»Ne bomo popustili, na to niti ne pomislite!«
Zgodba s Kitajsko je napoved tistega, kar v pogajanjih z ZDA čaka Evropo, svarijo ekonomisti.
Odpri galerijo
Kljub škodi, ki bi jo povzročile carine, kitajsko gospodarstvo pred posledicami trgovinske vojne ščiti velikost domačega trga. FOTO: Reuters
Kitajski namestnik premiera Liu He bo v četrtek odpotoval v Washington, in to kljub napovedim administracije predsednika Donalda Trumpa, da bodo v petek zvišali carine na uvoz kitajskega blaga. Kar zadeva izid zadnjega kroga trgovinskih pogajanj, nihče ni več optimističen.
Liu namerava v ZDA ostati samo dva dneva, je pa kitajska stran že opozorila, da ni možnosti za kompromis. Za kaj takega je zdaj prepozno, kajti predsednik Xi Jinping je, kot navajajo viri, svojemu pogajalcu osebno prepovedal, da Američanom ponudi kakršnokoli koncesijo. »Sam bom prevzel odgovornost za vse mogoče posledice (takšnega stališča),« je menda dejal Xi.
Uvodnik partijskega glasila Renmin Ribao je v torek še potrdil to neomajno stališče. »Tisto, kar je za nas ugodno, bomo naredili, tudi če tega ne bo od nas nihče zahteval,« piše v uvodniku. »A tistega, kar nam ne koristi, ne bomo storili, pa če to še tako zahtevate. Ne bomo popustili, na to niti ne pomislite!«
Kljub grozečemu tonu, ki je pravzaprav odgovor na Trumpovo napoved, da bodo carine za 200 milijard dolarjev kitajskega uvoza z deset odstotkov zvišali na 25 odstotkov, že samo dejstvo, da Liu potuje v Washington, razkriva zadnje upanje vodstva v Pekingu, da se bodo z Američani kljub vsemu srečali na pol poti.
V nasprotnem primeru, opozarjajo kitajski funkcionarji in ekonomisti, je treba pričakovati upočasnitev gospodarske rasti, pritisk na cene goriv, negotovost na področju tujih neposrednih naložb in, na kratko povedano, velik vprašaj glede možnosti za okrevanje svetovnega gospodarstva.
Kitajsko bodo carine prizadele, priznava Wang Bin, namestnik direktorja oddelka za trg in porabo na kitajskem ministrstvu za trgovino, gledano dolgoročno, pa bo njeno gospodarstvo odpornejše na posledice trgovinske vojne, in to zaradi ogromnega domačega trga.
Amerika mora najprej sama sebi odgovoriti na vprašanje, kdo pravzaprav plača carine, o katerih Trump trdi, da prihajajo iz kitajske blagajne. A če upoštevamo, da uvozne takse v ZDA zaračunava agencija za carine in zaščito meje (CBP), in to uvoznikom, potem so 15,6 milijarde dolarjev, kolikor jih je CBP od začetka leta 2018 do sredine marca zaračunala za kitajsko blago, plačale ameriške družbe, ki so to blago kupile od kitajskih proizvajalcev. Možno je, da so kitajski dobavitelji znižali cene, da bi si tako olajšali obstoj na ameriškem trgu, vendar je prav tako povsem verjetno, da so tudi ameriški uvozniki posegli po ukrepih, kot je znižanje lastnih stroškov poslovanja, to pa je ukrep, ki v resnici prizadene ameriške uslužbence.
Zaradi carin na nekatere od kitajskih surovin so se podražili tudi ameriški izdelki, ki temeljijo na teh surovinah. Carine na jeklo in aluminij so tako privedle do podražitve pralnih strojev, traktorjev in nekaterih drugih izdelkov. Torej trgovinsko vojno, na kratko povedano, financirajo uvozniki in predvsem – kupci.
Evropski ekonomisti pa Trumpove carine na kitajsko blago razumejo kot napoved tistega, kar čaka Evropo. »Trump je morda ekonomsko nepismen, a misli tisto, kar govori, in že dolgo sporoča, da bodo višje carine prizadele tudi evropske proizvajalce avtomobilov,« je prepričan Fredrik Erixon, vodja Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo.
Tudi drugi se strinjajo, da Trumpovo stališče do Kitajske opozarja, da morajo biti tudi Evropejci v pogajanjih z Američani pripravljeni na največje pritiske. Bodo v areno vstopili pripravljeni na kompromis? Ali se bodo ravnali po starem špartanskem reku »S ščitom ali na njem!«?
Liu namerava v ZDA ostati samo dva dneva, je pa kitajska stran že opozorila, da ni možnosti za kompromis. Za kaj takega je zdaj prepozno, kajti predsednik Xi Jinping je, kot navajajo viri, svojemu pogajalcu osebno prepovedal, da Američanom ponudi kakršnokoli koncesijo. »Sam bom prevzel odgovornost za vse mogoče posledice (takšnega stališča),« je menda dejal Xi.
Uvodnik partijskega glasila Renmin Ribao je v torek še potrdil to neomajno stališče. »Tisto, kar je za nas ugodno, bomo naredili, tudi če tega ne bo od nas nihče zahteval,« piše v uvodniku. »A tistega, kar nam ne koristi, ne bomo storili, pa če to še tako zahtevate. Ne bomo popustili, na to niti ne pomislite!«
Kljub grozečemu tonu, ki je pravzaprav odgovor na Trumpovo napoved, da bodo carine za 200 milijard dolarjev kitajskega uvoza z deset odstotkov zvišali na 25 odstotkov, že samo dejstvo, da Liu potuje v Washington, razkriva zadnje upanje vodstva v Pekingu, da se bodo z Američani kljub vsemu srečali na pol poti.
V nasprotnem primeru, opozarjajo kitajski funkcionarji in ekonomisti, je treba pričakovati upočasnitev gospodarske rasti, pritisk na cene goriv, negotovost na področju tujih neposrednih naložb in, na kratko povedano, velik vprašaj glede možnosti za okrevanje svetovnega gospodarstva.
Kitajsko bo rešil domači trg
Kitajsko bodo carine prizadele, priznava Wang Bin, namestnik direktorja oddelka za trg in porabo na kitajskem ministrstvu za trgovino, gledano dolgoročno, pa bo njeno gospodarstvo odpornejše na posledice trgovinske vojne, in to zaradi ogromnega domačega trga.
Amerika mora najprej sama sebi odgovoriti na vprašanje, kdo pravzaprav plača carine, o katerih Trump trdi, da prihajajo iz kitajske blagajne. A če upoštevamo, da uvozne takse v ZDA zaračunava agencija za carine in zaščito meje (CBP), in to uvoznikom, potem so 15,6 milijarde dolarjev, kolikor jih je CBP od začetka leta 2018 do sredine marca zaračunala za kitajsko blago, plačale ameriške družbe, ki so to blago kupile od kitajskih proizvajalcev. Možno je, da so kitajski dobavitelji znižali cene, da bi si tako olajšali obstoj na ameriškem trgu, vendar je prav tako povsem verjetno, da so tudi ameriški uvozniki posegli po ukrepih, kot je znižanje lastnih stroškov poslovanja, to pa je ukrep, ki v resnici prizadene ameriške uslužbence.
Zaradi carin na nekatere od kitajskih surovin so se podražili tudi ameriški izdelki, ki temeljijo na teh surovinah. Carine na jeklo in aluminij so tako privedle do podražitve pralnih strojev, traktorjev in nekaterih drugih izdelkov. Torej trgovinsko vojno, na kratko povedano, financirajo uvozniki in predvsem – kupci.
Trump misli tisto, kar govori
Evropski ekonomisti pa Trumpove carine na kitajsko blago razumejo kot napoved tistega, kar čaka Evropo. »Trump je morda ekonomsko nepismen, a misli tisto, kar govori, in že dolgo sporoča, da bodo višje carine prizadele tudi evropske proizvajalce avtomobilov,« je prepričan Fredrik Erixon, vodja Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo.
Tudi drugi se strinjajo, da Trumpovo stališče do Kitajske opozarja, da morajo biti tudi Evropejci v pogajanjih z Američani pripravljeni na največje pritiske. Bodo v areno vstopili pripravljeni na kompromis? Ali se bodo ravnali po starem špartanskem reku »S ščitom ali na njem!«?
