Padla država na robu nove vojne
Kaotična Libija v kremplju milic in manipulacij mednarodne skupnosti
Odpri galerijo
Kljub temu da je od velikega obrata v libijski zgodovini minilo že sedem let, so razmere v – bolj ali manj – padli državi še naprej kaotične. Foto: Esam Al-fetori/Reuters
Točno pred sedmimi leti so različne skupine libijskih upornikov s pomočjo Natovih bombnikov zasedle predel Tripolija, kjer je bival polkovnik Muamer Gadafi. Ta se je s svojimi najbližjimi »sodelavci« pognal v beg, a le dober mesec dni kasneje sredi ulice Sirta, svojega rojstnega mesta, doživel krvav linč.
Kljub temu da je od velikega obrata v libijski zgodovini minilo že sedem let, so razmere v – bolj ali manj – padli državi še naprej kaotične. Libija je de facto razdeljena na vzhodni in zahodni del. Državo obvladujejo številne milice, ki so »zrasle« iz uporniških skupin, obenem pa je poligon geostrateškega boja regionalnih in globalnih sil. Kakovost življenja v puščavski in slabo naseljeni državi je slabša kot kadar koli po padcu Gadafijevega režima – tudi naftni posli, ekonomska ost mednarodnega vojaškega posredovanja, ki ga je s posebno resolucijo marca 2011 podprl varnostni svet Združenih narodov, delujejo z veliko »rezerve« in varnostno povsem neprimernem okolju.
Krvav kaos je v zadnjih dneh izbruhnil tudi v Tripoliju, prestolnici, ki jo v sodelovanju z »vlado narodne enotnosti« – ta ima kljub svoji nekompetentnosti podporo ZN in velikega dela mednarodne skupnosti – vodi paravojaški kartel. Pripadniki milic, ki so se med drugim bojevali v Misrati, ima dostop do ključnih državnih finančnih virov, hkrati pa tudi nadzor nad libijsko obalno stražo, s katero je Evropska unija v skladu s svojo protibegunsko in protimigrantsko politiko sklenila finančno močno podprt dogovor o vračanju ljudi na begu na obale Severne Afrike. Taiste milice, ki obvladujejo ulice Tripolija in zahodno obalo Libije, imajo nadzor tudi nad glavnino saharskih tihotapskih poti, nad trgovino z ljudmi, suženjskimi taborišči in izjemno cvetočo trgovino z orožjem, ki se je v Sahelu razcvetela po razpadu Gadafijeve Libije.
Kljub temu da je koalicija milic v Tripoliju kar nekaj časa delovala skoraj »nedotakljivo«, je konkurenčni milici iz Tarhune, mesta, ki leži 60 kilometrov jugovzhodno od prestolnice, konec avgusta uspelo vdreti v mesto – s sila optimističnim namenom prevzema oblasti. Na ulicah Tripolija so izbruhnili srditi spopadi. Na ulice Tripolija so zapeljali tanki. Topništvo je neselektivno udrihalo po stanovanjskih četrteh. V tednu dni je bilo ubitih 140 ljudi, več sto je bilo ranjenih. »Vladnim silam« kljub veliki premoči ni uspelo poraziti provincialne milice – ob diplomatskem posegu ZN so konkurenčne skupine organiziranega kriminala sklenile nekakšno premirje, ki pa sta ga obe strani v zadnjih dneh večkrat prekršili.
Razmere v Tripoliju so še vedno izredno napete, nasilno dogajanje pa je treba razumeti v kontekstu »priprav« na parlamentarne in predsedniške volitve, ki naj bi jih v Libiji izvedli 10. decembra. Datum volitev je v dogovoru z oblastmi v Tripoliju, ki jih neomajno podpira, pred časom po srečanju z Fajezom el Serajem, vodjem oblasti v Tripoliju, dejansko izbral in določil francoski predsednik Emmanuel Macron – organizacijo volitev je podprl tudi maršal Kalifa Haftar, nesporni vladar vzhodne Libije, ki sicer ne priznava »nastavljenih« oblasti v Tripoliju.
Vloga Francija, ki se je pozimi 2011 intenzivno zavzemala za mednarodno vojaško posredovanje proti Gadafijevemu režimu, v Libiji je iz meseca v mesec bolj pomembna. A ne le Francije. V Libiji, svoji nekdanji koloniji, je vse bolj aktivna tudi Italija, svoje (navzkrižne in konfliktne) interese pa z vojaško prisotnostjo in manjšimi 'proxy' vojnami uveljavljajo tudi Egipt, Združeni arabski emirati, Turčija, Katar, Rusija, Združene države in Velika Britanija.
Kljub temu da je od velikega obrata v libijski zgodovini minilo že sedem let, so razmere v – bolj ali manj – padli državi še naprej kaotične. Libija je de facto razdeljena na vzhodni in zahodni del. Državo obvladujejo številne milice, ki so »zrasle« iz uporniških skupin, obenem pa je poligon geostrateškega boja regionalnih in globalnih sil. Kakovost življenja v puščavski in slabo naseljeni državi je slabša kot kadar koli po padcu Gadafijevega režima – tudi naftni posli, ekonomska ost mednarodnega vojaškega posredovanja, ki ga je s posebno resolucijo marca 2011 podprl varnostni svet Združenih narodov, delujejo z veliko »rezerve« in varnostno povsem neprimernem okolju.
Krvav kaos je v zadnjih dneh izbruhnil tudi v Tripoliju, prestolnici, ki jo v sodelovanju z »vlado narodne enotnosti« – ta ima kljub svoji nekompetentnosti podporo ZN in velikega dela mednarodne skupnosti – vodi paravojaški kartel. Pripadniki milic, ki so se med drugim bojevali v Misrati, ima dostop do ključnih državnih finančnih virov, hkrati pa tudi nadzor nad libijsko obalno stražo, s katero je Evropska unija v skladu s svojo protibegunsko in protimigrantsko politiko sklenila finančno močno podprt dogovor o vračanju ljudi na begu na obale Severne Afrike. Taiste milice, ki obvladujejo ulice Tripolija in zahodno obalo Libije, imajo nadzor tudi nad glavnino saharskih tihotapskih poti, nad trgovino z ljudmi, suženjskimi taborišči in izjemno cvetočo trgovino z orožjem, ki se je v Sahelu razcvetela po razpadu Gadafijeve Libije.
Boj za prevlado
Kljub temu da je koalicija milic v Tripoliju kar nekaj časa delovala skoraj »nedotakljivo«, je konkurenčni milici iz Tarhune, mesta, ki leži 60 kilometrov jugovzhodno od prestolnice, konec avgusta uspelo vdreti v mesto – s sila optimističnim namenom prevzema oblasti. Na ulicah Tripolija so izbruhnili srditi spopadi. Na ulice Tripolija so zapeljali tanki. Topništvo je neselektivno udrihalo po stanovanjskih četrteh. V tednu dni je bilo ubitih 140 ljudi, več sto je bilo ranjenih. »Vladnim silam« kljub veliki premoči ni uspelo poraziti provincialne milice – ob diplomatskem posegu ZN so konkurenčne skupine organiziranega kriminala sklenile nekakšno premirje, ki pa sta ga obe strani v zadnjih dneh večkrat prekršili.
Razmere v Tripoliju so še vedno izredno napete, nasilno dogajanje pa je treba razumeti v kontekstu »priprav« na parlamentarne in predsedniške volitve, ki naj bi jih v Libiji izvedli 10. decembra. Datum volitev je v dogovoru z oblastmi v Tripoliju, ki jih neomajno podpira, pred časom po srečanju z Fajezom el Serajem, vodjem oblasti v Tripoliju, dejansko izbral in določil francoski predsednik Emmanuel Macron – organizacijo volitev je podprl tudi maršal Kalifa Haftar, nesporni vladar vzhodne Libije, ki sicer ne priznava »nastavljenih« oblasti v Tripoliju.
Vloga Francija, ki se je pozimi 2011 intenzivno zavzemala za mednarodno vojaško posredovanje proti Gadafijevemu režimu, v Libiji je iz meseca v mesec bolj pomembna. A ne le Francije. V Libiji, svoji nekdanji koloniji, je vse bolj aktivna tudi Italija, svoje (navzkrižne in konfliktne) interese pa z vojaško prisotnostjo in manjšimi 'proxy' vojnami uveljavljajo tudi Egipt, Združeni arabski emirati, Turčija, Katar, Rusija, Združene države in Velika Britanija.
