Postdemokratični voditelji ne rešujejo kriz, temveč jih ustvarjajo

Anna Krasteva, ugledna profesorica na Novi bolgarski univerzi in ustanoviteljica Centra za evropske begunce, migracije in etnične študije (Cermes), se v raziskavah osredotoča na migracije, skrajno desni populizem, postdemokracijo in digitalno državljanstvo. Mednarodno profilirana avtorica­ več kot 30 knjig in množice znanstvenih člankov je prav tako podpisala tezo, da bi postdemokratični voditelji krize izumili, če teh ne bi bilo. O tem in drugih konceptih, s katerimi se profesionalno ukvarja, je za Delo spregovorila na drugi letni konferenci projekta SOS4Democracy v Sarajevu, kjer pogosto predava.

Iz vašega dela je razbrati, da živimo v vse bolj postdemokratičnem svetu. Kaj pravzaprav to pomeni?

Postdemokracija je koncept, ki ga je pred leti zasnoval Colin Crouch. Gre za specifično stanje politike, ko demokratične institucije obstajajo – niso ukinjene ali prepovedane –, vendar postajajo prazne lupine. To pomeni, da ne služijo javnemu interesu kot v demokratični družbi, temveč ozkim interesom in krogom, torej oligarhiji, lahko bi rekli tudi milijarderjem. Osredotočam se še na postresnico in megavoditelje. Postresnica je bolj znan koncept, pred nekaj leti je bila izbrana za besedo leta. Vendar moramo res razumeti njen natančen pomen. Postresnica pomeni, da dejstva niso izločena, ampak je meja med dejstvi in čustvi, kot je strah, zabrisana. Termin megavoditeljstvo je ključen za razumevanje novega sveta. Pomeni spremembo funkcije in glavne strategije vodenja. Od klasičnih političnih voditeljev smo vedno pričakovali, da bodo upravljali krize, jih reševali in po možnosti preprečevali, novi megavoditelji pa krize ustvarjajo.

Vaš koncept postdemokratične krize se močno opira na migracijsko krizo med letoma 2015 in 2016. Kaj je to krizo naredilo tako posebno v primerjavi s prejšnjimi? Kako vam je pomagala oblikovati teorijo?

 Migracijska kriza je popoln primer za ponazoritev postdemokratične krize. Vendar bi lahko namesto nje vzeli tudi pandemijo covida-19, ki je bila obravnavana podobno in v kateri sta obstajali vzporedni resničnosti. Na eni strani imate resnične značilnosti krize, kar je pri migracijski krizi pomenilo povečanje migracijskih tokov brez precedensa in pomanjkanje institucionalnih zmogljivosti držav za njihovo obvladovanje. Nobena država torej ni bila priprav­ljena sprejeti milijon beguncev v smislu izobraževanja, nastanitve, zdravstva ...

Postdemokratična plat migracijske krize je bila razvidna iz njene časovne neomejenosti. Pri postdemokratičnih krizah nikoli ne veste, kdaj se bodo začele in kdaj končale. Za migracijsko krizo je značilno, da se protimigracijski diskurzi pojavijo kadarkoli, tudi ko se migracijski tokovi umirijo. Te diskurze bi lahko označili za lažne, vendar so performativni v političnem smislu, saj se z njimi ustvarja resničnost. Dala vam bom primer iz svoje države: izvedena je bila anketa, v kateri so vprašali ljudi, kolikšen je delež priseljencev med bolgarskim prebivalstvom. Številke so javne, vendar jih nihče ne preverja. Povprečni odgovor je bil enajst odstotkov, dejanski delež pa znaša manj kot dva odstotka. Razlika je ogromna in to vrzel ustvarjajo performativni diskurzi. Reči, da so lažni, fantazije ali propaganda, ni dovolj. Z njimi se namreč preoblikuje politično telo, telo naroda, ker ljudje, ki začnejo verjeti, da imamo enajst odstotkov priseljencev v državi in skoraj nobenih migracij, volijo tiste, ki jim ponujajo to podobo.

Svoj koncept ste povzeli z drzno tezo, da če kriz ne bi bilo, bi jih postdemokratični voditelji izumili.

Ko sem pred sedmimi leti zasnovala ta koncept, ga res ni bilo lahko razložiti. Danes so postdemokratični voditelji zelo vidni na globalnem prizorišču in uživajo v svojem položaju. Vsak dan ustvarjajo krize, ustvarjanje postresnice­ je zanje glavni mehanizem političnega diskurza. Danes pri obravnavanju postdemokratičnih voditeljev in postdemokratičnih kriz opazujemo popolno marginalizacijo dejstev in resnice. Dejstva nas torej ne bodo rešila pred usodo. [Ameriški predsednik] Donald Trump je v drugem mandatu veliko močnejši kot v prvem, njegov diskurz pa se niti malo ne spremeni, tudi ko mu, denimo, drugi voditelji razložijo, da ZDA Ukrajini ne dajejo več pomoči kot Evropska unija. On še naprej širi to neresnico.

Ta pojav imenujem politična epistemološka revolucija. Prej je resnica, o kateri so govorili politični voditelji, morala imeti vsaj malo opravka z resničnostjo. Kar je naredil Trump – in ni edini, je pa najbolj viden – je, da resnica tako rekoč pripada govorcu, ne resničnosti. Trump vztraja, da le on govori resnico, druge pa razglaša za lažnivce. Proti temu se ne morete boriti, karkoli rečete, namreč ne vpliva na tovrstni politični diskurz; nanj ne vpliva niti dejstvo, da Trump ustvarja krize, čeprav je obljubil, da jih bo reševal. Za državljane in celo za druge politične voditelje je to zelo zahtevna situacija.

Omenili ste Trumpa. Kaj pa evropski politiki? Katere bi danes izpostavili kot tiste, ki najbolj jasno utelešajo postdemokratično vodstvo?

[Madžarski premier] Viktor Orbán si prizadeva za ta status in je nanj zelo ponosen. Njegov primer ponazarja, kako lahko z ustvarjanjem postdemokratičnih kriz postaneš svetovno znani voditelj. Madžarska je zelo lepa država, a relativno majhna celo po evropskih merilih, kaj šele po globalnih. Kljub temu je Orbánu­ uspelo postati mednarodno prepoznaven obraz. Osebno ga vabi Trump, ker je iz ustvarjanja postdemokratičnih kriz ustvaril strategijo. [Italijanska premierka] Giorgia Meloni, za primerjavo, ima drugačno strategijo. Je veliko bolj prilagodljiva oziroma menja obraze. V Evropi ima bolj evropski obraz, v Italiji bolj skrajno desnega. Poskuša graditi mostove med evropskimi voditelji in Trumpom. Igra na več kart, Orbán pa na eno samo – postdemokratično.

Koliko je prekrivanja med postdemokracijo in zatonom liberalizma? Sta del istega procesa ali delujeta na različnih ravneh?

Sta del istega procesa, vendar sta liberalizem ali iliberalizem manj povezana s krizami. Ponujata različne vizije družbenega razvoja. V postkomunistični tranziciji je bila demokracija javnosti prodana kot liberalna demokracija, ne da bi problematizirali ali omenili­ možnost obstoja drugih vrst demokracije, ne da bi dovolj upoštevali socialni vidik itd. Ko se premaknemo predaleč v eno smer in zatisnemo oči, tlakujemo pot za pomikanje v nasprotno smer. Liberalizem in iliberalizem bi lahko torej delovala v normalnem stanju družbe in politike. Postdemokracija pa resnično potrebuje krizo, ker krizni časi zahtevajo močnejše vodstvo. Postdemokratični voditelji so razumeli, da ustvarjanje kriz še utrjuje njihov položaj, ker družba potrebuje nekoga, ki govori in nekaj naredi glede teh kriz, ki se nikoli ne končajo in niso rešene.

Liberalizem že leta navidezno nazaduje po Evropi in zunaj nje. Ali ima to nazadovanje podlago tudi v opaznih trendih?

To lahko analiziramo na več ravneh. Ena raven je politična, druga je raven stališč in vrednot. Ko je liberalizem prevladoval kot ideologija, so ga širši krogi prebivalstva dojemali kot elitistični diskurz, teoretična formulacija o koncu zgodovine je bila razumljena kot arogantna diagnoza, češ, ne le da ni alternativ, ampak tudi ni potrebe za to. Eden od glavnih paradoksov demokratizacije po koncu komunizma je bilo pomanjkanje politične domišljije. Prostor za politično domišljijo je bil zaprt s to idejo, da se preprosto pridružiš projektu prehoda v liberalno demokracijo, in ne v kakšno drugo vrsto demokracije. Glavni akterji te postkomunistične tranzicije, ki je bila podprta z vsemi sredstvi – simbolnimi in materialnimi –, so bile nevladne organizacije, kar je samo po sebi dobro, a s tem smo, paradoksalno, dobili civilno družbo brez državljanov. Ko financirate organizacije, ki so zelo podobne malim podjetjem in ne ponujajo alternativnih vizij, ampak morajo preprosto inženiriti to tranzicijo, ki je zasnovana od zgoraj, to ne priteg­ne širokih krogov prebivalstva k ideji liberalne demokracije. Po več letih nevidnosti se odpor do tega zdaj kaže z vsemi alternativnimi vizijami, kot so suverenistične, nacionalistične …

Obstaja tudi dvojna podoba zagovornikov alternativ – mi jih imenujemo skrajna desnica. V intervjujih, ki sem jih opravila z njimi, sami sebe razglašajo za domoljube. Medtem ko jih umeščamo na rob politične scene, oni vztrajajo, da s svojimi idejami nacionalizma in domoljubja spadajo v njeno središče in pod svojim okriljem združujejo levico, desnico in sredino. Vse te neskladnosti so na neki način ustvarile pogoje za nazadovanje liberalne demokracije in pripravile teren za vzpon alternativnih konservativnih in nacionalističnih vizij.

Zakaj menite, da je liberalizmu oziroma liberalcem tako težko izzvati populistične stranke in ponuditi alternativo?

Iz več razlogov. Obstaja kontroverzna trditev, da nihče še nikoli ni umrl za liberalizem, toliko ljudi v vseh državah pa je umrlo za nacionalizem. Nacionalizem je veliko bolj čustven, veliko bolj emocionalen, zakoreninjen v identitetah, v preteklosti. Liberalizem je preveč racionalen, namesto lokalnih promovira globalno kozmopolitsko identiteto, ki sicer obstaja, a je bila vedno elitistični in manjšinski projekt. Takšna je tudi usoda evropske identitete – izjemno lepe ideje. Vsi Evropejci uživamo v nekaterih njenih elementih, kot so prosto gibanje, dostop do izobraževanja in trga dela. Uživamo materialne atribute ideje evropskega projekta. Vendar ni prave alternative tem globokim in intimnim čustvom, zakoreninjenim v [nacionalnih] identitetah.

V preteklosti so demokratične sile gradile svoj politični kapital na strahu pred vzponom skrajno desnih ali drugih populističnih strank. Je ta strategija še vedno učinkovita ali je skrajna desnica že normalizirana?

Ankete so pred leti v Franciji pokazale, da so volivci skrivali svoje volilne namere. Zadnjih nekaj let so ponosni nanje. Tako imenovani sanitarni kordon, ki deluje na ravni političnih strank, je vse manj učinkovit. Če ostanem na primeru Francije: ta strategija je delovala med prvim mandatom [Emmanuela Macrona] in deloma med drugim. Toda lani, ko je predsednik poskušal ponovno igrati na isto karto, je njegova stranka končala na tretjem mestu, medtem ko je [skrajno desni] Nacionalni zbor zasedel prvo mesto. Zaradi francoskega volilnega sistema niso zmagali na volitvah, vendar je jasno, da strategija vzpostavljanja sanitarnega kordona danes ne deluje več. Nekaj podobnega še vedno vidimo v Nemčiji, kjer poskušajo ohraniti distanco do Alternative za Nemčijo. Vprašanje je, kako dolgo bo ta kordon tam še učinkoval. V Franciji denimo že potekajo razprave o uvedbi proporcionalnega volilnega sistema. Če bi ta bil uveden ...

Bomo videli, kaj se bo zgodilo …

V resnici je precej jasno, kaj se bo zgodilo. Stranka, ki so jo prej imenovali skrajna desnica, bo najverjetneje zasedla prvo ali drugo mesto. Zakaj? Ker volilni sistem ne bo več deloval tako, kot je prej – torej ne bo več omogočal učinkovitega povezovanja drugih strank proti skrajni desnici. Te stranke trdijo, da niso več skrajna desnica, češ da s podporo štiridesetih odstotkov volivcev ne moreš več veljati za ekstremista. Ti trendi so zelo vidni v številnih državah.

Ampak – da poudarim še nasprotno plat: v družboslovju pogosto velja, da sta lahko tudi dve nasprotni trditvi hkrati resnični. Vedno obstaja možnost, da se bodo tokovi obrnili. Dober primer je Poljska – na predzadnjih volitvah, po dolgih letih konservativne vladavine, smo videli zmago proevropske sile. Nekaj podobnih znamenj lahko opazimo tudi na Madžarskem, kjer se je pojavila nova stranka s proevropsko vizijo in usmeritvijo.

Skratka, alternative so mogoče, obrat trendov je mogoč. To je ena od ključnih značilnosti demokratičnih družb. Glavno 'zdravilo' je ohraniti pluralnost družbe – ne zgolj v smislu večstrankarskega sistema, ampak predvsem tako, da družba ostane prostor različnih krogov ali skupin, ki zagovarjajo različne vrednote in pričakujejo različne politične strategije. To je lahko gonilo za obrat negativnih trendov oziroma tistih, ki jih dojemamo kot negativne.

Veliko mladih Evropejcev je danes, kot kaže, razočaranih nad liberalnimi ali progresivnimi vrednotami, zlasti kot odziv na tako imenovano woke kulturo.­ Kako razumete ta odpor in kakšne nevarnosti predstavlja za demokracijo?

Mladi so tako raznoliki kot druge generacije. Vidim dva izrazita pola v vrednotah in stališčih današnje mladine. Nekateri se nagibajo k bolj konservativnim vrednotam – lahko bi jih imenovali identitarna mladina –, so bolj občutljivi na vprašanja vere, govorijo o družinskih vrednotah, čeprav se pojem družine spreminja, toda v središču teh vrednot so nacionalna identiteta, slavna preteklost in enotnost ljudstva. Gre za zelo izključevalno idejo, saj vsi, ki ne pripadajo etničnemu jedru, niso del te enotnosti.

Po drugi strani opažam 'ozelenitev' – okoljsko ozaveščeni mladi so številnejši in spreminjajo življenjski slog. Obstaja veliko načinov, na katere to izražajo. Prva skupina živi v 'prostoru in času' naroda, druga skupina pa deluje na dveh ravneh: zelo je navezana na lokalno okolje – mobilizira se za obrambo gozdov, plaž, ptic –, hkrati pa se angažira globalno, saj je podnebna kriza svetovni problem. Živijo v različnih časih in prostorih. Identitarna mladina živi v slavni preteklosti in mitu, zelena mladina pa v prihodnosti – in v strahu, da prihodnosti sploh ne bo. Borijo se za prihodnost drugih.

Ne bi poenostavljala in trdila, da je vsa mladina proti liberalnim vrednotam. Verjetno se danes manj ljudi istoveti z liberalizmom, toda identifikacija z okoljskimi vprašanji je vse bolj osrednja. Čeprav je bil to sprva bolj projekt levice, se zdaj seli proti sredini, ker je vedno večji del prebivalstva občutljiv na podnebna vprašanja.­ To tudi pojasnjuje močen napad nasprotnega pola – da jih utišajo, diskreditirajo, obtožijo … A pogosto velja: bolj ko si napaden, bolj mobiliziraš [nasprotno stran]. Spomnimo: dva ali tri mesece po začetku Trumpovega mandata so bile množice na ulicah v številnih mestih. Ko obtožuješ celotno družbo ali dele družbe – od Harvarda do drugih univerz in izobraževalnih okolij –, prej ali slej povzročiš odziv.

Mladino razumem kot pluralno skupnost in družbeno silo – in prav v tem vidim obljubo za ­prihodnost.

Kaj pa, če glede pluralnosti primerjamo zahodno in vzhodno Evropo ali starejše članice EU z novejšimi? So ti vzorci bolj ali manj enaki ali še vedno obstajajo razlike?

Ne bom zagovarjala evropske komisije in vseh njenih politik, ampak ena uspešna politika je Erasmus, pa tudi druge mladinske pobude, ki resnično omogočajo in spodbujajo mlade k potovanjem, izmenjavam in medsebojnemu povezovanju. Gre za pomembno­ naložbo v odpiranje meja in gradnjo lepe skupnosti. Seveda govorim o majhni, visoko izobraženi manjšini, ki resnično poskuša presegati identitetne meje in graditi mostove. Schengensko območje je še ena politika, ki vključuje vse državljane, ne samo izobraženih. Ogromno ljudi resnično ceni, da lahko delajo v eni državi in živijo v drugi, da se razvijajo čezmejne regije, da se izboljšuje prometna povezanost … V Evropi se dogajajo tudi pozitivni premiki. Evropa je najboljša stvar, ki se je zgodila številnim novim članicam. Seveda v vseh teh državah obstajajo tudi protievropska čustva, a kljub temu so nove članice, če pogledamo ankete, v povprečju bolj proevropske od starih. Za slednje je Evropa nekaj samoumevnega, nekaj danega.

Tudi tukaj lahko torej govorimo o dveh nasprotujočih si tokovih – eni gradijo identitetne meje, drugi jih presegajo. Prvi se zbirajo okoli suverenističnih in nacionalističnih idealov, drugi okoli komunikacije in sodelovanja. Sama sem optimistična – verjamem, da je druga, povezovalna pot veliko obetavnejša.

–––

 Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.