V nadaljevanju preberite:

»Bolj smo podobni mravljam kot metuljem. Zelo malo ljudi lahko prenese dolgotrajno brezdelje.« To v svoji knjigi Misli v mrtvi sezoni ugotavlja britanski pisatelj Gerald Brenan. Vsako poletje podvomim o tej trditvi – da ne moremo prenesti velike lahkosti bivanja. Opazujem ljudi, kako drvijo proti počitniškemu kraju, kjer ne bodo počeli ničesar, kjer ne bodo o ničemer razmišljali, kjer se jim bo zdelo nepotrebno celo tisto malo truda, kolikor ga potrebuje metulj, da zamahne s krili.

A ravno ko pomislim, da smo mi, ljudje, kljub vsemu bolj podobni metuljem, začutim, kako mi pod bosimi prsti zamigota mravlja, ki nekam hiti, nekaj nosi in ves čas opravlja kakšno nalogo. Znova se spomnim Brenana in prebiram poročilo o raziskovanju kitajskih znanstvenikov, ki so proučevali možgane mravelj ter ugotovili, zakaj te inteligentne žuželke, ki na svetu obstajajo več kot 140 milijonov let, ne morejo živeti same.

Li Qiye, vodja raziskovalnega projekta, ki ga izvajajo v Shenzhenu, je pojasnil, da ima vsaka kategorija mravelj – delavci, troti, samice in kraljice – drugačno strukturo možganov, pogojeno z nalogami, ki jih opravlja. Šele v koloniji se vse te kompatibilne funkcije povežejo v enotno inteligenco, s čimer postane kolektiv mravelj super organizem.