Srbski vožd je predlagal komisiji za spomenike, imena trgov in ulic, da v srbski prestolnici dobita svoji ulici Dobrica Ćosić in Milorad Ekmečić. Njune ideje so odločilno vplivale na družbo, sporne pa so zasluge dvojice velikanov srbske kulture.

Aleksandar Vučić je vložil predlog kot državljan, vendar pristojni ne bodo pozabili, da je predsednik in gospodar Srbije. To potrjuje tudi pojasnilo namestnika beograjskega župana Gorana Vesića, da ni treba izgubljati besed o tem, koliko sta Dobrica Ćosić in Milorad Ekmečić vplivala na družbo in prispevala k njenemu razvoju v smeri, v kateri se razvija še danes.

Ideolog srbske ogroženosti

Motivi za predlog so verjetno ideološki. Ćosić in Ekmečić sta bila avtorja projekta velike Srbije, na njenem gradbišču pa je Vučić preživljal politično mladost pod okriljem četniškega vojvode Vojislava Šešlja. Kritiki predloga so prepričani, da bi se Vučić rad oddolžil duhovnima očetoma in da je njegova proevropska usmerjenost le kozmetične narave. Kot kaže, je oblekel evropski frak, ni pa še stopil iz radikalnih čevljev.

Ćosić je bil ideolog humanega preseljevanja narodov, koordinator akademikov, ki so leta 1986 spisali memorandumom Srbske akademije znanosti in umetnosti, zvest dvorjan bivšega srbskega vožda Slobodana Miloševića, svetovalec političnega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića, predsednik Zvezne republike Jugoslavije, ko je javnost pretresel zločin v Štrpcih, in glavni zagovornik srbske ogroženosti. Nacionalizem je širil tudi v praksi.

Spodbudil je prve mitinge resnice na Kosovu. Deloval je v senci, njegov pristaš pa je bil Miroslav Šolević, ki je kot glavni delovodja protibirokratske revolucije organiziral tudi razvpito zborovanje Srbov na Kosovem polju. Na Hrvaškem je tesno sodeloval s psihiatrom, akademikom in politikom Jovanom Raškovićem pri ustanavljanju stranke tamkajšnjih Srbov. V bosanskem loncu je pri ustanovitvi Srbske demokratske stranke sodeloval s Karadžićem, ki ga je označil za najbolj nadarjenega srbskega politika.

Majhna cena za veliko Srbijo

To se je zgodilo v času, ko so njegovo nadarjenost potrjevali koncentracijska taborišča, obleganje Sarajeva, pokoli civilistov, etnično čiščenje, posilstva ter uničevanje vasi in mest. Genocid v Srebrenici je označil kot maščevanje za muslimanske zločine v Podrinju. Na začetku vojne v Bosni je zapisal, da so jo začeli muslimanski sarajevski razbojniki z ubijanjem srbskih četnikov.

V knjigi Bosanska vojna je Ćosić zapisal, da je naprej poklical Ekmečića, ko je slišal za pokol civilistov na sarajevski tržnici Markale. Ta mu je pojasnil, da to barbarstvo ne more biti srbsko, temveč je lahko povezano le z džihadom. Da je to muslimanski zločin, so potrdili tudi tedanji predsednik Republike Srbske Nikola Koljević in general Ratko Mladić.

Ćosić ni podvomil o trditvah zgodovinarja Ekmečića, ki zavzeto zbira nacionalistično usmerjene zgodovinarje in postavlja temelje za domoljubno interpretacijo novejše srbske zgodovine, in vojaškega poveljnika bosanskih Srbov, da so Sarajevčani granatirali sami sebe. Po Ekmečićevem mnenju milijon mrtvih Srbov ni previsoka cena za idejo velike Srbije.