Opozorilo nekaterih propalestinskih organizacij, da je na ladji Borkum, ki je ta teden vplula v koprsko pristanišče, orožje, namenjeno v Izrael, je slovensko javnost izpostavilo kalnemu svetu mednarodnega pomorskega transporta. Čeprav po navedbah predstavnikov slovenske vlade na ladji ni bilo orožja, ki bi bilo lahko uporabljeno nad civilnim prebivalstvom, bi si bilo iluzorno zamišljati, da so bili strahovi nevladnikov povsem odveč. Ob obalah Sredozemlja in njegovih robnih morij redno plujejo ladje s spornim tovorom, vsem pred očmi in tako rekoč brez strahu pred kaznovanostjo.

Njihove poti se križajo v ožinah, tudi v Bosporju, enem od najpomembnejših svetovnih pomorskih stičišč. Njegov najožji del, ki ga objemata evropska in azijska stran Istanbula, v širino meri manj kot kilometer. Tam druga mimo druge zlagoma drsijo velike in majhne ladje na poti v Črno oziroma Marmarsko morje. Med njimi so tudi predstavnice tako imenovane sive flote, ki jo je Rusija vzpostavila kot odgovor na sankcije, s katerimi jo je Zahod poskušal prisiliti v opustitev vojaške agresije na Ukrajino. Ozadje njihovega delovanja je vse bolj razumljeno tudi zaradi ljudi, kot je Yörük Işık, ki iz dneva v dan bedi nad dogajanjem v temnih vodah in potrpežljivo čaka na naslednje sumljivo plovilo.

»Jasno je, da se pred našimi očmi dogaja velika prevara,« je poudaril na polovici našega srečanja v bližini palače Dolmabahçe, centra moči nekdanjega otomanskega imperija in zadnjega prebivališča Mustafe Kemala Atatürka, očeta moderne Turčije. Na Işıka smo se obrnili predvsem v želji po boljšem razumevanju vloge ene ključnih članic Nata v pretresu, ki ga je Rusija povzročila z odlaganjem poceni žita na svetovnih trgih. A preden smo se dejansko dotaknili tega vprašanja, nas je analitik na Bližnjevzhodnem inštitutu (MEI) popeljal skozi več kot dve leti trajajočo kompleksno operacijo, s katero režim Vladimirja Putina ohranja pri življenju pomembne dele ruskega gospodarstva.

Vnaprej načrtovana operacija

»Če se ozremo nazaj, lahko rečemo, da je Rusija vnaprej načrtovala tako rekoč industrijski obseg kraje kmetijskih pridelkov iz Ukrajine.« Işık kot dokaz za svojo trditev navaja izsledke raziskav, ki jih je izvedel v sodelovanju z nekaterimi največjimi zahodnimi mediji in organizacijo Bellingcat. Iz njih je med drugim razvidno, da so ruska državna podjetja, med njimi korporacija United Shipbuilding iz Sankt Peterburga, oziroma njihove hčerinske družbe, že konec leta 2021 oziroma v prvih tednih leta 2022, torej pred invazijo na Ukrajino, kupila več tovornih ladij in jih poslala v Črno morje, pri tem pa bila pozorna na to, da je bila njihova velikost primerna za vplutje v žitne terminale v Sevastopolu na Krimu, ki si ga je Rusija pred desetletjem nezakonito priključila.

Ko je Rusija sprožila polno invazijo na Ukrajino, pripoveduje Işık, je napadena država izgubila nadzor nad številnimi kmetijami, silosi oziroma obrati za proizvodnjo kmetijskih izdelkov; v nekaterih primerih so bile kmetije opuščene, v drugih so jih s silo prevzeli okupacijska vojska oziroma njeni podizvajalci, ki jih je vse imenoval Kremelj. Novi upravitelji so seveda imeli velike koristi od kraje. Sledili so vzorcu in trgovinskim tokovom, ki so se vzpostavili po letu 2014, ko so iz samooklicanih ljudskih republik na vzhodu Ukrajine tudi v Turčijo, denimo, masovno izvažali odpadno železo, pogosto za velike dobičke.

Operacija z žitom se zdi še veliko bolj sofisticirana. »Vanjo so vpletene družbe, kot je TD Rif, eno glavnih ruskih kmetijskih podjetij, ki zakonito posluje tudi z Evropo in svetom. V operaciji sodeluje še nekaj srednje velikih podjetij ter družbe iz logističnega sektorja, denimo ruske železnice, ki organizirano premikajo žito, letos tudi iz krajev na novo zasedenih ozemljih v Zaporožju,« je pojasnil sogovornik. Ukradeno žito se tako steka v pristanišči Sevastopol in Feodozija, v nekoliko manjšem obsegu pa tudi v Mariupolj in Berdjansk ob Azovskem morju. »Če imamo srečo in ujamemo dobro satelitsko sliko, lahko spremljamo obsežno pretovarjanje žita med ladjami v južnem sidrišču v bližini Krimskega mostu. Tam majhne ladje, ki prevažajo od 3000 do 8000 metričnih ton, raztovarjajo tako rusko kot ukradeno ukrajinsko žito na velike matične ladje, s katerih se ga nato znova raztovori na manjše ladje.« Na tej točki sledenje postane bistveno bolj zahtevno, priznava Işık.

Odlagališča žita in drugih dobrin

Žito največkrat konča v sirskih pristaniščih, od koder ga nato v druge dele Bližnjega vzhoda razvozijo tako po morju kot po kopnem. Tamkajšnjo distribucijo žita nadzorujejo ljudje, blizu družini Bašarja al Asada, sirski režim pa je od leta 2014 tudi aktivno vključen v trgovino z okupiranimi ukrajinskimi pristanišči, in sicer s tremi srednje velikimi ladjami za razsuti tovor, proti katerim je ameriška vlada uvedla sankcije. Ladje svoja imena spreminjajo kot po tekočem traku in po novem plujejo pod zastavo kraljestva Esvatini, majhne države na jugu Afrike brez dostopa do morja. V tej trgovini sodeluje tudi Iran, kamor žito pride bodisi skozi Bospor in Sueški prekop oziroma prek Kaspijskega jezera.

Vsaj v prvem letu vojne so bila pomembna destinacija za ukradeno ukrajinsko žito tudi nekatera večja pristanišča v neposredni bližini Istanbula, razlaga Işık. Medijska razkritja so trgovce prestrašila, a ne toliko, da bi obupali nad raztovarjanjem spornega blaga v drugih delih Turčije. Za cilj so si izbrali manjša pristanišča, kjer je večja verjetnost, da bodo naleteli na podkupljivega uradnika ali na nekoga, ki ne bo dovolj pozoren. »Še danes lahko vidite, kako se ladje zadržujejo v bližini neke luke. Če ne dobijo dovoljenja za vplutje, enostavno odidejo drugam,« je pojasnil Işık.

Žito, ki ga Rusija danes odlaga v majhnih pristaniščih na severu Turčije, se zmelje in izgubi v prehranski verigi. Odkupujejo ga tako velike korporacije kot majhna podjetja, oboji pa se lahko sklicujejo na to, da so blago dobili od posrednikov. Pri tem se pogosto pozablja, da je Turčija ena največjih proizvajalk testenin na svetu, takoj za Italijo in ZDA, kar pojasni njeno veliko povpraševanje po pšenici.

In vendar Turčija ni pomembna ciljna država le za odlaganje ukradenih ukrajinskih kmetijskih proizvodov, temveč tudi energentov, je opozoril Işık. »V nasprotju s turškimi zelenimi zavezami se v državi odlaga poceni ruski premog, ki naše obale doseže z ladjami iz Murmanska in Arhangelska, kar je posledica tega, da so Rusi izgubili vse svoje evropske stranke.« Tudi zato je Turčija po oceni analitske družbe Ember na dobri poti, da letos postane največja porabnica premoga v Evropi, in to predvsem zaradi vse tesnejših energetskih vezi z Rusijo, od koder je lani izvozila skoraj tri četrtine vsega premoga.

Vzroke za trenutne razmere je po sogovornikovih besedah mogoče najti tako v krizi vladavine prava kot v gospodarski krizi, ki Turčijo pesti že dlje časa. »Ta država je zasvojena z vsem, kar je znižano. Hkrati je odvisna od energije, saj je ena glavnih proizvajalk brez lastnih pomembnih energetskih virov. Z izjemo plina iz nahajališč v Črnem morju je vse uvoženo.«

Sankcije brez Turčije so obsojene na propad

Ruski režim je po sogovornikovi oceni v zadnjih dveh letih z okupiranih območij Ukrajine ukradel najmanj štiri milijone ton žita. Rusija je z njim in z lastno rekordno letino preplavila svetovni trg in povzročila občuten padec cen hrane, ki je bil tudi eden od glavnih vzrokov za množične proteste evropskih kmetov.

Evropska unija se zadnje mesece pripravlja na znatno povišanje uvoznih carin na žito iz Rusije, ki se še naprej steka tudi v države sedemindvajseterice. Prihodnji teden naj bi o predlogu, ki ga je evropska komisija predstavila marca, glasovali predstavniki držav članic EU. Potrditev novih carin bodo v Bruslju po vsej verjetnosti prikazali kot še en znak neomajne podpore Ukrajini, toda Işık meni, da je ukrep premil in da bi morala Unija uvoz žita iz Rusije enostavno prepovedati. Ob tem je tudi izrazil zaskrbljenost, da je vsak sankcijski mehanizem, ki ne vključuje Turčije, obsojen na propad.

Vzrokov za njegov pesimizem ni težko razumeti. Turčija ima poleg gospodarskih težav še veliko drugih razlogov, da z Moskvo posluje in do nje še naprej nastopa previdno. »Naš odnos z Rusijo je zelo zapleten in Ukrajina je le del tega,« je jasen Işık. Čeprav je Turčija po njegovi oceni od leta 2014 na neki način bolj naklonjena Ukrajini kot pa mnoge druge tradicionalne evropske sile, je po drugi strani na več frontah zapletena v konflikte z Rusijo. »Z njimi smo v sporu na Kavkazu in v Siriji. Drug proti drugemu nastopamo v Libiji in celo v Sahelu. Povsem nasproti si stojimo na Balkanu.«

Vsaj toliko pomembno vlogo pri turškem oklevanju igra geostrateški položaj, ki državi prinaša velike koristi, a tudi precejšnje breme. O tem navsezadnje govori zgodovina vojskovanja z Rusi, ki se je močno vrtela okoli Bosporja oziroma dostopa do Črnega morja. »Pri vprašanju, kdo lahko vpluje in koliko časa lahko ostane, gre tudi danes za povsem isti ples,« je pojasnil Işık, medtem ko je v objektiv svojega fotoaparata poskusil ujeti eno od plovil, ki so se med našim pogovorom počasi premikala vzdolž obale šestnajstmilijonske turške metropole.

Sogovornik opozarja, da Turčija nima pravne podlage za ustavljanje civilnih ladij, ki si utirajo pot skozi Bospor, a hkrati meni, da bi lahko našla način, kako to storiti, »če bi si zares želela«. Upravičen razlog bi bile lahko že očitane ruske kršitve konvencije iz Montreuxa iz leta 1936, ki zagotavlja svobodo plovbe skozi Bospor in Dardanele za vse civilne ladje v času miru. »Rusi uporabljajo komercialna plovila za prevažanje vojaškega tovora in na tej točki imamo celo satelitske slike, na katerih civilna ladja v pristanišču v Novorosijsku raztovarja havbice,« je poudaril Işık. »V tem smislu je Rusija v prekršku.«

___

Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.