Glas je podaljšek njene duše, na odru vse dobi smisel

Notranja oblikovalka, igralka, učiteljica petja ter mentorica tečaja »vokal in teater« – v prvi vrsti pa pevka, perfomerka in umetnica. Brez umetnosti si življenja ne predstavlja. Ko je na odru in se je pripravljena pred publiko razgaliti, ko se prepusti občutkom in glasba steče skoznjo, ko se izmenjajo energije, pravi, da so v trenutku poplačani ves trud in vsa leta učenja; vse dobi smisel.

Nina Virant je iz Amsterdama, ki je bil zadnjih šest let njen vir znanja in nekakšen dom, zaradi epidemije prišla na predčasne »poletne počitnice« v Slovenijo, kjer se v resnici počuti doma. Med gore, ki jih je v ravnini tako pogrešala, v naravo in k pristnemu stiku z zemljo, kamor se vedno znova zateka. Tudi zato si želi kariero ustvariti tukaj, obenem pa ostati povezana z Nizozemsko in tujino, ki ji je dala bogato izkušnjo stika z različnimi kulturami in ji hkrati pomagala, da je našla pot k svojim, našim, slovanskim koreninam.
 

Tujina je bila za nadaljevanje izobraževanja edina pot

Prve pevske izkušnje se spominja z grenko-sladkim priokusom. Pred tonsko vajo na festivalu v osnovni šoli se ni počutila dobro. Trema je bila tako huda, da je sredi hodnika bruhala. Medtem ko je bil njen oče že na poti ponjo, je nekako prišla k sebi, se predihala in zapela. »Nastop sem izpeljala, a se nanj večkrat spomnim, ker pove veliko o meni – o moji neuničljivi želji po petju,« svojo zgodbo začne mlada Dolenjka.


S petjem, svojo največjo ljubeznijo, se je nato ukvarjala vso srednjo šolo, potem pa se je vzporedno s študijem dizajna v Ljubljani vpisala še na jazz oddelek na konservatorij za glasbo in balet. Tam se je vse resneje začelo, potegnili sta jo obe smeri, tako oblikovanje kot petje, a je na koncu klic glasbe zvenel bolj forte. Ker v Sloveniji ni študijskega programa jazza ali popularne glasbe, je bila edina pot za nadaljevanje tujina. Amsterdam je izbrala, ker je prestolnica, središče dogajanja, pa tudi ker tamkajšnji konservatorij slovi kot eden najboljših v Evropi.


 

Potrebovala je več let, da je konkurenca ni več tako obremenjevala

Zadnje pa s seboj prinese tudi močno konkurenco in tekmovalno okolje. Če se je Nina na eni strani v Ljubljani počutila zelo domače, kar ji je pomagalo pri kreativi, a je imela sočasno skromnejšo izbiro predmetov in profesorjev, je na drugi strani ob prihodu v »Severne Benetke« dobila bogatejšo izbiro, obenem pa je tam postala številka. »Po vseh sprejemnih izpitih prideš z začetno samozavestjo in miselnostjo, da ti je uspelo priti na prestižen konservatorij. A okrog sebe dobiš same podobne, nadobudne, samozavestne mlade … Potrebovala sem kar nekaj let, da sem se pomirila s seboj in s tem, da me konkurenca ni več tako obremenjevala.« Vse je bolj strogo, neizprosno, je pa študij – čeprav je sistem še vedno ukalupljen – naravnan tako, da si s predmetniki sam rišeš pot. V tem smislu ji je konservatorij dal veliko, da je končno našla zvrst, v kateri se njen glas najbolje znajde. Pri vsem tem ji je pomagal profesor, klasični operni pevec, ki ji je stvari znal postaviti na svoje mesto: »Ne le vokalno, ampak tudi miselno, odnos do umetnosti.«

Ker ni hotela ostati v glasbenem mehurčku konservatorija in je hotela občutiti, kako se v mestu znajde ne le kot študentka, se je že med študijem začela ukvarjati z gledališčem, s tako imenovanim fizičnim sodobnim teatrom, kjer je začela na ljubiteljski ravni. »Sem igralka v mednarodni gledališki skupini NIM Theatre, obenem pa sem na profesionalni ravni začela delati kot mentorica tečaja 'vokal in teater' – gre za skupek metod in izkušenj, ki jih imam, velik poudarek je na gibu, vse skupaj pa je prepleteno z vokalno in govorno tehniko, prezenco, s performingom.« Med pandemijo se je vse preselilo na splet, a tudi sicer meni, da so tečaji online prihodnost, saj omogočajo neomejeno izmenjavo znanja, idej in izkušenj s svetom.


 

»Dovolimo si 'fušati', dovolimo si zveneti grozno«

Že pri učenju petja se srečuje z različnimi profili in generacijami, ki so še bolj pestri v gledališču. Pravi, da si v teatru vzame nekaj tednov, da spozna učence, da vidi, od kod začeti. Njen pristop je zelo oseben, individualen. Pri otrocih ima večkrat občutek, da so oni njeni učitelji, navdušuje jo, da imajo v ospredju imaginacijo in jih razum ne blokira. Pri odraslih pa je izziv v njih spet prebuditi otroka, zrušiti blokade. Poleg tega da z učenci pili vokal, je njena naloga, da v njih prepozna šibke točke in jih usmeri v kreativo, da najdejo način, kako priti v stik s samim seboj.

»Nekoč sem v sklopu teatra izjavila, da mi je vseeno, kako moji učenci zvenijo, bolj me zanima, kaj jih pripravi do tega, da tako zvenijo. Tega se poskušam držati: četudi bi kdo dejal, da se potem na odru pojavi nekdo, ki je 'fauš'. Ampak menim, da primarni smisel ni v tem, gre namreč za proces učenja in iskanja stika s samim seboj, kar je slišno navzven, pa je zgolj posledica tega raziskovanja.«

Nina pojasni, da si seveda vsak želi zveneti lepo, a se ljudje hitro ujamejo v frustracije, ki zameglijo vse drugo. Zato pravi: »Fušajmo, derimo se, iščimo zvoke, ki jih naš glas lahko izrazi, in ja, zazvenimo grozno in prek tega raziskujmo globino in zmožnosti svojega glasu, potem bomo pa že pilili zvok, barvo, fleksibilnost.«

Vse te besede mlade umetnice potrjujejo to, kar pravi o svojem glasu – da je ta podaljšek njene duše. Pevski instrument ni samo tukaj – pokaže na grlo in usta –, ampak je celotno telo, vsaka mišica vpliva na tvoj glas, na tvoj zvok. »Poleg tega je več kot polovica glasu v psihi. Bolj kot na tem, da ves čas pazimo na neke zunanje dejavnike, je treba delati na miselnosti – sem spadajo obvladovanje stresa, način dojemanja sveta, naš vsakdan. Ne le da spim osem ur in se nato ogrejem, ampak tudi to, da grem sadit fižol, da opravljam vsakdanja opravila, ki me osrečujejo, sproščajo.«
 

Ljudska glasba jo kot umetnico in človeka najbolj hrani

Njena podlaga za petje in učenje je klasična tehnika, veliko se je ukvarjala z jazzom in popom, pred približno petimi leti pa je začela raziskovati še folk tehnike, denimo grleno petje, ki so vesolje zase, kot pojasni Nina.

Med študijem je skupaj z rusko kolegico, vokalistko in producentko ustvarila duet, ki izvaja slovanske ljudske pesmi in poezijo. »Postala sem entuziast slovanskega področja, predvsem Balkana. Tu gre za raziskovanje: najprej Slovenije, Rusije, Bolgarije, za izmenjavo dediščine. Ljudska glasba me je posrkala vase – njena prepletenost z vsakdanjimi opravili, denimo ličkanjem koruze, njeni kostumi, ureditev glasov nosijo neko izraznost, ki je v drugi glasbi nisem nikoli tako začutila, ker preprosto, že geografsko, niso del mene. Ta glasba me kot umetnico in kot človeka najbolj hrani.«



V Amsterdamu, kjer se ljudje na ulicah ne ozirajo za tabo, hitro dobiš občutek svobode, da si lahko to, kar si, a obenem lahko zaradi močno prisotnega individualizma občutek svobode kmalu preide v osamljenost, samoto, premišljuje Nina. O samoti se je med karanteno govorilo veliko več kot običajno in v tem času so se mnogi, morda še veliko bolj kot sicer, zatekali k umetnosti. »Med izolacijo je bilo ogromno izrečenih in neizrečenih misli, ob katerih je bila, tudi zame, umetnost tista, ki me je držala pokonci, kakor tudi takrat, ko sem v tujini šla skozi težka obdobja. Ker knjiga ali poezija v trenutku, ko v svetu vladata negotovost in panika, pomaga, da vse to vsaj za nekaj trenutkov izgine.«

Žalosti jo, da se kultura v Sloveniji zdaj spet izriva na najnižjo stopničko – a kot večni sanjač mlada umetnica upa, da so ljudje skozi to izkušnjo spoznali, da jim je le kultura prinesla vsaj trenutek sreče in da bodo zato začeli na kulturo in umetnost gledati drugače – jo ceniti.