In kaj zdaj, ko si je Trump premislil?
Ali je Kitajska igrala prav na to karto, ki jo je vrgel Trump, ko je odpovedal srečanje s Kimom.
Odpri galerijo
V Seulu je skupina mirovnikov pred ameriškim veleposlaništvom protestirala zaradi odločitve Donalda Trumpa. FOTO: Reuters
Če nestanovitnost postane glavno načelo v zunanji politiki, nas nič več ne more presenetiti. Tudi pismo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je pisal Kim Džong Unu, da odpoveduje njuno srečanje, ne, prav tako nikogar ne bi smel presenetiti kakršenkoli odziv severnokorejskega voditelja.
Tokrat smo ugotovili, da Trumpa in Kima povezuje nekaj pomembnega: odlično razumeta drug drugega in se spoštujeta. Vodja se še ni oglasil, vendar je namestnik zunanjega ministra Kim Kje Gvan takoj sporočil, da bo Pjongjang »nekaj časa počakal na ZDA«, da bodo še razmislile o srečanju, ter dodal, da Severna Koreja »globoko ceni Trumpa, ker je zmogel sprejeti pomembne odločitve, za katere noben ameriški predsednik pred njim ni bil dovolj pogumen«.
Medtem ko smo ugibali, kje bodo pripravili srečanje, ki ga zdaj ne bo, je nekdo v šali izjavil, da je frizerstvo edini logični prostor, kjerTrump in Kim res lahko dobro razumeta drug drugega. Politična posebneža, ki že s svojima frizurama sporočata, da sta zavestno zunaj vseh sedanjih sistemov, sta podobna drug drugemu še po nečem. Kim je na čelu najhujše diktature našega časa, Trump pa na svobodnih volitvah izvoljeni predsednik najrazvitejše demokracije, vendar sta se oba odločila za posebno politično osamljenost, iz katere se občasno sporazumevata s svojim okoljem.
Tako se je Kim, po svoje pa tudi Trump, zaradi singapurskega srečanja, ki ga ne bo, znašel v precepu med konservativci in reformisti, pritiska se je zato lahko rešil samo z novimi grožnjami z jedrsko kataklizmo. O Trumpu ameriški viri poročajo, da je nanj po eni strani pritiskal svetovalec za državno varnost John Bolton, po drugi pa zunanji minister Mike Pompeo, in ko Trumpu ni uspelo ustrezno uskladiti njunih načrtov o korejski prihodnosti, se je odločil z velikimi škarjami že prepoznavne protidiplomacije kratko malo odrezati možnost, da bi se s Kim Džong Unom osebno dogovoril o miru.
Pravzaprav ni pomembno, ali je takšno odločitev mogoče upravičiti, ker uradni Pjongjang nikakor ni odgovarjal na predloge Bele hiše o tem, da bi se skupaj organizacijsko pripravljali na srečanje voditeljev, ali ker se je Severna Koreja tudi po dogovoru o datumu in kraju srečanja »zelo jezno in sovražno vedla« do Amerike. Pomembnejše je vprašanje, koga bodo okrivili za storjeno škodo, ki je precej večja, kakor če se o »zgodovinskem srečanju« sploh ne bi pogovarjali.
Po nekaterih Trumpovih izjavah se zdi, da bi rad Trump krivdo za vse naprtil Kitajski. »Mislim, da bi rada (Severna Koreja) naredila to, kar je prav,« je ameriški predsednik povedal novinarjem v Beli hiši in poudaril, da so se s Pjongjangom dobro pogovarjali vse do pred kratkim, ko se je nekaj zgodilo, »in mislim, da vem, kaj se je zgodilo«.
Že pred tem je Trump odkrito povedal, da sumi, da se je »nekaj« zgodilo med drugim obiskom Kim Džong Una na Kitajskem, ko se je vodja v Dalianu sestal s predsednikom Xi Jinpingom, in prav takrat se je njegovo vedenje »nenadoma zelo spremenilo«.
Viri poročajo, da ni izključeno, da je Kim Džong Un prav zdaj že tretjič na Kitajskem. Visoka delegacija iz Severne Koreje je v četrtek prispela v Peking, ni izključeno da se je vodja osebno prišel posvetovat o nadaljnjih ukrepih.
Fotografija, posneta v Modri hiši (kakor pravijo predsedniški rezidenci v Seulu), jasno kaže, v kakšnem razpoloženju je južnokorejski predsednik Mun Dže In izvedel za novico iz Bele hiše. Mun in vsi člani njegove vlade sedijo okoli mize z namrščenimi obrazi in s kopijo Trumpovega pisma, namenjenega Kim Džong Unu, in očitno nihče ne ve, kaj bi povedal. In kaj bi Mun sploh lahko povedal? Pravkar se je vrnil iz Washingtona, kjer je ameriškemu predsedniku poročal o svojem srečanju s Kim Džong Unom, zdaj pa se zdi, da mu je Trump odvzel najpomembnejši politični program, s katerim je hotel kot velik vizionarski idealist zaznamovati svoj mandat.
Mun bo predvidoma nadaljeval svoje mirovno poslanstvo, takoj ko se bo spet zbral po neprijetni hladni prhi in, kakor je povedal njegov tiskovni predstavnik Kim Eui Kje, takoj ko »ugotovimo, kaj natančno predsednik Trump misli z vsem tem«. Toda zelo veliko vprašanje je, ali bo Severna Koreja še naprej pripravljena biti sogovornica Južne Koreje, če v tem dialogu ne bo več Amerike.
Pentagon je takoj v četrtek izjavil, da ameriški vojaki na Korejskem polotoku ostajajo v stanju visoke pripravljenosti za kakršnekoli morebitne provokacije s severa. Stanje bi lahko bilo slabše od sedanjega, samo če bi se srečanje v Singapurju res zgodilo, nato pa bi Trump med srečanjem vstal in odšel, kakor je napovedoval, da bo naredil, če Kim Džong Un ne bo prepričljivo obljubil popolne denuklearizacije. Toda tudi sedanje stanje, ki je nastalo zaradi odpovedi srečanja, ni niti najmanj nenevarno. Prav nič ni treba dvomiti o tem, da se Kim pod velikanskim pritiskom lahko odzove ostro, glasno in pogubno. Režimu v Pjongjangu ne pripadata samo vodja in njegova sestra, ampak več ljudi, ki jih bo prav tako skrbelo za svoje glave, če bo v Beli hiši prevladalo Boltonovo mnenje o neizogibni spremembi severnokorejskega vodstva. Zato se bodo odločno branili.
Toda Trumpov preobrat v odnosih s Severno Korejo bi vendarle lahko najnevarneje vplival na kitajsko-ameriške odnose.
Pentagon je, denimo, ta teden preklical povabilo kitajski vojski, da bi sodelovala na mednarodnih vojaških vajah v Tihem oceanu, in pojasnil, da so se tako odločili zaradi »nenehne militarizacije Južnokitajskega morja«. Res je samo nekaj dni pred tem kitajski bombnik H-6K pristal na eni od nadgrajenih čeri v Južnokitajskem morju, satelitski posnetki pa so pokazali, da na drugem, prav tako umetno razširjenem otoku, Kitajska gradi objekte, v katerih bi lahko nastanila več tisoč vojakov. Peking je na ameriške obtožbe odgovoril, da ima Kitajska pravico početi karkoli na svojem ozemlju.
Trump razmeroma dobro razume Kim Džong Una, o Xi Jinpingu pa je izjavil, da je »odličen pokeraš«. To ni dobro. Kajti vemo, kako se končajo igre pokra, ki zaidejo v napačno smer. In če se bo pokazalo, da je Xi igral prav na to karto, ki jo je v četrtek vrgel Trump, ko je odpovedal srečanje s Kimom, se bo vsa negativna energija izlila na nekem drugem, precej nevarnejšem kraju.
Tokrat smo ugotovili, da Trumpa in Kima povezuje nekaj pomembnega: odlično razumeta drug drugega in se spoštujeta. Vodja se še ni oglasil, vendar je namestnik zunanjega ministra Kim Kje Gvan takoj sporočil, da bo Pjongjang »nekaj časa počakal na ZDA«, da bodo še razmislile o srečanju, ter dodal, da Severna Koreja »globoko ceni Trumpa, ker je zmogel sprejeti pomembne odločitve, za katere noben ameriški predsednik pred njim ni bil dovolj pogumen«.
Medtem ko smo ugibali, kje bodo pripravili srečanje, ki ga zdaj ne bo, je nekdo v šali izjavil, da je frizerstvo edini logični prostor, kjerTrump in Kim res lahko dobro razumeta drug drugega. Politična posebneža, ki že s svojima frizurama sporočata, da sta zavestno zunaj vseh sedanjih sistemov, sta podobna drug drugemu še po nečem. Kim je na čelu najhujše diktature našega časa, Trump pa na svobodnih volitvah izvoljeni predsednik najrazvitejše demokracije, vendar sta se oba odločila za posebno politično osamljenost, iz katere se občasno sporazumevata s svojim okoljem.
Tako se je Kim, po svoje pa tudi Trump, zaradi singapurskega srečanja, ki ga ne bo, znašel v precepu med konservativci in reformisti, pritiska se je zato lahko rešil samo z novimi grožnjami z jedrsko kataklizmo. O Trumpu ameriški viri poročajo, da je nanj po eni strani pritiskal svetovalec za državno varnost John Bolton, po drugi pa zunanji minister Mike Pompeo, in ko Trumpu ni uspelo ustrezno uskladiti njunih načrtov o korejski prihodnosti, se je odločil z velikimi škarjami že prepoznavne protidiplomacije kratko malo odrezati možnost, da bi se s Kim Džong Unom osebno dogovoril o miru.
Pravzaprav ni pomembno, ali je takšno odločitev mogoče upravičiti, ker uradni Pjongjang nikakor ni odgovarjal na predloge Bele hiše o tem, da bi se skupaj organizacijsko pripravljali na srečanje voditeljev, ali ker se je Severna Koreja tudi po dogovoru o datumu in kraju srečanja »zelo jezno in sovražno vedla« do Amerike. Pomembnejše je vprašanje, koga bodo okrivili za storjeno škodo, ki je precej večja, kakor če se o »zgodovinskem srečanju« sploh ne bi pogovarjali.
Po nekaterih Trumpovih izjavah se zdi, da bi rad Trump krivdo za vse naprtil Kitajski. »Mislim, da bi rada (Severna Koreja) naredila to, kar je prav,« je ameriški predsednik povedal novinarjem v Beli hiši in poudaril, da so se s Pjongjangom dobro pogovarjali vse do pred kratkim, ko se je nekaj zgodilo, »in mislim, da vem, kaj se je zgodilo«.
Že pred tem je Trump odkrito povedal, da sumi, da se je »nekaj« zgodilo med drugim obiskom Kim Džong Una na Kitajskem, ko se je vodja v Dalianu sestal s predsednikom Xi Jinpingom, in prav takrat se je njegovo vedenje »nenadoma zelo spremenilo«.
Viri poročajo, da ni izključeno, da je Kim Džong Un prav zdaj že tretjič na Kitajskem. Visoka delegacija iz Severne Koreje je v četrtek prispela v Peking, ni izključeno da se je vodja osebno prišel posvetovat o nadaljnjih ukrepih.
Toda kam vodijo nadaljnji ukrepi?
Fotografija, posneta v Modri hiši (kakor pravijo predsedniški rezidenci v Seulu), jasno kaže, v kakšnem razpoloženju je južnokorejski predsednik Mun Dže In izvedel za novico iz Bele hiše. Mun in vsi člani njegove vlade sedijo okoli mize z namrščenimi obrazi in s kopijo Trumpovega pisma, namenjenega Kim Džong Unu, in očitno nihče ne ve, kaj bi povedal. In kaj bi Mun sploh lahko povedal? Pravkar se je vrnil iz Washingtona, kjer je ameriškemu predsedniku poročal o svojem srečanju s Kim Džong Unom, zdaj pa se zdi, da mu je Trump odvzel najpomembnejši politični program, s katerim je hotel kot velik vizionarski idealist zaznamovati svoj mandat.
Mun bo predvidoma nadaljeval svoje mirovno poslanstvo, takoj ko se bo spet zbral po neprijetni hladni prhi in, kakor je povedal njegov tiskovni predstavnik Kim Eui Kje, takoj ko »ugotovimo, kaj natančno predsednik Trump misli z vsem tem«. Toda zelo veliko vprašanje je, ali bo Severna Koreja še naprej pripravljena biti sogovornica Južne Koreje, če v tem dialogu ne bo več Amerike.
Pentagon je takoj v četrtek izjavil, da ameriški vojaki na Korejskem polotoku ostajajo v stanju visoke pripravljenosti za kakršnekoli morebitne provokacije s severa. Stanje bi lahko bilo slabše od sedanjega, samo če bi se srečanje v Singapurju res zgodilo, nato pa bi Trump med srečanjem vstal in odšel, kakor je napovedoval, da bo naredil, če Kim Džong Un ne bo prepričljivo obljubil popolne denuklearizacije. Toda tudi sedanje stanje, ki je nastalo zaradi odpovedi srečanja, ni niti najmanj nenevarno. Prav nič ni treba dvomiti o tem, da se Kim pod velikanskim pritiskom lahko odzove ostro, glasno in pogubno. Režimu v Pjongjangu ne pripadata samo vodja in njegova sestra, ampak več ljudi, ki jih bo prav tako skrbelo za svoje glave, če bo v Beli hiši prevladalo Boltonovo mnenje o neizogibni spremembi severnokorejskega vodstva. Zato se bodo odločno branili.
Toda Trumpov preobrat v odnosih s Severno Korejo bi vendarle lahko najnevarneje vplival na kitajsko-ameriške odnose.
Pentagon je, denimo, ta teden preklical povabilo kitajski vojski, da bi sodelovala na mednarodnih vojaških vajah v Tihem oceanu, in pojasnil, da so se tako odločili zaradi »nenehne militarizacije Južnokitajskega morja«. Res je samo nekaj dni pred tem kitajski bombnik H-6K pristal na eni od nadgrajenih čeri v Južnokitajskem morju, satelitski posnetki pa so pokazali, da na drugem, prav tako umetno razširjenem otoku, Kitajska gradi objekte, v katerih bi lahko nastanila več tisoč vojakov. Peking je na ameriške obtožbe odgovoril, da ima Kitajska pravico početi karkoli na svojem ozemlju.
Trump razmeroma dobro razume Kim Džong Una, o Xi Jinpingu pa je izjavil, da je »odličen pokeraš«. To ni dobro. Kajti vemo, kako se končajo igre pokra, ki zaidejo v napačno smer. In če se bo pokazalo, da je Xi igral prav na to karto, ki jo je v četrtek vrgel Trump, ko je odpovedal srečanje s Kimom, se bo vsa negativna energija izlila na nekem drugem, precej nevarnejšem kraju.
