Fenomen Donalda Trumpa

Ponovni republikanski predsednik Donald Trump se je na slav­ljenje stotih dni v Beli hiši odpravil v michiganski Warren, in to upravičeno. Predmestje Detroita,­ enega od žalostno propadlih industrijskih središč, je skupaj z drugimi deli pasu rje prispevalo k njegovi zmagi na volitvah novembra lani. Milijarderski zagovornik delavskega razreda mora ZDA šele vrniti obljubljeno blaginjo – in prihraniti svetu ­pretrese, ki so zaznamovali minule tri mesece.

Trump v akciji. Foto: Jeff Kowalsky/Afp

Trumpova zmaga ni bila samo­umevna. Celo mesto Detroit, ki se počasi pobira po propadanju avtomobilske industrije iz minulih desetletij, je glasovalo za njegovo demokratsko nasprotnico Kamalo Harris, ne pa tudi bližnji okraj Macomb z največjim naseljem Warren, prav tako ne Michigan ter vse ZDA. Slaba polovica volivcev pa tudi sredi draginje prejšnjega demokratskega predsednika Joeja Bidna ni hotela glasovati za republikanskega očeta gibanja Naredimo Ameriko spet veliko (Make America Great Again, Maga). Večina mu je vendarle dala še eno priložnost za delovanje v Beli hiši, toda sto dni pozneje še vedno čaka na ­izpolnitev številnih obljub.

Na poti ustavnih sporov

Za vse zastoje pri uresničevanju njegovih programov ni kriv Trump, ki je najbolj ponosen na konec nenadzorovanega priseljevanja, zaradi česar je pod Bidnom prišlo v ZDA najmanj deset milijonov tujcev. Meja z Mehiko je zdaj bolj ali manj zaprta za nezakonite prehode, pri izgonu prišlekov iz minulih štirih let pa republikanskega prvaka ovirajo demokratsko imenovani sodniki. Pri enem so ilegalnega migranta našli celo na domu, druga je tujca, obtoženega nasilja v družini, pred aretacijo in izgonom vsaj za nekaj časa rešila skozi zadnja vrata sodišča. Pripadniki enot za izgone ICE so ga pozneje ulovili in najbrž ga ni več v ZDA.

Sodnica iz Wisconsina Hannah Dugan se je zaradi pomoči pri pobegu nasilnega migranta sama znašla v zaporu. Foto: Mike De Sisti Via Reuters

Sodnica iz Wisconsina Hannah Dugan se je zaradi tega znašla v zaporu, številni sodniki pa ustav­ljajo tudi krčenje državne potrošnje, obračune s skrajno levimi programi raznolikosti, pravičnosti in vključevanja DEI ter še marsikaj iz Trumpovih programov Naredimo Ameriko spet veliko. ZDA so na poti ustavnih sporov med sodno in izvršno oblastjo, ki jih bodo poskušali presekati v republikanskem delu zakonodajne. Z minimalno večino v predstavniškem domu jim lahko to uspe le, če bo večinska javnost delo sedanje administracije ocenila za uspešno.

Omejena čarovnija izvršnih ukazov

Ne le zaradi javnomnenjskih razi­skav, ki kažejo na upad predsednikove priljubljenosti, Trump opozarja, da so številne ankete zgrešile že razplet zadnjih volitev, njegov finančni minister Scott Bessent pa je zatrdil, da nakupovalne navade prebivalstva kažejo veliko bolj optimistično podobo.

Carinskim gorjačam za skoraj vse države na svetu, s katerimi hoče ameriški nacionalist vrniti proizvodnjo domov, so sledili resni borzni pretresi. Bessent je očital medijem, da niso enako razglasili poznejših ponovnih dvigov borznih indeksov, Američani pa vendarle še niso dobili obljubljenega pomembnega znižanja cen goriva, hrane in bivanja.

Prejšnjemu demokratskemu predsedniku Joeju Bidnu je bilo treba v Vatikanu pomagati pri spuščanju na stopnicah. Foto: Remo Casilli/Reuters

Tu se konča čarovnija izvršnih ukazov, ki jih je doslej v rekordnem tempu uporabljal Trump, za podaljšanje prejšnjih nižanj davkov in dodajanje novih potrebuje zakonodajno oblast. Republikanski del predstavniškega doma in senata naj bi v naslednjih dneh dokončal sprejetje »velikega čudovitega proračuna«, upati mora tudi na čimprejšnje delovanje ukrepov za razcvet energije. Trump zagotavlja, da se zaposlovanje iz državnih služb, kakršno je prevladovalo pod Bidnom, že seli v proizvodnjo. V Warrenu je zatrdil, da že zdaj vrača amerške sanje in bo še bolj novo lato obsodje ZDA.

Napad na zaveznike in sovražnike

V novejšem času še nihče ni poskušal spreobrniti toka zgodovine tako, kot ga z zaviranjem globalizacije poskuša Trump, zlasti ne s frontalnim napadom na tako rekoč vse države. Carine je določil tako zaveznicam kot sovražnicam, z opazno izjemo Rusije, ki bi jo rad odtrgal od Kitajske, tudi s siljenjem Ukrajine k mirovnemu sporazumu. Prav vstopu azijske velikanke v Svetovno trgovinsko organizacijo pod preferenčnimi pogoji pripisuje propad industrije, velika diktatura naj bi uporabljala krajo intelektualne lastnine, valut­ne mahinacije in subvencioniranje izvoza.

Proizvodnja avtomobila Jeep Grand Cherokee v Detroitu. Foto: Rebecca Cook/Reuters

Michiganski Warren je spet dobra prispodoba ameriškega propada, ki se je začel že s selitvijo industrije na Jug, a se podeseteril po vstopu Kitajske v WTO. Prav v Warrenu je predsednik Dwight Eisenhower leta 1945 med neposrednim televizijskim prenosom odprl tehnološki center avtomobilske družbe General Motors, tam je nekdanja tovarna avtomatskih menjalnikov, ki je slovela po svetu. Leta 2020 so jo preuredili za proizvodnjo medicinskih mask, potem ko je Kitajska ustavila dobavo najnujnejših pripomočkov za spopad s pandemijo covida-19. Američani so spoznali, da v krizah ne morejo računati na mednarodno delitev dela.

Reši se, kdor se more

Trump ni edini, ki opozarja na velike razsežnosti propada ameriške industrije, vendar je vprašanje, ali bo lahko vrnil čase, ko je znamka »Made in America« veljala za največji dosežek svetovne ustvarjalnosti? Mnogi se namesto tega bojijo zloma ameriškega gospodarstva in s tem tudi svetovnega. Drugi velikemu političnemu outsiderju še vedno verjamejo tudi zaradi gospodarskih uspehov iz prvega mandata, ko je ob solidni rasti močno povečal domače zaposlovanje in s tem znižal neenakost. Časa pa nima več veliko.

Obmejni zid pri kalifornijskem San Diegu. Foto: Patrick T. Fallon/Afp

Skrb vzbuja tudi večja napetost med zaveznicami ob tako pretresljivih zahtevah, kot sta nakup Grenlandije in imenovanje Kanade za 51. zvezno državo ZDA. Prvi republikanec s tem spodkopava mirovno ureditev po drugi svetovni in hladni vojni ter moč Zahoda proti diktaturam. Ali pa le jasneje od drugih vidi prihodnja trenja po svetu, ki bodo kriznim žariščem na vzhodu Evrope, Bližnjem vzhodu in drugod morda dodala tekmovanje za plovne poti na Arktiki ter za vpliv na zahodni polobli?

Članice Nata bodo za lastno varnost morale upoštevati ameriško zahtevo po bistveno višjem odstotku bruto domačega pro­izvoda za obrambo, morda tudi resno razmisliti o izvoznem vzorcu gospodarskega razvoja. Trump s spreminjanjem ameriškega vzorca razvoja tudi vse druge sili k spreminjanju načinov. Moto sedanjega sveta je vse bolj: »Reši se, kdor se more!«