto katalonskih socialnih zakonov, ki jih je v zadnjih letih blokirala nekdanja konservativna vlada Mariana Rajoya. Ti po besedah sedanje podpredsednice vlade Carmen Calvo po večini zadevajo podnebne spremembe in energetiko ter tako vplivajo na javno zdravje v Kataloniji.
Spet naj bi vzpostavili tudi leta 2011 ukinjeno bilateralno komisijo, ki skrbi za koordinacijo med nacionalno in regionalno vlado, ter dvostranske sektorske odbore, predvsem s področij, kot so infrastruktura, regionalno financiranje in skrb za ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih.
Predsednika se kajpada nista izognila vprašanju priprtih nekdanjih katalonskih voditeljev. Čeprav deveterico za zapahi v uradni Barceloni označujejo za politične zapornike, Sánchez politično ne bo ugriznil v kislo jabolko (neodvisnega pravosodja). Drugače, podpredsednica Carmen Calvo je poudarila: »v tej državi ni političnih zapornikov, a to ni nič novega, kar katalonski predsednik dobro ve«. Torra, seveda, drugače meni, da morajo biti politični zaporniki tako kot politični prebežniki na tujem predmet političnih pogajanj. Šest od devetih so pred dnevi prepeljali iz 700 kilometrov oddaljenih madridskih arestov v bližnje zapore po Kataloniji.
Odzivi (ne)zadovoljstva
Po tokratnem srečanju v Madridu, ki je trajalo kar dve uri in pol, naj bi se predsednika, kot sta se strinjala, kmalu srečala v Barceloni. Njuno 'pozitivno razhajanje' so komentirali v vseh političnih taborih. Vodja katalonske konservativne Ljudske stranke, denimo, je v Sánchezovem pristopu prepoznal namero obrniti hrbet Kataloncem, ki se čutijo Špance. Tudi v nacionalni Ljudski stranki so mu očitali, da je hotel ugajati separatistom, kakor prav tako v unionistični stranki Ciutadans (Državljani) niso zadovoljni s politično držo španskega premiera, saj da samo bega Katalonce s separatizmom. Socialisti mu kajpada pritrjujejo, češ, dialog je končno mogoč – na vsakršno temo. Medtem v independentistični CUP, na primer, ne morejo sprejeti, da Madrid zavrača besedno zvezo »politični zapornik«, v Republikanski levici pa srečanje – po besedah Quima Torre je bilo dolgo, odkrito, produktivno – razumejo predvsem kot dobrohotno, a prazno besedičenje.
Gora, miš in ljudstvo
V resnici se je stresla gora in rodila miš ..., ko pa sta predsednika samo predstavila drug drugemu svoji dobro znani viziji. Torrova vlada v Barceloni vztraja pri pravici do samoodločbe, ker ta »pripada ljudem«, ljudje pa so že preživeli referendumsko kolobocijo ... Rezultati javnomnenjske ankete za katalonski El Periódico kažejo, da le še dobra petina Kataloncev vztraja, da bi morali po poti neodvisnosti postati republika. Zato pa jih 62 odstotkov verjame, da je treba izpogojevati boljšo avtonomijo.
Katalonci medtem zamerijo kralju Filipu VI., ki ga mnogi nočejo videti na skorajšnji komemoraciji ob prvi obletnici terorističnih napadov lanskega 17. avgusta v Barceloni in Cambrilsu. Potem ko je lani zamudil zgodovinsko priložnost, da bi pošteno obsodil policijsko nasilje nad katalonskimi volivci med referendumskim 1. oktobrom, si bo zdaj stežka pridobil novo možnost, da si popravi javno podobo; sploh ker je, za povrhu, pred kratkim zavrnil zaprošeno srečanje s Quimom Torro. A nekateri katalonski viri pravijo, da je že čas za boljše špansko-katalonsko poglavje o večji avtonomiji, resda pa brez nekaterih žrtev (nekdanje independentistične politike) verjetno ne bo šlo.
