Nemška vlada za lažje vračanje zavrnjenih prosilcev za azil
Ostrejša zakonodaja, a tudi nekaj olajšav za dobro asimilirane migrante.
Odpri galerijo
Lani je v Nemčiji zaprosilo za azil več kot 160.000 ljudi. Foto: Reuters
Berlin – Zgodovinski begunski val, s katerim je v Nemčijo leta 2015 prišlo več kot milijon migrantov, se je sicer umiril, a je lani v tej srednjeevropski državi za azil zaprosilo več kot 160.000 ljudi. Le tretjina od njih ga je dobila in vlada je včeraj sprejela več zakonov za lažje vračanje tistih, ki ga niso.
Minister za notranje zadeve Horst Seehofer, ki je še kot bavarski ministrski predsednik ostro kritiziral begunsko politiko kanclerke Angele Merkel, je premagal številna nasprotovanja iz vrst socialdemokratske koalicijske partnerice in tudi nekatera iz svojih konservativnih vrst. Če se bosta strinjala še oba domova nemškega parlamenta, bo zakon o urejenem vračanju povečal možnosti za izgon tistih, ki nimajo pravice do azila.
Kritiki nove zakonodaje bodo morda zadovoljni z lažjim dostopom vseh iskalcev zatočišča do jezikovnih in drugih tečajev, enostavnejše integracije in pridobivanja kvalifikacij.
Nemška vlada še posebno zaostruje odnos do ljudi, ki skrivajo pravo identiteto. Po podatkih urada za migracije kar polovica prišlekov trdi, da so brez dokumentov, čeprav je tretjina od njih lani prispela v Nemčijo z letalom. Da bi lažje določili njihovo identiteto, nova zakonodaja predvideva obvezno obiskovanje veleposlaništev svojih držav, tistim, ki se bodo upirali, pa bodo grozile sankcije, kot sta prepoved dela ali selitve. Strožje bodo obravnavali tudi vse, ki v strahu pred izgonom poniknejo pred oblastmi, kot se je lani zgodilo v večini od 31.000 neuspelih izgonov.
Lani so iz države vrnili 26.000 zavrnjenih migrantov, po podatkih notranjega ministrstva pa je bilo konec lanskega leta v Nemčiji še vedno okoli 236.000 ljudi, ki nimajo pravice do zatočišča. Če se bodo ti še naprej izogibali vrnitvi, jih bodo lahko celo zaprli, a ločeno od obsojenih zločincev. Ministrica za pravosodje Katarina Barley se je skupaj s kolegi iz zveznih dežel najbolj pritoževala nad temi določbami, a je na koncu tudi visoka socialdemokratska političarka privolila v novo zakonodajo. Za nekatere so sporne tudi kazni za tiste sodelavce uradov za migracije, ki zavrnjene azilante obveščajo o nevarnosti izgona.
Nemčija bo v prihodnje razširila tudi seznam prestopkov, zaradi katerih grozi izgon. Notranji minister poudarja, da so s številnimi državami, iz katerih prihajajo zavrnjeni prosilci azila, vzpostavili sodelovanje, a zdaj od vseh nemških dežel le Bavarska vrača migrante tudi v Afganistan. Po zadnjih podatkih od tam prihaja skoraj polovica vseh, ki pridejo po balkanski begunski poti.
Nemčija naj bi prva zaradi tega za pol leta podaljšala nadzor na meji z Avstrijo. Prosilci za azil v Nemčiji, ki so tega že prejeli v kateri od drugih evropskih držav, ne bodo mogli dobiti socialne podpore, ampak le na »pomoč pri vračanju«.
Kljub nizki rasti industrijske proizvodnje Nemčija še naprej potrebuje delovno silo in zato razmišlja o večjih možnostih za dobro asimilirane in usposobljene migrante. Skladno z dogovori o zakonitem priseljevanju, ki so jih sprejeli sredi begunske krize, se je število iskalcev dela iz držav Zahodnega Balkana, ki niso članice Evropske unije, lani povečalo na 66.000, še konec leta 2015 jih je bilo le trinajst tisoč.
Minister za notranje zadeve Horst Seehofer, ki je še kot bavarski ministrski predsednik ostro kritiziral begunsko politiko kanclerke Angele Merkel, je premagal številna nasprotovanja iz vrst socialdemokratske koalicijske partnerice in tudi nekatera iz svojih konservativnih vrst. Če se bosta strinjala še oba domova nemškega parlamenta, bo zakon o urejenem vračanju povečal možnosti za izgon tistih, ki nimajo pravice do azila.
Kritiki nove zakonodaje bodo morda zadovoljni z lažjim dostopom vseh iskalcev zatočišča do jezikovnih in drugih tečajev, enostavnejše integracije in pridobivanja kvalifikacij.
Nemška vlada še posebno zaostruje odnos do ljudi, ki skrivajo pravo identiteto. Po podatkih urada za migracije kar polovica prišlekov trdi, da so brez dokumentov, čeprav je tretjina od njih lani prispela v Nemčijo z letalom. Da bi lažje določili njihovo identiteto, nova zakonodaja predvideva obvezno obiskovanje veleposlaništev svojih držav, tistim, ki se bodo upirali, pa bodo grozile sankcije, kot sta prepoved dela ali selitve. Strožje bodo obravnavali tudi vse, ki v strahu pred izgonom poniknejo pred oblastmi, kot se je lani zgodilo v večini od 31.000 neuspelih izgonov.
...
Strožje kazni
Lani so iz države vrnili 26.000 zavrnjenih migrantov, po podatkih notranjega ministrstva pa je bilo konec lanskega leta v Nemčiji še vedno okoli 236.000 ljudi, ki nimajo pravice do zatočišča. Če se bodo ti še naprej izogibali vrnitvi, jih bodo lahko celo zaprli, a ločeno od obsojenih zločincev. Ministrica za pravosodje Katarina Barley se je skupaj s kolegi iz zveznih dežel najbolj pritoževala nad temi določbami, a je na koncu tudi visoka socialdemokratska političarka privolila v novo zakonodajo. Za nekatere so sporne tudi kazni za tiste sodelavce uradov za migracije, ki zavrnjene azilante obveščajo o nevarnosti izgona.
Nemčija bo v prihodnje razširila tudi seznam prestopkov, zaradi katerih grozi izgon. Notranji minister poudarja, da so s številnimi državami, iz katerih prihajajo zavrnjeni prosilci azila, vzpostavili sodelovanje, a zdaj od vseh nemških dežel le Bavarska vrača migrante tudi v Afganistan. Po zadnjih podatkih od tam prihaja skoraj polovica vseh, ki pridejo po balkanski begunski poti.
Nemčija naj bi prva zaradi tega za pol leta podaljšala nadzor na meji z Avstrijo. Prosilci za azil v Nemčiji, ki so tega že prejeli v kateri od drugih evropskih držav, ne bodo mogli dobiti socialne podpore, ampak le na »pomoč pri vračanju«.
Kljub nizki rasti industrijske proizvodnje Nemčija še naprej potrebuje delovno silo in zato razmišlja o večjih možnostih za dobro asimilirane in usposobljene migrante. Skladno z dogovori o zakonitem priseljevanju, ki so jih sprejeli sredi begunske krize, se je število iskalcev dela iz držav Zahodnega Balkana, ki niso članice Evropske unije, lani povečalo na 66.000, še konec leta 2015 jih je bilo le trinajst tisoč.
