Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Svet

Kako lahko zgodovina postane prihodnost

Kitajska ima pred seboj ultimativno nalogo, da se iz kriz reši hitreje od drugih, z manj brazgotinami in več vitalnosti kot ves demokratični svet.
Kitajska hoče spremeniti svetovno ureditev, tako da bi bila v samem središču ona s svojo zasnovo »civilizacijske sile«. FOTO: Nicolas Asfouri/AFP
Kitajska hoče spremeniti svetovno ureditev, tako da bi bila v samem središču ona s svojo zasnovo »civilizacijske sile«. FOTO: Nicolas Asfouri/AFP
20. 8. 2022 | 05:00
16:00

V nadaljevanju preberite:

Enaindvajsetega avgusta 1793 so po enajst mesecev dolgem potovanju v Peking prispeli grof George Macartney in člani njegovega številnega spremstva. Tri tedne pozneje je ta odposlanec angleškega kralja Jurija III. stopil v cesarsko palačo nedaleč od prestolnice, kjer je kitajski cesar Qianlong preživljal poletja.

Macartneyjevo spremstvo je s seboj prinašalo obilico darov. Blago iz Boltona, medenino iz Birminghama, lan iz Irske, komplet wedgwoodske keramike, lestence, ure pa tudi luksuzne kočije, gravirano orožje, poleg tega pa še Herschelov teleskop in celotni planetarij. Vse to naj bi Veliko Britanijo predstavilo kot industrijsko in tehnološko silo, od katere je močno odvisna nova globalna ureditev.

A Qianlong ni bil navdušen. Tudi njegov dvor je pripravil darila za kralja Jurija III. in celotno britansko misijo, ki je štela več kot štiristo članov. V velikih svežnjih so bili lampijoni in kosi svile, porcelan in čaji, zvitki kitajskih slik in še marsikaj drugega, kar pa po drugi strani tudi za Macartneyja ni bilo videti kot dokaz, da se je znašel sredi najvišje civilizacije tistega časa. A v ozadju te vzajemne ravnodušnosti pa je v resnici potekala velika igra.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine