Novinar in politik ter pol stoletja zgodovine

»Tu v Moskvi je mrzlo,« je običajno prispevek začel legendarni dopisnik RAI Dimitrij Volčič. Po tem si ga je zapomnilo na milijone Italijanov, ki so v prelomnih časih razpada vzhodnega bloka spremljali osrednji dnevnik na nacionalni televiziji. Nedavno preminuli Volčič je bil tudi rimski senator, zaslužen za sprejetje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, kot evropski poslanec pa je bil poročevalec za Slovenijo ob vstopu v EU. O njegovi smrti minulo nedeljo, le malo po 90. rojstnem dnevu, so poročali vsi italijanski nacionalni mediji.

»Vi, Mihail Sergejevič, ste vselej dejali, da se ne boste ponovno vključili v aktivno politiko, a – ste dodali – le, če razmere tega ne bodo zahtevale,« je Dimitrij Volčič začel intervju z Gorbačovom, zadnjim predsednikom Sovjetske zveze, leta 1993, ko si je dve leti po njenem razpadu prizadeval, da bi se vrnil na oblast. V dobrih desetih minutah sta obdelala kompleksne teme, od ekološke krize, padca »vzhodnega imperija« in ključnih odločitev, ki so do tega privedle, do korupcije, ki se je vlekla še iz sovjetskih časov, rojstva prvih ruskih oligarhov, naraščajoče revščine in vloge zahoda pri demokratizaciji ruske družbe.

V televizijskem svetu je dosegel vse

»Skozi intervjuje z državnimi voditelji, kot sta bila Mihail Gorbačov in Aleksander Dubček, ali pa reportaže o malem človeku je zapleteno družbeno stvarnost prikazoval jasno in zanimivo,« meni Igor Devetak, odgovorni urednik Primorskega dnevnika. Po njegovih besedah je Dimitrij Volčič dosegel vse, kar se je v italijanskem medijskem svetu dalo; potem ko si je ustvaril sloves kot poročevalec onkraj železne zavese, je postal odgovorni urednik osrednjega televizijskega dnevnika TG1, ki ga je v tistih časih gledalo osem milijonov Italijanov. Po devetih mesecih so ga pod Berlusconijevo oblastjo zamenjali in takrat je v dnevniku La Stampa objavil ironičen oglas, v katerem se je kot novinar z bogatimi mednarodnimi in televizijskimi izkušnjami ponujal za delo.

Kot dopisnik italijanske nacionalne radiotelevizijske hiše RAI v Pragi leta 1968. FOTO: Osebni arhiv/ Iz knjige Iz ozadja: Novinarjev pogled na pol stoletja Vzhodne Evrope (ZTT)

Volčič je bil izredno načitan in povsem predan svojemu poklicu, za katerega je sam dejal, da ga opravlja vsak dan od sedmih zjutraj do pol enih ponoči. Imel je prepoznaven televizijski slog in izražal je strast in občutljivost do tem, ki jih je obravnaval. Bil je priča številnim prelomnim dogodkom v drugi polovici 20. stoletja: med praško pomladjo je bil v Pragi, med pokolom na Trgu nebeškega miru v Pekingu, bil je član novinarske delegacije, ki je spremljala Gorbačova, v Beogradu je bil v času, ko je umrl Tito. V 30-letni karieri dopisnika RAI je namreč poleg Moskve poročal še iz Prage, Budimpešte, Varšave, Beograda in Pekinga, živel pa je tudi na Dunaju, v Bonnu in Parizu.

Dimitrij ali Demetrio, ni ga motilo

Rodil se je v Ljubljani, kamor so se starši – oče je bil Tržačan, mati Goričanka – preselili zaradi predvojnih raznarodovalnih pritiskov v Trstu, po vojni pa se je družina vrnila. Zaradi šolanja v Ljubljani in po vojni v Trstu je govoril zelo dobro slovensko. Prve novinarske korake je naredil na Primorskem dnevniku in Radiu Trst A, a so mu kmalu obetavnejšo poklicno pot omogočili na italijanskem programu RAI v Rimu. Bil je svetovljan, živel je v več evropskih prestolnicah. Poročil se je z Italijanko, imela sta dva otroka. Po upokojitvi, ki je sledila njegovi politični karieri, pa se je ustalil v Gorici.

Napisal je več knjig v italijanščini in le eno v slovenščini, Iz ozadja: novinarjev pogled na pol stoletja Vzhodne Evrope. Ta je bila zadnja in tudi najbolj osebno izpovedna. Kot zanimivost, v njej omeni, da je bil pravoslavne vere. Njegov prijatelj Bojan Brezigar, nekdanji odgovorni urednik Primorskega dnevnika, je v spremni besedi zapisal, da se je s tem delom končno vrnil domov, k svojim koreninam. Volčič je v knjigi tudi pojasnil, da mu je ime Mitja, Dimitri, Dimitrij, Demetrio in da čuti odpor do vseh definicij in predalčkanja.

»Bil je otrok slovenskih staršev; da se je rodil v Ljubljani, ni nikoli zanikal. Bil pa je tudi svetovljan in svoje identitete ni opredeljeval z zastavo, ampak jo je živel večplastno. To mu je omogočalo, da se je počutil doma povsod. Hkrati je imel občutek za prostor ob meji, ki je večjezičen in večkulturen,« pojasnjuje Livio Semolič, član izvršilnega odbora Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Volčičev dolgoletni sodelavec.

Borec za manjšino in spremljevalec Slovenije v EU

Semolič je z Volčičem sodeloval vse od leta 1997, ko je bil ta po smrti senatorja Darka Bratine izvoljen na njegovo mesto v rimski parlament. To mesto Slovencem ni zagotovljeno z ustavo, kot je pripadnikom avtohtone manjšine v Sloveniji, pač pa gre za neformalni dogovor, sklenjen najprej s komunistično stranko in nato z demokrati. Prav tam je Volčič leta 2001 odigral ključno vlogo pri sprejetju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Zgodilo se je tik pred koncem parlamentarnega mandata, pri čemer je moral močno paziti na številne poskuse italijanske desnice, da bi to preprečila. »Še danes sem prepričan, da Slovenci takrat ne bi dobili zaščitnega zakona, če v senatu ne bi sedel Mitja Volčič ter zastavil ves svoj ugled. Dobili smo zakon, ki smo ga čakali petdeset let. Glede na to, kako se je kasneje razvijala italijanska politika, ga zdaj ne bi imeli. Bil je odločilni trenutek, Volčič pa pravi človek na pravem kraju,« poudarja Bojan Brezigar.

Dimitrij Volčič (prvi z leve) s slovenskim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom pri predsedniku italijanskega senata Nicoli Mancinu v Rimu leta 2000. FOTO: Osebni arhiv/ Iz knjige Iz ozadja: Novinarjev pogled na pol stoletja Vzhodne Evrope (ZTT)

»Krožil je med Rimom, Gorico in Parizom, kjer je takrat živela njegova družina. Ko pa je čez nekaj let postal tudi evropski poslanec, je k omenjenim mestom dodal še Bruselj,« razlaga Semolič. Kot evroposlanec je bil leta 2004 poročevalec za Slovenijo, ki je takrat vstopala v Evropsko unijo. Bil je zelo naklonjen sprejemu vseh novih članic iz vzhodnega bloka – to je bilo v času, ko je evropski širitveni proces dobil najmočnejši pospešek. Tega leta je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri razvoju italijansko-slovenskega prijateljstva ter za dobrobit slovenske manjšine v Italiji.

Bil je človek svobodnega duha

Ves čas političnega delovanja, tako v italijanskem senatu kot v Bruslju, je bil v tesnih stikih s slovenskim političnim vrhom. Tako se ga zelo dobro spominjata nekdanji predsednik države Milan Kučan in takratni zunanji minister Dimitrij Rupel. »Kot je za naš časopis dejal Kučan, je Volčič v Sloveniji premalo znan, a je dejstvo, da pač ni nastopal v slovenski javnosti, za to ni bilo priložnosti. Dejstvo je tudi, da osrednja Slovenija našo politično stvarnost pozna bolj površno. No, tudi kakšnega pravovernega predstavnika manjšine je včasih motilo to poigravanje z imeni in umanjkanje strešice pri priimku, a sam si to razlagam z njegovo pluralnostjo identitet. Mitja, kot smo mu rekli prijatelji, ni bil človek, ki bi se poistovetil z ozkimi okviri, bil je človek svobodnega duha in širokih dimenzij,« sklene Devetak.