Moja žena je Japonka ... oziroma Kitajka
Težava z lapsusi je v tem, da včasih izvirajo iz podzavesti.
Odpri galerijo
Kitajski zunanji minister Wang Yi si ni vzel k srcu prvega spodrsljaja britanskega zunanjega ministra Jeremyja Hunta (levo). FOTO: Reuters
Jeremy Hunt je hotel narediti vtis na gostitelje v Pekingu, ko je poudaril, da je to njegov prvi obisk v tujini, odkar je bil 9. julija imenovan za britanskega zunanjega ministra. Očitno je hotel povedati, da bo imela azijska sila posebno mesto v njegovi zasnovi zunanje politike.
Potem je med srečanjem s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem pokazal, da je nesporni naslednik Borisa Johnsona, vsaj kar zadeva (ne)diplomatske spodrsljaje. »Moja žena je Japonka …,« je dejal Hunt, »… moja žena je Kitajka, oh, kakšna huda napaka!« Nato je ponudil morda celo več podrobnosti, kot jih je nameraval, in da bi premagal nelagodje zaradi lapsusa, pojasnil, da so njuni trije otroci napol Kitajci, da imajo babico in dedka v Xianu in je on zaradi tega močno družinsko povezan s Kitajsko.
Če bi se zmedel in dejal, da je njegova žena po narodnosti karkoli drugega, bi bilo vse skupaj zgolj smešno. Toda Japonka! To je bilo še veliko hujše, kot ko je Johnson na olimpijskih igrah v Pekingu – takrat resda kot londonski župan – pojasnil Kitajcem, da pingpong nima kitajskih korenin, da so to igro v 19. stoletju izumili za jedilnimi mizami v Angliji in da se je izvirno imenovala »wiff-waff«.
Kitajci so občutljivi, kadar kdo omenja Japonce, s katerimi jih povezuje boleč kolektivni spomin iz časov zasedbe in delne kolonizacije, med katero je bilo ubitih več kot milijon Kitajcev. Kako lahko kdo naredi takšen lapsus, če se njegova žena imenuje Lucia Guo? Res je, mož tekoče govori japonsko, na Japonskem je preživel nekaj let, a to prav gotovo ni bila priložnost za johnsonovsko napako.
Wang Yi si ni vzel k srcu prvega spodrsljaja britanskega zunanjega ministra. Predlagati mu je nameraval nekaj precej pomembnejšega. Če že ima tako tesne družinske vezi s Kitajsko, in to celo s starodavno prestolnico Xian, ki je igrala pomembno vlogo pri svilni cesti, zakaj ne bi Hunt predlagal premierki Theresi May začetka pogajanj o prostotrgovinskem sporazumu po koncu brexita.
»To je nekaj, kar sprejemamo z odobravanjem in naj bi podrobneje proučili,« je dejal Hunt na skupni tiskovni konferenci po pogovoru z Wangom. Glede na to, da je to predlog, ki ga bo mogoče uresničiti šele takrat, ko bo Velika Britanija zapustila Evropsko unijo, kitajski zunanji minister pred novinarji ni omenil prostotrgovinskega sporazuma, je pa potrdil, da bi se morali Kitajska in Velika Britanija skupaj upreti protekcionizmu, zaščititi prosto trgovino ter s povečanjem medsebojne izmenjave vsem ponuditi zgled odprtosti in komplementarnosti.
Zaradi napadov ameriškega predsednika Donalda Trumpa si Kitajska prizadeva za široko koalicijo za boj proti protekcionizmu. Ker se Velika Britanija prav tako spoprijema s težavami, ki spremljajo njeno ovinkasto pot iz EU, je trenutno skupni imenovalec obeh držav nevarnost, da bosta izgubili najpomembnejši trg. Ponujen prostotrgovinski sporazum je zgolj logična poteza, ki jo bo vodstvo v Londonu zagotovo skrbno proučilo.
Blagovna izmenjava med državama je lani znašala 67,5 milijarde funtov, pri čemer je britanski primanjkljaj znašal 23 milijonov funtov, kar zadeva blago, pri storitvah pa je imela Velika Britanija manjši presežek. Toda Kitajska ponuja nekaj več kot zgolj trgovino. Azijska sila si želi biti pomembna podpora Londonu v času brexita, in to ne zgolj kot veliki trg, na katerega lahko računajo britanski proizvajalci, temveč tudi kot velika vlagateljica v britansko industrijo.
Leta 2017 so se kitajske naložbe v Veliki Britaniji v primerjavi z letom prej dvakratno povečale in so kljub negotovosti, ki vlada nad Otokom zaradi ločitvenega postopka med Londonom in Brusljem, dosegle 20,8 milijarde dolarjev. Seveda spada v ta okvir velikanski kitajski nakup britanske skladiščne družbe Logicor, za katero je azijska sila odštela 14 milijard dolarjev, je pa zunaj te statistike še nekaj velikih investicijskih projektov, ki jih na koncu niso izpeljali, ker je tudi v kitajskih poslovnih krogih veliko negotovosti, kar zadeva zasebne družbe in prezadolžene tajkune.
Kljub veliki privlačnosti koalicije s Kitajsko v teh nemirnih časih številni v Veliki Britaniji niso navdušeni nad povečanjem kitajske prisotnosti na področju jedrske energije. Azijska sila, ki si želi prevladati na področju civilne jedrske energije, je ocenila, da je Velika Britanija njena ključna partnerica pri uresničevanju tega cilja. Potem ko je kitajska državna družba General Nuclear Power (GNP) kupila 33,5-odstotni delež elektrarne Hinkley v Somersetu, se upravičeno govori o nameri GNP, da prevzame 49 odstotkov lastniškega deleža britanskih jedrskih elektrarn. Medtem ko bi bil to za Kitajsko preboj skozi led, ki v odnosih z Evropejci na področju varnosti obstaja že skoraj 30 let, bi bila to za mnoge v Veliki Britaniji nesprejemljiva poteza Londona.
»Do zdaj česa podobnega ni naredila še nobena država OECD [Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj],« je dejala Isabel Hilton, izkušena sinologinja, ki vodi organizacijo chinadialogue.net. »To je strateška infrastruktura, Kitajska je partnerica, ne pa tudi zaveznica v varnostnem smislu.«
Vse to priča o ovirah, ki se bodo pojavljale na poti zbliževanja med Kitajsko in Veliko Britanijo. V prihodnje bo treba spremljati tudi to, ali bo zgodovinski trenutek pripomogel k temu, da bo te ovire mogoče preskočiti. Mnogim v Pekingu se zdi, da Trump zmaguje v trgovinski vojni, saj je drugo največjo gospodarsko silo na svetu spravil v pat položaj, iz katerega bi se lahko rešila ali z velikim povečanjem zadolženosti ali z znatnim zmanjšanjem gospodarske rasti.
Wang Yi je na skupni tiskovni konferenci s Huntom poudaril, da so »vrata za dialog in pogajanja [z ZDA] vedno odprta, ni pa zvenelo optimistično, ko je dodal, da so pogoj za dogovor vzajemno spoštovanje in enakopravni odnosi. Seveda ni omenil, da se je tudi Trumpu lani zgodil velik spodrsljaj med srečanjem s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom – nagovoril ga je »predsednik Republike Kitajske«, kar je v resnici naziv Tajvana. Najhujši problem z lapsusi je v tem, da včasih pridejo iz podzavesti. Zato jih Kitajci vedno skrbno analizirajo. Japonka? Še vedno bolje kot Tajvanka, mar ne?
Jeremy Hunt je svojo kitajsko ženo oklical za Japonko.
Kitajska in Velika Britanija se bojita, da bosta izgubili najpomembnejši trg.
Na poti zbliževanja med državama je še veliko ovir.
Kitajska in Velika Britanija se bojita, da bosta izgubili najpomembnejši trg.
Na poti zbliževanja med državama je še veliko ovir.
Potem je med srečanjem s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem pokazal, da je nesporni naslednik Borisa Johnsona, vsaj kar zadeva (ne)diplomatske spodrsljaje. »Moja žena je Japonka …,« je dejal Hunt, »… moja žena je Kitajka, oh, kakšna huda napaka!« Nato je ponudil morda celo več podrobnosti, kot jih je nameraval, in da bi premagal nelagodje zaradi lapsusa, pojasnil, da so njuni trije otroci napol Kitajci, da imajo babico in dedka v Xianu in je on zaradi tega močno družinsko povezan s Kitajsko.
Če bi se zmedel in dejal, da je njegova žena po narodnosti karkoli drugega, bi bilo vse skupaj zgolj smešno. Toda Japonka! To je bilo še veliko hujše, kot ko je Johnson na olimpijskih igrah v Pekingu – takrat resda kot londonski župan – pojasnil Kitajcem, da pingpong nima kitajskih korenin, da so to igro v 19. stoletju izumili za jedilnimi mizami v Angliji in da se je izvirno imenovala »wiff-waff«.
Kitajci so občutljivi, kadar kdo omenja Japonce, s katerimi jih povezuje boleč kolektivni spomin iz časov zasedbe in delne kolonizacije, med katero je bilo ubitih več kot milijon Kitajcev. Kako lahko kdo naredi takšen lapsus, če se njegova žena imenuje Lucia Guo? Res je, mož tekoče govori japonsko, na Japonskem je preživel nekaj let, a to prav gotovo ni bila priložnost za johnsonovsko napako.
Podpora Londonu
Wang Yi si ni vzel k srcu prvega spodrsljaja britanskega zunanjega ministra. Predlagati mu je nameraval nekaj precej pomembnejšega. Če že ima tako tesne družinske vezi s Kitajsko, in to celo s starodavno prestolnico Xian, ki je igrala pomembno vlogo pri svilni cesti, zakaj ne bi Hunt predlagal premierki Theresi May začetka pogajanj o prostotrgovinskem sporazumu po koncu brexita.
»To je nekaj, kar sprejemamo z odobravanjem in naj bi podrobneje proučili,« je dejal Hunt na skupni tiskovni konferenci po pogovoru z Wangom. Glede na to, da je to predlog, ki ga bo mogoče uresničiti šele takrat, ko bo Velika Britanija zapustila Evropsko unijo, kitajski zunanji minister pred novinarji ni omenil prostotrgovinskega sporazuma, je pa potrdil, da bi se morali Kitajska in Velika Britanija skupaj upreti protekcionizmu, zaščititi prosto trgovino ter s povečanjem medsebojne izmenjave vsem ponuditi zgled odprtosti in komplementarnosti.
Zaradi napadov ameriškega predsednika Donalda Trumpa si Kitajska prizadeva za široko koalicijo za boj proti protekcionizmu. Ker se Velika Britanija prav tako spoprijema s težavami, ki spremljajo njeno ovinkasto pot iz EU, je trenutno skupni imenovalec obeh držav nevarnost, da bosta izgubili najpomembnejši trg. Ponujen prostotrgovinski sporazum je zgolj logična poteza, ki jo bo vodstvo v Londonu zagotovo skrbno proučilo.
Blagovna izmenjava med državama je lani znašala 67,5 milijarde funtov, pri čemer je britanski primanjkljaj znašal 23 milijonov funtov, kar zadeva blago, pri storitvah pa je imela Velika Britanija manjši presežek. Toda Kitajska ponuja nekaj več kot zgolj trgovino. Azijska sila si želi biti pomembna podpora Londonu v času brexita, in to ne zgolj kot veliki trg, na katerega lahko računajo britanski proizvajalci, temveč tudi kot velika vlagateljica v britansko industrijo.
Investicijske negotovosti
Leta 2017 so se kitajske naložbe v Veliki Britaniji v primerjavi z letom prej dvakratno povečale in so kljub negotovosti, ki vlada nad Otokom zaradi ločitvenega postopka med Londonom in Brusljem, dosegle 20,8 milijarde dolarjev. Seveda spada v ta okvir velikanski kitajski nakup britanske skladiščne družbe Logicor, za katero je azijska sila odštela 14 milijard dolarjev, je pa zunaj te statistike še nekaj velikih investicijskih projektov, ki jih na koncu niso izpeljali, ker je tudi v kitajskih poslovnih krogih veliko negotovosti, kar zadeva zasebne družbe in prezadolžene tajkune.
Kljub veliki privlačnosti koalicije s Kitajsko v teh nemirnih časih številni v Veliki Britaniji niso navdušeni nad povečanjem kitajske prisotnosti na področju jedrske energije. Azijska sila, ki si želi prevladati na področju civilne jedrske energije, je ocenila, da je Velika Britanija njena ključna partnerica pri uresničevanju tega cilja. Potem ko je kitajska državna družba General Nuclear Power (GNP) kupila 33,5-odstotni delež elektrarne Hinkley v Somersetu, se upravičeno govori o nameri GNP, da prevzame 49 odstotkov lastniškega deleža britanskih jedrskih elektrarn. Medtem ko bi bil to za Kitajsko preboj skozi led, ki v odnosih z Evropejci na področju varnosti obstaja že skoraj 30 let, bi bila to za mnoge v Veliki Britaniji nesprejemljiva poteza Londona.
»Do zdaj česa podobnega ni naredila še nobena država OECD [Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj],« je dejala Isabel Hilton, izkušena sinologinja, ki vodi organizacijo chinadialogue.net. »To je strateška infrastruktura, Kitajska je partnerica, ne pa tudi zaveznica v varnostnem smislu.«
Trumpov spodrsljaj
Vse to priča o ovirah, ki se bodo pojavljale na poti zbliževanja med Kitajsko in Veliko Britanijo. V prihodnje bo treba spremljati tudi to, ali bo zgodovinski trenutek pripomogel k temu, da bo te ovire mogoče preskočiti. Mnogim v Pekingu se zdi, da Trump zmaguje v trgovinski vojni, saj je drugo največjo gospodarsko silo na svetu spravil v pat položaj, iz katerega bi se lahko rešila ali z velikim povečanjem zadolženosti ali z znatnim zmanjšanjem gospodarske rasti.
Wang Yi je na skupni tiskovni konferenci s Huntom poudaril, da so »vrata za dialog in pogajanja [z ZDA] vedno odprta, ni pa zvenelo optimistično, ko je dodal, da so pogoj za dogovor vzajemno spoštovanje in enakopravni odnosi. Seveda ni omenil, da se je tudi Trumpu lani zgodil velik spodrsljaj med srečanjem s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom – nagovoril ga je »predsednik Republike Kitajske«, kar je v resnici naziv Tajvana. Najhujši problem z lapsusi je v tem, da včasih pridejo iz podzavesti. Zato jih Kitajci vedno skrbno analizirajo. Japonka? Še vedno bolje kot Tajvanka, mar ne?
