V nadaljevanju preberite:

Ko sem živela na Dunaju, je policist prišel pred najina vrata samo zato, ker je moj mož v slepi ulici nad našo hišo parkiral avto 25 centimetrov stran od pločnika. Dovoljeno je parkirati 20 centimetrov od pločnika. Bila sem zmedena, pa ne toliko zaradi tega, ker naju je prijavil nekdo od sosedov, temveč zato, ker nekomu ni bilo odveč izmeriti teh pet centimetrov prekrška. Vse skupaj me je fasciniralo, in to tako pozitivno kot negativno. In zdaj se sprašujem, kako je to mogoče v državi, v kateri policisti – zahvaljujoč tako dobremu sodelovanju z uradnimi državljani – ne spregledajo petih centimetrov večje oddaljenosti avtomobilske gume od pločnika, fant, ki ni opravil vojaškega psihološkega testa, a je izpolnjeval pogoje za nabavo puške in pištole, pa lahko nenadzorovano kupuje strelivo, pri čemer nihče ne opazi, da ima v glavi peklenski načrt, in to še veliko hujšega od zločina, ki ga je zagrešil?