Islam s kitajskimi značilnostmi

Ramadan je znotraj kitajskih meja vse pogosteje priložnost za intenzivnejšo kampanjo sinizacije islama

Objavljeno
25. maj 2018 07.00
Posodobljeno
24. maj 2018 22.48
Cilj sinizacije veroizpovedi je preprečiti desinizacijo­ islama.FOTO: Tauseef Mustafa/AFP
Ko je na forumu, ki je potekal­ septembra lani, pet uradno priznanih verskih skupnosti, ki delujejo na Kitajskem, sprejelo­ »petletko«, po kateri bodo ­izvajali sinizacijo vere, je bilo jasno, da so budizem, taoizem, islam, katolištvo in protestantizem uvrščeni v veliki projekt­ gradnje »sodobne supersile«,­ v kateri bo vse obarvano s ­kitajskimi značilnostmi.

Tako svobodni trg kot marksistična ideologija, socialistična ureditev ter, seveda, vsaka veroizpoved in cerkev bodo tesno vpete v novo identiteto kitajskega naroda. Čeprav je sinizacija (pokitajčevanje) naloga, ki so jo enakopravno zadali vsem, se od islama pričakuje, da jo bo izpolnil hitreje, bolj temeljito in bolj očitno od preostalih veroizpovedi. »Samo tako bo lahko ­islam napreden in zdrav,« je lani komentiral Mu Kefa, podpredsednik Kitajskega islamskega združenja. Samo tako bo ostal islam dovolj previden in ne bo zapadel ekstremizmu in terorizmu.
 

»Stapljanje«


Malo pred začetkom ramadanskega posta je kitajska oblast opozorila svoje muslimane na sklepe lanskega foruma: cilj sinizacije veroizpovedi je med drugim preprečiti desinizacijo islama, za katero se skrivajo »sovražne sile« znotraj in zunaj Kitajske. Te sile izkoriščajo vero kot izhodišče za razdiralno delovanje, zato je pomembno, da se vse veroizpovedi, zlasti islam, »potopijo v kitajsko kulturo«, da bi se lahko razvijale zdravo in sprejemljivo.

Kaj dejansko pomeni to »potapljanje«? V mestih, kjer živijo muslimanske narodnostne manjšine, denimo, odstranjujejo napise v arabščini, prepovedana je gradnja džamij v arabskem stilu, poleg tega bodo nekatere džamije, ki so bile zgrajene v času zlatega obdobja odstranjevanja posledic velike kulturne revolucije, zdaj spremenili v arhitekturne hibride, da bi bile bolj podobne kitajskim templjem.

Dolgo je za 20 milijonov kitajskih muslimanov veljala meja »ideološke korektnosti«, pri čemer so bili tarča nasilja v glavnem xinjianški Ujguri, in to kot leglo separatističnih in ekstremističnih idej. V nasprotju z njimi etnična skupina Hui, ki živi v pokrajinah Ningxia in Gansu in govori kitajski jezik, poleg tega se njeni pripadniki tudi po zunanjosti najpogosteje ne razlikujejo od večinskih Hanov, velja za lojalno narodnostno manjšino, ki ima resda malce drugačne običaje, vendar nima odcepitvenih teženj.
 

Politična oporečnost romanja v Meko


Zdaj je tudi Huije doletela sinizacija. V veliki džamiji Nanguan v mestu Yinchuan so prepovedali pozivanje k molitvi z minareta, menda v okviru kampanje za zmanjševanje zvočnega onesnaževanja. Iz prodajaln z območnimi spominki so odstranili izvode Korana, odpravili tečaje arabskega jezika, večino zasebnih arabskih šol pa bodo začasno ali za vedno zaprli.

Članom Komunistične partije Kitajske je prepovedano obiskovanje džamij, in to tudi po upokojitvi, zaposlenim v državnih ustanovah pa je prepovedano prihajati na delo z belo kapico na glavi. Tudi romanje v Meko je politično oporečno.

Od vseh petih veroizpovedi je avtohton le taoizem, ki je vzniknil in se razvijal na kitajskih tleh. Budizem je prišel iz Indije, vendar je na Kitajskem dobil svojo ­zenbudistično nadgradnjo, tako da velja za enega od temeljev kitajske kulture, razen ko gre za lamaizem oziroma tibetanski budizem, ki je že dolgo pod trojno lupo zaradi ­kitajskih sumničenj, da si dalajlama prizadeva za odcepitev Tibeta.

Kar zadeva preostale tri veroizpovedi, se komunistična partija počuti ogroženo od vsake posebej. Katoliška cerkev ji jemlje moralno suverenost, s tem ko v vrh globalne strukture postavlja Sveti sedež in svetega očeta. Protestantska cerkev, menijo v kitajskem političnem vodstvu, po tihem spodkopava socialno trdnost, ker se vsiljuje kot zaščitnica ogroženih slojev na družbenem obrobju. Islam pa nasploh neposredno ogroža ozemeljsko celovitost, in to prav zaradi globokega prepričanja določenega dela Ujgurov, da je njihova dežela okupirana in da se je treba boriti za vzpostavitev »neodvisnega Vzhodnega Turkestana«.

image
Pokitajčevanje je doletelo tudi Huije, ki veljajo za lojalno narodnostno manjšino. FOTO: Timur Matahari/AFP

 

»Radi imamo svojo deželo!«


Vse več restriktivnih ukrepov, ki jih je komunistična partija izvajala v Xinjiangu, zdaj izvajajo tudi v pokrajinah Ningxia in Gansu, ki sta bili donedavnega deležni pohval iz Pekinga, češ da sta zgled harmoničnega sožitja med Huiji in Hani. Družinam med rednimi šolskimi počitnicami prepovedujejo pošiljati otroke v islamske šole, pred džamijami pa stojijo veliki slavoloki z napisi v kitajskem jeziku: »Radi imamo svojo deželo!«

Vlada je še naprej nepopustljiva do Ujgurov. Pred pomembnimi­ prazniki, kot je eido, ki ga slavijo na koncu ramadana, od ujgurskih družin zahtevajo, naj v svoje domove sprejmejo partijske funkcionarje in jim pokažejo, kako živijo, kako se prehranjujejo in, seveda, o čem se običajno pogovarjajo za štirimi stenami. Med prisilnim ­druženjem funkcionarji ujgurskim gostiteljem prebirajo­ odlomke iz kitajske ustave, razkrivajo jim, zakaj morajo ljubiti komunistično partijo, in vztrajajo pri pogovorih v mandarinski kitajščini. Pogosto je slišati tudi državno himno.

Organizacija Human Rights Watch je to kampanjo, ki so jo poimenovali »Postanimo ena družina«, obsodila kot »perverzno nadziranje vsakdanjega življenja«. Več kot sto tisoč funkcionarjev prisilno prihaja v ujgurske hiše, predsednik Svetovnega ­ujgurskega kongresa Dolkun Isa pa je zatrdil, da se s tem te hiše spreminjajo v zapor, iz katerega ni izhoda.

Vse bolj se zdi, da strah pred panislamizacijo prestopa meje Xinjianga. Huiji se bojijo, da se tudi oni ne bodo mogli izogniti sinizaciji islama. Kaj bo po tem procesu ostalo od avtonomije njihove vere in kulture, za zdaj ne ve nihče. Vedo samo, da morajo biti najprej Kitajci, nato Huiji in šele na koncu muslimani, če si bodo to sploh še želeli.