Celje: kje jesti, kje piti in kaj si ogledati

Dr. Borut Batagelj je šef devetih kilometrov gradiva, ki priča o zgodovini malih ljudi in velikih dogodkih, pravi. V starih listinah ne vidi samo materialnih ostankov preteklega, ki jih je treba tehnično ohraniti, ampak zbirko navadno še aktualnega in uporabnega znanja. Tudi Celje, ki je postalo njegov dom – je Primorec –, gleda skozi pisane manifestacije življenja, ki tam brbota, in znamenja časa, ki naša okolja spreminjajo, prav tu in prav zdaj, samo da se tega redko zavedamo, ker imamo vse skupaj preveč pred nosom.

Njegov izbor zanimivosti za enodnevni obisk tega mesta je poznavalski, celo duhovit, podjeten, živahen, bi lahko rekli. Kot bi pač pričakovali od človeka, ki je izračunal, da bi po količini tekočih metrov zgodovinskega gradiva celjski arhiv lahko povezali – s fontano piva v Žalcu.

Za en dan v Maribor: kje jesti, kje piti in kaj si ogledati

Batagelj je tudi doktoriral iz nenavadne in nepričakovane teme: ukvarjal se je z zgodovino smučanja (disertacija je izšla tudi v knjižni obliki z naslovom Izum smučarske tradicije) in nasploh se ob arhivističnih izzivih najraje posveča raziskovanju in objavljanju vsebin iz zgodovine telesne kulture in športa.

Borut Batagelj, direktor Zgodovinskega arhiva Celje. FOTO: Leon Vidic/Delo

Katera je tista kavarna v Celju, v kateri so domačini najpogosteje zasedite?

Pravzaprav odvisno od dneva v tednu in ure v dnevu. Po domačnosti sta mi trenutno najbližji dve. Chebella bar, zjutraj za kavo pa tudi zvečer za pivo, je res majhen kotiček, ki pa je poln zanimivih likov in najemnik se vedno trudi za stranke. Podobno je ob večerih v Špitalu za prjatle, če pa bi štel, kje sem doslej s prijatelji zagonil največ časa, bo to zagotovo Tamkoučiri v umetniški četrti.

Vsak lokal ima svojo prednost, značilnost, ključni sta mi domačnost in seveda lokacija, ki jo iščeš ... ali pa te najde. Na žalost vsega v enem paketu pogosto v Celju ne dobiš. Bolj kot to, kam greš in kje se zasediš, je pomembno, s kom se zasediš, to pa je pogosto tam, kjer kava ni vedno najboljša in je izbor vina omejen samo na refošk, belega konjičana in cviček.

Krčma Tamkoučiri. FOTO: Leon Vidic/Delo

Kotiček, vogal, ulica, prostor, ki vas vedno znova osupne s svojo lepoto?

Mogoče Savinjsko nabrežje. Občutek, ki prihaja od ne vem kod, da te nekaj polni, ko se sprehajaš ob vodi, je verjetno močan dejavnik pri zelo krivičnem odločanju. Tu so potem še razgledi, tiste vrste, ko iz miru od daleč gledaš, kako mesto buči in proizvaja v daljavi najrazličnejše zvoke.

Tu je hitro na dosegu razgledni stolp na Miklavškem hribu, od koder je staro mestno jedro kot na dlani, zelo lepo so po novem urejene poti na Stari grad, ki ponudi klasično razglednično veduto na Celje.

Nabrežje Savinje. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Kulturna in umetnostna znamenitost, ki je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov?

Večkrat se spomnim na Galerijo Račka, ki je v svoji zgodbi in poslanstvu unikum, dejansko kulturna in umetnostna znamenitost v enem, odprta pa je žal le ob dogodkih ali za posebej napovedana vodenja. Gre za nekdanji »striptiz« klub v samem mestnem središču na Gosposki ulici, ki je danes namenjen rabi kot umetniška galerija erotike.

Nova Gorica in Gorica: točke za nepozaben izlet, ki jih poznajo le domačini

Se mi zdi, da bi bila to lahko ena od celjskih univerzalnih turističnih točk, ki bi lahko našla skupni interes z najrazličnejšimi obiskovalci, ki iščejo unikatne zgodbe. Taka lokacija gotovo dodaja in združuje lastnosti destinacije in jih postavlja v razmerje z osebnimi izkušnjami popotnikov, lahko pa razbije še kakšen tabu in pripomore k doživljajskim izkušnjam, da se te ne navezujejo zgolj na izstopajoče zgodovinske osebnosti in spomenike.

Galerija Račka. VELVET 3: Erotika je v očeh opazovalca_ke/Zakrčeno stopalo FOTO:  Arhiv

Kam iti na dobro, ne preveč pretenciozno, a iskreno kosilce?

V mestu je ponudba po eni strani dobra, po drugi pa, če pomisliš bolj poglobljeno, je malo gostiln, kjer pravzaprav kuhajo bolj klasično. Pic in burgerjev se hitro najemo, res malo pa je gostiln, kjer se še lupi krompir, kuha klasična juhica ali enolončnica ... V samem mestnem jedru predlagam gostilno Oštirka ali Gostilno Matjaž.

Gostilna Oštirka. FOTO: Leon Vidic/Delo

Kje na mestnih ulicah najbolj zanimivo na površje pronica zgodovina mesta, kam se postaviti, ko želite videti v njegovo prihodnost?

Celje je polno zgodovine in ponudbe razstav, muzejskih postavitev in avtentičnih in situ točk, kot sta denimo Mesto pod mestom (Pokrajinski muzej Celje) ali Hiša Pelikan (Muzej novejše zgodovine Celje), kjer je ponudba za obiskovalce res odlična in predvsem na dlani.

Potem pa so tu še številne točke, ki omogočijo, da si vsak razvije svoj vpogled v zgodovino, a to zahteva veliko več časa in predpriprave. Po moje je najboljše mesto, kjer na površje pronica zgodovina, pravzaprav Zgodovinski arhiv Celje. Tu si lahko v devetih kilometrih gradiva zagotovo vsakdo najde neki dokument za območje od Rinke do Sotle in od Pohorja do Save, ki mu bo vzbudil zanimanje in mu razkril delček zgodovine malih ljudi ali pa velikih dogodkov.

Kako in kje videti v prihodnost?

Najbolj preprosto gotovo v okolici šol, kjer se mladina preganja ali bulji v telefone in vedno znova starejše preseneča s kakšnim od novih modnih trendov.

Sem pa ravno zadnjič med sprehodom skozi mestno jedro razmišljal o spreminjanju njegove podobe. Podobno kot je imelo središče Celja ob prehodu v 20. stoletje izrazito nemški značaj, predvsem z napisi na objektih, arhitekturnimi detajli, obrtnimi delavnicami, manjšimi delikatesami ..., zdaj dobiva v lokalih drugačno ponudbo. Kar veliko je prodajaln z rabljenimi ali poceni oblačili, ogromno trgovin, kjer prodajajo ceneni darilni program, lani smo dobili specializirano slaščičarno z baklavami in mesnico, ki ima prilagojeno ponudbo za muslimane, vse to je dokaz, da se mesto vseskozi spreminja in očitno prilagaja potrebam meščanov, in če taki trendi kažejo v prihodnost, potem bo najbrž taka tudi prihodnost.

Potrošniška karavana melje naprej in prihodnost bo verjetno taka, da bo kmalu ugasnila še kakšna od redkih rokodelskih delavnic in popravljalnic, prav tista dejavnost, ki je bila v svoji naravi, z veščinami in preverjenimi materiali nosilec tradicij, ki jim danes popularno rečemo trajnostni razvoj – a to delamo bolj s figo v žepu.