Izziv človečnosti in humane znanosti

Človeštvo kljub vsej naravni in umetni inteligenci drsi v moralno katastrofo in tragedijo planetarnih razsežnosti.
Fotografija: FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Voranc Vogel/Delo

Svetovni dan človekovih pravic, ki ga je ob sprejetju splošne deklaracije o človekovih pravicah razglasila generalna skupščina Organizacije združenih narodov 10. decembra 1948, vsako leto na ta datum zaznamujemo tudi v Sloveniji.

Letošnji je priložnost za premislek in javno obsodbo nečloveških praks, ki znanstvene dosežke in nove tehnologije uporabljajo tako, da s toliko večjo zmogljivostjo umetne inteligence le še dodatno prispevajo k neenakosti in revščini, čezmernemu izkoriščanju planeta in katastrofalnim posledicam za civilne žrtve, naravno in kulturno dediščino med oboroženimi spopadi.

Človeške žrtve, zverinsko ubite, za vedno zaznamovane in razseljene civilne osebe, katastrofalne posledice za vsa živa bitja in druge organizme na Zemlji, prav tako materialna škoda na civilni infrastrukturi ob t. i. hibridnem, klasičnem in kibernetskem sovražnem delovanju so že zdaj neizmerne. V tem blodnem krogu 21. stoletja poleg sprtih strani sodelujejo zasebne korporacije in digitalni mogotci, ki na ta način bogatijo. To je grozljiva podoba sveta, v katerem so zločini proti človečnosti in nedolžne civilne žrtve drugotnega pomena.

Kot v napetem filmu srhljivki Mednarodna prevara, ko predstavnik zasebne korporacije razkrije agentu Interpola, da glavna korist ni izkupiček od prodaje daljinsko vodenih izstrelkov sprtim stranem, temveč finančno obvladovanje dolga, ki nastaja kot posledica smrtonosnih orožij za množično uničevanje in ubijanje na daljavo. Vse drugo je pesek v oči svetovne javnosti, madež sramote na obrazu deklariranega varstva človekovih pravic.

Nečloveške prakse pričakovano izzovejo silovit odpor in nezaupanje ljudi tudi na tistih področjih, kjer znanost resnično prispeva k napredku človeštva in ohranjanju planeta. Zato humana znanost tudi sama nasprotuje zlorabam njenih dosežkov. Pri tem si nedvomno zasluži vso podporo in ugled v javnosti, saj brez humane, človeka vredne znanosti ni niti tehnološkega niti družbenega napredka.

Tako kot družba potrebuje humano znanost, slednja potrebuje podporo družbe s človeškim obrazom. To je družba miroljubnega in trajnostnega razvoja, v znanstvenem in tehnološkem pogledu primerljiva s konceptom družbe 5.0.

Med znanstvenim napredkom in družbeno stvarnostjo je v svetu čedalje večja zaskrbljenost nad tem, da človeštvo kljub vsej naravni in umetni inteligenci drsi v moralno katastrofo in tragedijo planetarnih razsežnosti. Spričo tega je v Sloveniji upravičena tudi skrb nad slabim upravljanjem javnih zadev, izobraževanjem in usposabljanjem ter kršitvami človekovih pravic v javnem sektorju.

Med vidnejšimi »dosežki« teh nesprejemljivih razmer so nezakoniti postopki in globe, za katere bo država Slovenija po prvih izračunih odštela dobrih 1,7 milijona evrov proračunskega denarja (Vlada bo po sprejetju zakona vrnila 1,7 milijona glob iz časa covida-19, Delo, 24. novembra 2022).

Pametna mesta in skupnosti pametnih ljudi

»Pametna mesta in skupnosti« so eden od ciljev trajnostnega razvoja in družbe 5.0. Pri tem praktično ni področja, kjer predvideni ukrepi ne bi bili podprti z novimi tehnologijami, umetno inteligenco, robotiko, digitalizacijo. Glede tega si Slovenija v znanstvenem in tehnološkem pogledu na več načinov prizadeva za uvrstitev med naprednejše države.

Za primer izhajam iz slovenske strategije pametne specializacije (strategija S4), ki je po svojem namenu izvedbeni dokument v skupnem okviru miroljubnega in trajnostnega družbenega razvoja. S tem namenom je strategija S4 zamišljena kot podlaga (platforma) za usmerjanje razvojnih vlaganj na področjih, kjer imamo kritično maso znanja, kapacitet in kompetenc z inovacijskim potencialom za preboj in krepitev prepoznavnosti in uspešnosti Slovenije na globalnih trgih.

Ciljna področja strategije S4, ki s strateškimi razvojno-inovacijskimi partnerstvi (SRIP) povezujejo predstavnike gospodarstva, institucij znanja in države, vključujejo razvoj pametnih mest in skupnosti (SRIP PMiS). Med razvojnimi projekti, ki na tem področju že potekajo, je raziskovalni projekt 5GVarnost. Usklajuje ga kranjski S&T Iskratel, v projekt pa je vključen cel grozd (ekosistem) slovenskih podjetij, akademskih in drugih ustanov z namenom, da slovenska znanost in industrija z roko v roki sodelujeta pri razvoju naprednih rešitev za konkurenčnost slovenskega gospodarstva na domačem, evropskem in širšem mednarodnem trgu naprednih rešitev javne varnosti, varnosti pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Kot podpornik tega projekta in vabljeni govornik na vmesnih predstavitvah projektnih rešitev sem bil prav prijetno presenečen, da so naravoslovci in strokovnjaki z različnih področij tehnološkega razvoja pokazali tako zanimanje tudi za uporabno (aplikativno) etiko, njen integrativni pristop in praktično uporabo prava (o SRIP PMiS: http://pmis.ijs.si/sl/o-partnerstvu/; o projektu 5GVarnost: https://5gvarnost.iskratel.com/).

Razvoj pametnih mest in skupnosti je seveda neprimerljivo več kot en sam raziskovalni projekt. Zajema vrsto objektov z naprednimi tehnološkimi rešitvami, ki med drugim zbirajo različne osebne podatke, od notranjih varnostnih sistemov do varnostnih kamer na javnih površinah. Ker nove tehnologije ob pričakovani koristi predstavljajo tveganje zlorab in nečloveških praks, v svetu narašča bojazen, da je lahko njihova uporaba s toliko večjo zmogljivostjo umetne inteligence le še dodatna grožnja pri že tako skrb vzbujajočih oblikah življenja mnogih v strahu in pomanjkanju.

FOTO: Voranc Vogel/Delo
FOTO: Voranc Vogel/Delo

Slabo upravljanje in nekompetentnost

Med vidnejšimi »dosežki« slabega upravljanja in nekompetentnosti v našem javnem sektorju so dokazano protiustavni predpisi, nezakoniti postopki in globe v času covida-19. Nastalo škodo bo spet pokril javni proračun. Poleg tega so še tiste nematerialne in nemerljive posledice, ki so z nezakonitimi postopki prizadele kaznovane osebe, javno zaupanje in ugled pravne države.

Ugotovitve varuha človekovih pravic o nepravilnostih in nesorazmerni uporabi sile proti udeležencem javnih shodov med covidom-19 na prvi pogled kažejo, da so glavni krivec policisti in policija. Natančnejši pregled njegovih ugotovitev v povezavi z zakonsko ureditvijo, kdo sprejema ključne odločitve o mobilizaciji in množični uporabi policije, odpira vprašanje odgovornosti za sistemske vzroke in posledice kršitev človekovih pravic, ki so rezultat odločanja na podlagi t. i. politične diskrecije.

Varuh se sicer do tega ni izrecno opredelil, saj politični nadzor ni njegova pristojnost. Med vrsticami njegovih ugotovitev pa lahko razberemo, da policija in policisti pri ugotovljenih kršitvah niso bili edina linija odločanja, poveljevanja in ukrepanja. To seveda ne izključuje njihove odgovornosti v delu, kjer varuh opozarja na kršitve načela sorazmernosti pri uporabi policijskih pooblastili in prisilnih sredstev.

Ugotovitve o kršitvah pri delu policije v istem primeru oz. obdobju covida-19 je 6. decembra 2022 objavilo še ministrstvo za notranje zadeve. Gre za povzetek strokovnega nadzora, ki ga je opravila notranja organizacijska enota ministrstva. Primerjava s poročilom varuha kaže, da v osnovi ni bistvenih razlik pri ugotovljenih nepravilnostih. Objava ministrstva podobno kot poročilo varuha navaja, da gre za številne nepravilnosti in kršitve, ki so sistemske in operativne narave.

Zato ministrstvo od policije pričakuje resno analizo in ukrepanje, da se tovrstni odkloni ne bodo več dogajali. Pričakovanja, da bo policija sama odgovorila na vsa vprašanja pri tako številnih nepravilnostih, niso realna. Ugotavljanje odgovornosti za odločitve, ki so bile sprejete na podlagi politične diskrecije, je v prvi vrsti stvar političnih organov. V danem primeru torej vlade in ministrov ter poslancev v državnem zboru.

Če bo ta del odgovornosti ostal »pod preprogo«, se bodo sistemske kršitve in škodljive prakse kljub vsem zahtevam policiji ponavljale. Tako kot je na področju ekonomske politike opozorila ekonomska stroka, da je opravilna (ne)sposobnost našega političnega sistema med glavnimi ovirami družbenega napredka in vzroki zaostajanja produktivnosti v Sloveniji (Politični virus pustoši po imunskem sistemu družbe, Delo, 2. februarja 2021).

Skrb za človekove pravice, zakonitost in strokovnost v postopkih državnih organov, organov lokalne skupnosti in drugih ustanov z javnimi pooblastili je poleg kakovostnih predpisov neposredno odvisna od kakovostnega izobraževanja in usposabljanja. Varuh človekovih pravic v posebni publikaciji z oceno stanja opozarja, da so razmere na tem področju v naši javni upravi zelo skrb vzbujajoče.

Vlada že skoraj dvajset let odlaša s sprejetjem strategije izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev o človekovih pravicah. Primanjkljaj učne snovi o človekovih pravicah v obveznem usposabljanju javnih uslužbencev je po varuhovi oceni velika sistemska težava pri zakonitosti in kakovosti delovanja državne uprave. Pregled zakonskih podlag in programov usposabljanja kaže, da niti najvišji vodilni v javni upravi niso deležni potrebnega usposabljanja o človekovih pravicah (analiza iz oktobra 2022 je dostopna na spletni strani varuha človekovih pravic).

Iztočnica za manifest

Evropska unija in članice, tudi Slovenija, so pred sprejetjem krovnega akta (uredbe) s pravili o harmoniziranem evropskem pristopu k zagotavljanju človeških in etičnih pogojev umetne inteligence. Tako naj bi bila uporaba umetne inteligence v prihodnje varnejša, skladna z zakonodajo in varstvom človekovih pravic. Če to primerjamo z ugotovitvami o kršitvah človekovih pravic med covidom-19, nekompetentnem političnem in strokovnem odločanju in ravnanju v javnem sektorju, smo pred zahtevnim vprašanjem, kaj bo dobrega in slabega prinesla nova industrijska revolucija in družba 5.0.

V akademskih krogih in na splošno je glede tega vse več pozivov k povezovanju humane znanosti in družbene skupnosti na temelju človečnosti. Pravijo, da znanje o tem v Sloveniji ni problem. Problem je družbeno (ne)soglasje, kako s tem znanjem upravljati, kaj početi in kako ravnati, da smo kot družba sebi in drugim lahko zgled uspešnosti in civilizacijskega napredka.

Spravljive besede iz ust najvidnejših igralcev v barvitem loku političnega boja za oblast so med letošnjimi volitvami pokazale, da smo morda na dobri poti do strpne in solidarne družbe. Zgrajena na istih temeljih človečnosti, je strpna in solidarna družba prvi pogoj za trajnostni razvoj in preobrazbo v družbo 5.0. Glede tega je pomenljiv tudi nedavni obisk predsednika vlade Roberta Goloba na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti z izjavo o potrebi po prepletanju naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih ved, da lahko tako ustvarjamo nove vrednosti.

Po tem merilu, kako in koliko so resnično pripomogli k ustvarjanju novih vrednosti v družbi, bi veljalo ocenjevati ne le sedanjega, ampak vse prejšnje in bodoče predsednike vlade. So ostali le pri simbolnem govorjenju, če ne celo pri laganju in zavajanju javnosti, ali pa so s trdnimi političnimi zavezami in dejanji resnično prispevali h kakovostnemu upravljanju države in javnih zadev, vključno z ustrezno podporo znanstvenega in tehnološkega napredka. To bi lahko bila lepa, pa čeprav morda naivna iztočnica za manifest umetne inteligence in humane znanosti z obrazom človečnosti ob svetovnem dnevu človekovih pravic.

–––––––––––

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe

Preberite še:

Komentarji: