Normalizacija odnosov med Srbijo in Kosovom bi bila cenejša kot status quo

Ohranjanje obstoječih razmer bi na dolgi rok obema stranema prineslo negativne učinke.
Fotografija: FOTO: Hazir Reka/Reuters
Odpri galerijo
FOTO: Hazir Reka/Reuters

V Srbiji so končno začeli razmišljati o ceni, ki jo bodo morali plačati za Kosovo. Po oceni fundacije za odprto družbo bi bila zanjo najcenejša normalizacija odnosov s Kosovom, medtem ko bi ohranjanje statusa quo na dolgi rok prineslo negativne učinke.

Študija obravnava kot potencialne rešitve tri scenarije in sicer menjavo ozemlja med Srbijo in Kosovom, implementacijo bruseljskega sporazuma ter ohranjanje statusa quo. Prva dva scenarija bi prinesla bistveno manjše demografske in gospodarske izgube kot tretji, ki ne bi reševal dvostranskih odnosov. Negativni trendi povezani z naravnim prirastkom in zmanjševanjem delovne sile bi bili dvakrat manjši. V primeru menjave ozemlja bi nove kosovske občine integrirane v srbski gospodarski sistem zagotovile povečanje nacionalnega BDP za 90 milijonov evrov letno. To bi v treh desetletjih pomenilo 2,7 milijarde evrov dodatnega prihodka.
 

Pozitivni učinki normalizacije


Če bo Srbija vztrajala pri ohranjanju statusa quo, se bo skupno število prebivalcev do leta 2060 zmanjšalo za 44 odstotkov, starostna struktura pa se bo bistveno spremenila v korist starostnikov. Čeprav brez menjave ozemlja ne bi bilo povečanja BDP, bi Srbija v tridesetih letih privarčevala okoli 1,4 milijarde evrov, ki bi jih morala nameniti za izdatke delovanja vladnega urada za Kosovo. Če bi se Preševo priključilo Kosovu, bi Srbija izgubo BDP nadomestila s prihodki iz BDP, ki ga ustvarijo v občinah Zvečan, Zubin Potok, Leposavić in severni del Kosovske Mitrovice.

V primeru implementacije bruseljskega sporazuma bi kosovski Srbi z ustanovitvijo Skupnosti srbskih občin pridobili avtonomijo in lokalno samoupravo v mejah Kosova. To tudi pomeni ukinitev varnostnih struktur in pravosodnih institucij Srbije na Kosovu ter integracijo večinskih srbskih občin v kosovski pravni sistem. Ker so občine in gospodarski subjekti na Kosovu že zdaj izključeni iz uradnih ocen BDP, ta scenarij ne bi imel vpliva na BDP Srbije. Čeprav bi bil učinek na BDP nevtralen, bi bil celoten učinek normalizacije odnosov Beograda s Prištino pozitiven. Neposrednih učinkov na BDP tudi ne bi imelo ohranjanje statusa quo, vendar pa bi bili dolgoročni vplivi negativni.
 

Kompleks na Šari za Trepčo


V danem razmerju sil zamenjava ozemlja že dolgo ni realna opcija. Avtorji študije so kljub temu v okviru tega scenarija razdelali tudi spremembo lastniške strukture gospodarskih subjektov ter restitucijo državne, cerkvene in zasebne lastnine. Izpostavili so turistični in športno-rekreativni kompleks na Šari, ki naj bi imel velik razvojni potencial. Kompleks je zgradila Srbija, vendar je geografsko oddaljen od večinsko srbskih občin na Kosovu. Delno se nahaja tudi v Makedoniji, kjer je naseljen z Albanci. Ker je v interesu kosovske strani, da bi pridobila kompleks, avtorji predlagajo zamenjavo ozemlja ter lastništva za gospodarski subjekt, ki bi bil v interesu srbske strani. Po njihovem bi bila najbolj enakovredna zamenjava premoženja na Šari za lastništvo nad celotnim rudarskim kombinatom Trepča.



Neodvisno od scenarijev predstavlja revitalizacija Trepće ključ za prihodnji gospodarski razvoj Kosova, z ohranjanjem statusa quo pa bi bilo najtežje najti trajno rešitev. Na vrhuncu poslovanja je kombinat zaposloval 20.000 ljudi in predstavljal 70 odstotkov skupnega mineralnega bogastva bivše SFRJ. Čeprav trenutno posluje kot enotna pravna oseba, je razdeljen na dve tehnološki celoti. V srbskem delu je zaposlenih 4000, v albanskem pa 5500 delavcev. V Leposaviću sta rudnika Crnac in Belo brdo, kjer rudo kopljejo tudi na ozemlju Srbije. V Kosovski Mitrovici je rudnik Stari trg z največjimi rezervami svinčeve-cinkove rude. V okolici Prištine so rudniki Novo brdo, Ajvalija, Badovac in Kišnica s predelovalnimi zmogljivostmi, ki ne delajo. Topilnica svinca je v Zvečanih, cinka pa v Kosovski Mitrovici.
 

Vrnitev cerkvenega premoženja


Po ocenah znašajo skupne rezerve svinčeve-cinkove rude med 50 in 60 milijoni ton, približno polovica pa se nahaja v rudniku Stari trg. V večinsko srbskih občinah se po ocenah nahaja le 6,5 milijona ton rudnih rezerv, ki so težke od 8 do 13 milijard evrov, če se upoštevajo tudi rezerve zlata, srebra, kadmija, bizmuta, germanija in drugih mineralnih surovin. Avtorji študije so na podlagi nekdanje proizvodnje svinca, cinka in srebra ocenili, da bi znašala vrednost letne proizvodnje 320 milijonov evrov, v tridesetih letih pa 9,6 milijarde evrov. Ker je treba upoštevati tudi potrebna vlaganja v novo tehnologijo in ekologijo, proizvodne stroške, amortizacijo in vračanje dolgov, bi lahko bili prihodki tudi za polovico nižji.

Premoženje Srbske pravoslavne cerkve (SPC) bo v vsakem primeru v velikem obsegu ostalo na kosovskem ozemlju, tako da bodo nekateri največji spomeniki srbske zgodovine in kulture ostali zunaj srbske jurisdikcije. Po mnenju avtorjev bi bilo treba preprečiti albanske težnje, da si prisvojijo premoženje SPC, ki bi ji morali vrniti tudi premoženje, ki ga je imela pred nacionalizacijo kot največji veleposestnik na Kosovu. Avtorji vidijo rešitev v ustanovitvi kmetijskih zadrug in sicer bi SPC prispevala zemljišča, okoliško prebivalstvo pa potrebno mehanizacijo in delovno silo. To bi lahko bil model tudi za gozdarstvo in lesno industrijo, nekatere cerkvene nepremičnine pa bi lahko namenili za vzpostavitev verige lokalnih zdravstvenih rehabilitacijskih centrov.

Komentarji: