Dragocena, čeprav le hipna čustva povezanosti
Francija praznuje in igra nogomet: Ta konec tedna naj bi za varnost skrbelo več kot 110.000 policistov
Odpri galerijo
Pred Francozi je čustveno naporen konec tedna.
Foto Reuters
V Franciji se obeta poudarjeno prazničen in čustven konec tedna, pa če bodo francoski nogometaši v nedeljo dobili finale v Moskvi ali pa če jih bodo porazili Hrvati. Že danes dopoldne se bodo z vojaškim sprevodom, ki bo paradiral vzdolž Elizejskih poljan, tradicionalno spomnili zgodovinskega preloma, ko je 14. julija 1789 padla jetnišnica Bastilja. Zato ne bo težko brzdati le čustev, ampak bo ob pričakovanih množicah na prostem izjemen tudi varnostni zalogaj.
Kakor pritiče nogometnemu vrhuncu, se v Franciji goreče (prav tako spletno) organizirajo, kje spremljati jutrišnji finale. Seveda ne bo manjkalo nič koliko uradnih zaslonov po mestnih dvoranah, telovadnicah in stadionih, v Parizu se bodo množice navdušencev na prostem zlile pred ogromnim, 103 kvadratne metre velikim ekranom pod Eifflovim stolpom na Marsovem polju. V bližini bodo, je brati na spletni strani pariške občine, postavljeni še trije dodatni zasloni: dva po 50 kvadratnih metrov in eden, velik 62 kvadratov. Na območju bi se lahko povezalo tudi do 90.000 navijačev, ki so zaradi hitrejših varnostnih pregledov naprošeni, da se na spremljanje neposrednega prenosa tekme namenijo brez torb, s seboj tudi ne bodo smeli prinesti steklenic, alkoholnih pijač in dimnih sredstev.
Kakor je politika po svoje šport, je prav tako šport političen: fotografija nogometne reprezentance Modrih tudi tokrat odpira nemalo vprašanj in vabi k premislekom o krvni sliki francoske družbe. Nogomet je šport priseljencev oziroma njihovih otrok, je v Le Mondu realistično zapisal znani zgodovinar Pap Ndiaye, Francoz senegalskega očeta, mladi nogometni talent Kylian Mbappé pa je v intervjuju za isti dnevnik poudaril, da želi v nedeljo karseda »utelešati Francijo, jo predstavljati in ji dati vse« ... V teh evforičnih dneh, ko na milijone Francozov in Francozinj prevevajo dragocena, čeprav le hipna čustva povezanosti in solidarnosti, se naivno kaže potencial rasno pisanega bratstva pa tudi svobode in enakosti. Izkušnje s preteklih prvenstev, žal, razkrivajo, da iluzija ugasne brž, ko je prazničnih iger konec in ostane le boj za ljubi kruhek. Razslojena francoska družba ostane po vsaki nogometni simfoniji disharmonično okolje napornih socialnih zidov in postrani pogledov. Vrednote, ki jih kratkotrajno kolektivno poraja žoga, se politično dolgoročno nikoli ne materializirajo. To so se Francozi naučili že ob zgodovinski nogometni zmagi na svetovnem prvenstvu pred dvajsetimi leti.
Čustveno razvnete množice, ki jih je pričakovati ta konec tedna, bodo varnostno naporen zalogaj, kajti teroristični napadi so v Franciji še vedno realna grožnja. Zato bo danes in jutri po vsej Franciji mobiliziranih več kot 110.000 policistov in orožnikov. V francoski zavesti je močno vtisnjen praznični 14. julij pred dvema letoma, ko je v terorističnem napadu v Nici umrlo 86 ljudi. Mogoče ni naključje, da je premier Édouard Philippe prav včeraj javno razgrnil protiteroristični načrt delovanja pod taktirko predsednika Emmanuela Macrona.
Kakor pritiče nogometnemu vrhuncu, se v Franciji goreče (prav tako spletno) organizirajo, kje spremljati jutrišnji finale. Seveda ne bo manjkalo nič koliko uradnih zaslonov po mestnih dvoranah, telovadnicah in stadionih, v Parizu se bodo množice navdušencev na prostem zlile pred ogromnim, 103 kvadratne metre velikim ekranom pod Eifflovim stolpom na Marsovem polju. V bližini bodo, je brati na spletni strani pariške občine, postavljeni še trije dodatni zasloni: dva po 50 kvadratnih metrov in eden, velik 62 kvadratov. Na območju bi se lahko povezalo tudi do 90.000 navijačev, ki so zaradi hitrejših varnostnih pregledov naprošeni, da se na spremljanje neposrednega prenosa tekme namenijo brez torb, s seboj tudi ne bodo smeli prinesti steklenic, alkoholnih pijač in dimnih sredstev.
Politika je šport, šport je politika
Kakor je politika po svoje šport, je prav tako šport političen: fotografija nogometne reprezentance Modrih tudi tokrat odpira nemalo vprašanj in vabi k premislekom o krvni sliki francoske družbe. Nogomet je šport priseljencev oziroma njihovih otrok, je v Le Mondu realistično zapisal znani zgodovinar Pap Ndiaye, Francoz senegalskega očeta, mladi nogometni talent Kylian Mbappé pa je v intervjuju za isti dnevnik poudaril, da želi v nedeljo karseda »utelešati Francijo, jo predstavljati in ji dati vse« ... V teh evforičnih dneh, ko na milijone Francozov in Francozinj prevevajo dragocena, čeprav le hipna čustva povezanosti in solidarnosti, se naivno kaže potencial rasno pisanega bratstva pa tudi svobode in enakosti. Izkušnje s preteklih prvenstev, žal, razkrivajo, da iluzija ugasne brž, ko je prazničnih iger konec in ostane le boj za ljubi kruhek. Razslojena francoska družba ostane po vsaki nogometni simfoniji disharmonično okolje napornih socialnih zidov in postrani pogledov. Vrednote, ki jih kratkotrajno kolektivno poraja žoga, se politično dolgoročno nikoli ne materializirajo. To so se Francozi naučili že ob zgodovinski nogometni zmagi na svetovnem prvenstvu pred dvajsetimi leti.
Skrb za varnost
Čustveno razvnete množice, ki jih je pričakovati ta konec tedna, bodo varnostno naporen zalogaj, kajti teroristični napadi so v Franciji še vedno realna grožnja. Zato bo danes in jutri po vsej Franciji mobiliziranih več kot 110.000 policistov in orožnikov. V francoski zavesti je močno vtisnjen praznični 14. julij pred dvema letoma, ko je v terorističnem napadu v Nici umrlo 86 ljudi. Mogoče ni naključje, da je premier Édouard Philippe prav včeraj javno razgrnil protiteroristični načrt delovanja pod taktirko predsednika Emmanuela Macrona.
