Modi in spremenjeno indijsko-kitajsko rivalstvo
V času, ko razpada stara in nastaja nova svetovna ureditev, je trdnost pomembnejša od demokracije.
Odpri galerijo
Kitajski predsednik Xi Jinping (levo) in indijski premier Narendra Modi na lanskem srečanju držav Bricsa. FOTO: Reuters
Ko se bosta indijski premier Narendra Modi in kitajski predsednik Xi Jinping pojutrišnjem sestala v kitajskem mestu Wuhan, bodo njuni neuradni pogovori posvečeni mednarodnim temam, območnim krizam in svetovnim trendom. Pa vendar bo vsako vprašanje imelo tudi ključno dvostransko noto.
Vsaka tema, ki zadeva Indijo in Kitajsko, je neizbežno globalna, saj v teh dveh državah živi kar tretjina človeštva. Vsako globalno vprašanje, v katerem nastopata Indija in Kitajska, je nujno dvostransko, saj je zaupanje med tema dvema sosedama še najbolj podobno metulju v vetru. Vsak malce močnejši piš lahko odpihne prah z njegovih kril, vračanje v normalno stanje pa je Sizifovo delo.
A ko bo Modi pripotoval v glavno mesto pokrajine Hubei, bosta imela s Xijem dovolj razlogov za to, da malce bolj potisneta skalo v strmino in se za hip pretvarjata, da se niso še pred desetimi meseci na himalajski planoti Doklan vojaki obeh sil 72 dni obmetavali s kamenjem in pretepali s palicami, njihovi voditelji pa si medsebojno grozili, da se ne bodo nikoli odrekli niti pednju svete zemlje.
To je dober trenutek za indijsko-kitajski objem. Svetovna ureditev razpada in dve najštevilnejši državi na svetu ne bosta zamudili priložnosti za umestitev v novo ureditev, ki se bo neizbežno izoblikovala. Ker velike sosede, kot sta ti dve, nimajo dosti izbire – lahko se zgolj prepirajo ali sodelujejo –, bosta Modi in Xi proučila možnosti za drugo opcijo. Indijskemu premieru bi lahko ta pomagala, da bi si doma pridobil večjo politično bazo pred naslednjimi volitvami, ki bodo spomladi 2019, za kitajskega predsednika pa je vsak dodaten partner še kako dragocen v trenutku, ko mu grozi trgovinska vojna z ZDA.
Indijski in kitajski voditelji se do zdaj niso srečevali protokolarno. Zunaj prestolnice in brez togih obredov se bosta voditelja pogovarjala o posebnem trenutku, ko po besedah enega izmed indijskih funkcionarjev »vlada takšna nestabilnost, da nobena vlada nima velike strategije«. Razlike med njimi, ki so jih do zdaj različno poudarjali, so manj pomembne od podobnosti, ki ju povezuje: to, da je Indija demokracija, Kitajska pa enostrankarska avtokracija, je manj pomembno od trdnosti obeh držav.
Mednarodni denarni sklad je ocenil, da bo indijsko gospodarstvo letos doseglo 7,4-odstotno, prihodnje leto pa 7,8-odstotno rast. Čeprav bo s to dinamiko Indija prehitela Kitajsko, ki ji v tem obdobju napovedujejo 6,6-odstotno oziroma 6,4-odstotno rast, je Xi Jinping zadovoljen, da velika soseda trdno stopa naprej. Od revne in upočasnjene Indije ne bi imel ničesar, razen problemov, ki se, kadar gospodarstvo zaostaja, le še povečujejo. Iz uspešne in zagnane sosede s trgom, ki šteje 1,3 milijarde ljudi, bi lahko ustvaril partnerico v uporu proti protekcionizmu.
In še nekaj je pomembno. Če bi si Xi pridobil dodatno Modijevo zaupanje in če bi mu poleg tega uspelo opredeliti širše skupne cilje, bi morda Indija obrnila hrbet ameriški zasnovi »kvadrilaterale« in Indijsko-pacifiške osi, katere članice so poleg nje še ZDA, Avstralija in Japonska. Neodvisno od tega, ali je bila na oblasti levo usmerjena Kongresna stranka ali desno usmerjena Bharatija Džanata, se indijsko vodstvo ni nikoli odreklo ideji neodvisnosti in neuvrščenosti. Celo kadar je povezanost z ZDA ustrezala protikitajski usmerjenosti določenih delov indijske politike, se ta ni nikoli razvila v zavezništvo, ki bi kaj hitro postalo pretesno za državo slonovskih razsežnosti.
Toda zavezništvo je malo verjetno tudi med sosednjima državama. To se je pokazalo, ko Indija ta teden znova ni hotela podpreti kitajskega velikanskega projekta »en (gospodarski) pas, ena (svilna) cesta«. Na zasedanju zunanjih ministrov članic Šanghajske organizacije za sodelovanje, ki je včeraj potekalo v Pekingu, je bila Indija znova edina država, ki za veličastno doktrino ni imela jasne podpore, čeprav so zunanji ministri Rusije, Kazahstana, Kirgizije, Tadžikistana, Uzbekistana in Pakistana »znova potrdili«, da jo odločno podpirajo.
Modi bo po vsej verjetnosti pojasnil Xiju, da morajo imeti velike večstranske zgradbe v temeljih recipročnost in da indijske podpore ne bo, dokler ne bo Kitajska podprla indijske včlanitve v Skupino jedrskih dobaviteljev (Nuclear Suppliers Group). Indijsko vodstvo je zahtevo po članstvu poslalo že leta 2016, a ga ne bo doseglo, dokler ga pri tem ovira Kitajska, ki pogojuje svojo podporo s sočasnim vstopom Pakistana v to telo.
Indijski analitiki so kljub vsemu napovedali, da utegne prav v Wuhanu priti do spektakularnih premikov v indijsko-kitajskih odnosih, Li Minwang, kitajski profesor mednarodnih odnosov na univerzi Fudan, pa se je ob tem »zahvalil« ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, ki je pripomogel k medsebojnemu zbližanju velikih sosed.
»Ravnanje Washingtona je spodbudilo Modijevo vlado k spremembi politike,« je zapisal Lin v časopisu Global Times. »V strategiji do Južne Azije, ki je bila objavljena avgusta lani, je ameriški predsednik izrazil namero pomagati Indiji zatreti Pakistan, je pa Bela hiša hkrati od New Delhija zahtevala, naj odigra aktivnejšo vlogo v Afganistanu in v to državo, ki jo je vojna dodobra razdejala, pošlje tudi svoje vojake. To je bilo za Indijo preveliko breme.« Poleg tega, je poudaril profesor Lin, je nejasna ameriška imigracijska in trgovinska politika zbližala Indijo in Kitajsko. In to kljub vsem nerešenim vprašanjem, ki pod Trumpovo senco ne bodo tako pomembna, kot so bila do zdaj.
Vsaka tema, ki zadeva Indijo in Kitajsko, je neizbežno globalna, saj v teh dveh državah živi kar tretjina človeštva. Vsako globalno vprašanje, v katerem nastopata Indija in Kitajska, je nujno dvostransko, saj je zaupanje med tema dvema sosedama še najbolj podobno metulju v vetru. Vsak malce močnejši piš lahko odpihne prah z njegovih kril, vračanje v normalno stanje pa je Sizifovo delo.
A ko bo Modi pripotoval v glavno mesto pokrajine Hubei, bosta imela s Xijem dovolj razlogov za to, da malce bolj potisneta skalo v strmino in se za hip pretvarjata, da se niso še pred desetimi meseci na himalajski planoti Doklan vojaki obeh sil 72 dni obmetavali s kamenjem in pretepali s palicami, njihovi voditelji pa si medsebojno grozili, da se ne bodo nikoli odrekli niti pednju svete zemlje.
To je dober trenutek za indijsko-kitajski objem. Svetovna ureditev razpada in dve najštevilnejši državi na svetu ne bosta zamudili priložnosti za umestitev v novo ureditev, ki se bo neizbežno izoblikovala. Ker velike sosede, kot sta ti dve, nimajo dosti izbire – lahko se zgolj prepirajo ali sodelujejo –, bosta Modi in Xi proučila možnosti za drugo opcijo. Indijskemu premieru bi lahko ta pomagala, da bi si doma pridobil večjo politično bazo pred naslednjimi volitvami, ki bodo spomladi 2019, za kitajskega predsednika pa je vsak dodaten partner še kako dragocen v trenutku, ko mu grozi trgovinska vojna z ZDA.
Indija hitrejša od Kitajske
Indijski in kitajski voditelji se do zdaj niso srečevali protokolarno. Zunaj prestolnice in brez togih obredov se bosta voditelja pogovarjala o posebnem trenutku, ko po besedah enega izmed indijskih funkcionarjev »vlada takšna nestabilnost, da nobena vlada nima velike strategije«. Razlike med njimi, ki so jih do zdaj različno poudarjali, so manj pomembne od podobnosti, ki ju povezuje: to, da je Indija demokracija, Kitajska pa enostrankarska avtokracija, je manj pomembno od trdnosti obeh držav.
Mednarodni denarni sklad je ocenil, da bo indijsko gospodarstvo letos doseglo 7,4-odstotno, prihodnje leto pa 7,8-odstotno rast. Čeprav bo s to dinamiko Indija prehitela Kitajsko, ki ji v tem obdobju napovedujejo 6,6-odstotno oziroma 6,4-odstotno rast, je Xi Jinping zadovoljen, da velika soseda trdno stopa naprej. Od revne in upočasnjene Indije ne bi imel ničesar, razen problemov, ki se, kadar gospodarstvo zaostaja, le še povečujejo. Iz uspešne in zagnane sosede s trgom, ki šteje 1,3 milijarde ljudi, bi lahko ustvaril partnerico v uporu proti protekcionizmu.
In še nekaj je pomembno. Če bi si Xi pridobil dodatno Modijevo zaupanje in če bi mu poleg tega uspelo opredeliti širše skupne cilje, bi morda Indija obrnila hrbet ameriški zasnovi »kvadrilaterale« in Indijsko-pacifiške osi, katere članice so poleg nje še ZDA, Avstralija in Japonska. Neodvisno od tega, ali je bila na oblasti levo usmerjena Kongresna stranka ali desno usmerjena Bharatija Džanata, se indijsko vodstvo ni nikoli odreklo ideji neodvisnosti in neuvrščenosti. Celo kadar je povezanost z ZDA ustrezala protikitajski usmerjenosti določenih delov indijske politike, se ta ni nikoli razvila v zavezništvo, ki bi kaj hitro postalo pretesno za državo slonovskih razsežnosti.
Toda zavezništvo je malo verjetno tudi med sosednjima državama. To se je pokazalo, ko Indija ta teden znova ni hotela podpreti kitajskega velikanskega projekta »en (gospodarski) pas, ena (svilna) cesta«. Na zasedanju zunanjih ministrov članic Šanghajske organizacije za sodelovanje, ki je včeraj potekalo v Pekingu, je bila Indija znova edina država, ki za veličastno doktrino ni imela jasne podpore, čeprav so zunanji ministri Rusije, Kazahstana, Kirgizije, Tadžikistana, Uzbekistana in Pakistana »znova potrdili«, da jo odločno podpirajo.
Recipročnost
Modi bo po vsej verjetnosti pojasnil Xiju, da morajo imeti velike večstranske zgradbe v temeljih recipročnost in da indijske podpore ne bo, dokler ne bo Kitajska podprla indijske včlanitve v Skupino jedrskih dobaviteljev (Nuclear Suppliers Group). Indijsko vodstvo je zahtevo po članstvu poslalo že leta 2016, a ga ne bo doseglo, dokler ga pri tem ovira Kitajska, ki pogojuje svojo podporo s sočasnim vstopom Pakistana v to telo.
Indijski analitiki so kljub vsemu napovedali, da utegne prav v Wuhanu priti do spektakularnih premikov v indijsko-kitajskih odnosih, Li Minwang, kitajski profesor mednarodnih odnosov na univerzi Fudan, pa se je ob tem »zahvalil« ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, ki je pripomogel k medsebojnemu zbližanju velikih sosed.
»Ravnanje Washingtona je spodbudilo Modijevo vlado k spremembi politike,« je zapisal Lin v časopisu Global Times. »V strategiji do Južne Azije, ki je bila objavljena avgusta lani, je ameriški predsednik izrazil namero pomagati Indiji zatreti Pakistan, je pa Bela hiša hkrati od New Delhija zahtevala, naj odigra aktivnejšo vlogo v Afganistanu in v to državo, ki jo je vojna dodobra razdejala, pošlje tudi svoje vojake. To je bilo za Indijo preveliko breme.« Poleg tega, je poudaril profesor Lin, je nejasna ameriška imigracijska in trgovinska politika zbližala Indijo in Kitajsko. In to kljub vsem nerešenim vprašanjem, ki pod Trumpovo senco ne bodo tako pomembna, kot so bila do zdaj.
