V nadaljevanju preberite:

Potem ko je Italija v 19. in 20. stoletju milijone svojih revnih državljanov poslala v ZDA in Latinsko Ameriko, se danes le težko sprijazni s svojim trenutnim statusom magneta za tuje priseljence, ki jih privablja vse večje pomanjkanje delovne sile. Njena politika državljanstva je bila od nekdaj usmerjena k ohranjanju vezi z italijanskimi izseljenci, ne pa k vključevanju tujih priseljencev v družbo. Kejsi Hodo poudarja, da je treba ta »anahronistični« okvir temeljito prenoviti. »Ljudje prihajajo, da bi živeli s svojimi družinami, otroki, ali pa imajo otroke tukaj,« pravi.