Protagonista današnjega Hongkonga
Koga zastopa voditeljica vlade in koga vodja demokratičnega gibanja?
Odpri galerijo
Carrie Lam ima močno podporo Pekinga in tudi hongkonškega kapitala. FOTO: Reuters
Dovolj je razlogov, da lahko verjamemo, da tako Carrie Lam kot Joshua Wong želita svojemu rodnemu Hongkongu vse najboljše. Ona je voditeljica vlade Posebnega avtonomnega območja (Sar), on vodja gibanja za demokracijo. Med 62-letno političarko in 22-letnim aktivistom je štirideset let razlike.
Prav ta štiri desetletja, ki ju delijo, so izoblikovala različne ideale in cilje, kajti v času, ko je Carrie Lam v sedemdesetih letih študirala na Univerzi v Hongkongu, je bil aktivizem njene generacije usmerjen h Kitajski, povezovanju s tamkajšnjimi študenti in pripravam na postkolonialno obdobje.
Za Joshuo Wonga, ki je imel v času, ko je Hongkong znova prišel pod kitajsko oblast, osem mesecev in pol, je bil aktivizem od začetka poistoveten z uporom. Prvi protest, na katerem je sodeloval kot 14-letnik, je bil protest proti gradnji superhitre železnice med Hongkongom, Shenzhenom in Kantonom. Leto pozneje je organiziral aktivistično skupino, poimenovano Scholarism, ki se je najprej zavzemala za reformo izobraževanja, pozneje pa za spremembo volilnega sistema v smeri resnične demokracije.
V času, ko so septembra 2014 takrat 17-letnega Joshuo prvič aretirali, je bila Carrie Lam glavna sekretarka vlade, ki je skrbela za posvetovanja o reformi območne ustave. Čeprav sta si še vedno želela isto – svobodo in napredek Hongkonga –, sta se njuni poti bistveno razhajali. On je bil najprepoznavnejši obraz uporniške mladine, ki v načelu »ena država – dva sistema« vidi predvsem obljubo tistega »drugega sistema«, demokratičnega in neodvisnega od Pekinga. Ona pa vse bolj zavzeta zagovornica »ene države«.
Ko je Carrie Lam 1. julija 2017 (točno na 20. obletnico konca kolonialne oblasti) postala voditeljica območne vlade, je bil Joshua Wong že na čelu nove stranke, poimenovane Demosisto (hkrati je prenehal obstajati Scholarism), ki je zahtevala pravico do demokratične samoopredelitve. Ko se je iz vrst te stranke zaslišalo besedo »referendum«, na katero je vodstvo v Pekingu izrazito alergično, je bilo jasno, da se bo Wong v kratkem znova znašel za rešetkami. Osemnajstega januarja 2018 je bil obsojen na trimesečno zaporno kazen.
Aktivizem tega mladeniča je bil do zdaj prepleten z aretacijami in izpustitvami na svobodo po plačilu varščine. Tako so ga tudi v nedeljo aretirali na mednarodnem letališču, od koder je nameraval odpotovati v Nemčijo in ZDA, kjer bi moral govoriti na nekakšnih forumih, včeraj pa so ga znova izpustili na svobodo. Medtem ko bo on nekaj tednov preživel v Evropi in Ameriki, bo Carrie Lam s hudim glavobolom ostala v Hongkongu.
Na zvočnem posnetku s seje njene vlade, ki je bila 2. septembra, je jasno slišati Carrie Lam: »Če bi imela izbiro, bi odstopila.« Te njene besede so si tolmačili, kot da je rekla: »Če bi mi dovolili tisti v Pekingu, bi ponudila odstop.« Carrie Lam je to, seveda, odločno zanikala. Na čelo vlade jo je postavilo kitajsko politično vodstvo, pa vendar bi bilo zmotno trditi, da se zavzema zgolj za kitajske interese.
Morda ni popolna, kar zadeva opravljanje te zahtevne funkcije, ima pa močno podporo ne le Pekinga, temveč tudi hongkonškega kapitala, tujih gospodarstvenikov, ki poslujejo v Hongkongu, pa tudi dela prebivalcev, ki se bojijo splošnega kaosa. A tudi Joshua Wong predstavlja velik del svoje generacije, ki dosledno povezuje boljšo prihodnost svojega mesta z avtonomijo in demokracijo.
Pri vsem tem je morda problem tisto, kar imata skupnega Carrie Lam in Joshua Wong. Tudi ona ima namreč sina podobne starosti in tudi on se imenuje Joshua. Le da ima britansko državljanstvo in študira v Angliji.
Prav ta štiri desetletja, ki ju delijo, so izoblikovala različne ideale in cilje, kajti v času, ko je Carrie Lam v sedemdesetih letih študirala na Univerzi v Hongkongu, je bil aktivizem njene generacije usmerjen h Kitajski, povezovanju s tamkajšnjimi študenti in pripravam na postkolonialno obdobje.
Za Joshuo Wonga, ki je imel v času, ko je Hongkong znova prišel pod kitajsko oblast, osem mesecev in pol, je bil aktivizem od začetka poistoveten z uporom. Prvi protest, na katerem je sodeloval kot 14-letnik, je bil protest proti gradnji superhitre železnice med Hongkongom, Shenzhenom in Kantonom. Leto pozneje je organiziral aktivistično skupino, poimenovano Scholarism, ki se je najprej zavzemala za reformo izobraževanja, pozneje pa za spremembo volilnega sistema v smeri resnične demokracije.
Predstavnika generacije
V času, ko so septembra 2014 takrat 17-letnega Joshuo prvič aretirali, je bila Carrie Lam glavna sekretarka vlade, ki je skrbela za posvetovanja o reformi območne ustave. Čeprav sta si še vedno želela isto – svobodo in napredek Hongkonga –, sta se njuni poti bistveno razhajali. On je bil najprepoznavnejši obraz uporniške mladine, ki v načelu »ena država – dva sistema« vidi predvsem obljubo tistega »drugega sistema«, demokratičnega in neodvisnega od Pekinga. Ona pa vse bolj zavzeta zagovornica »ene države«.
...
Ko je Carrie Lam 1. julija 2017 (točno na 20. obletnico konca kolonialne oblasti) postala voditeljica območne vlade, je bil Joshua Wong že na čelu nove stranke, poimenovane Demosisto (hkrati je prenehal obstajati Scholarism), ki je zahtevala pravico do demokratične samoopredelitve. Ko se je iz vrst te stranke zaslišalo besedo »referendum«, na katero je vodstvo v Pekingu izrazito alergično, je bilo jasno, da se bo Wong v kratkem znova znašel za rešetkami. Osemnajstega januarja 2018 je bil obsojen na trimesečno zaporno kazen.
Aktivizem tega mladeniča je bil do zdaj prepleten z aretacijami in izpustitvami na svobodo po plačilu varščine. Tako so ga tudi v nedeljo aretirali na mednarodnem letališču, od koder je nameraval odpotovati v Nemčijo in ZDA, kjer bi moral govoriti na nekakšnih forumih, včeraj pa so ga znova izpustili na svobodo. Medtem ko bo on nekaj tednov preživel v Evropi in Ameriki, bo Carrie Lam s hudim glavobolom ostala v Hongkongu.
Na zvočnem posnetku s seje njene vlade, ki je bila 2. septembra, je jasno slišati Carrie Lam: »Če bi imela izbiro, bi odstopila.« Te njene besede so si tolmačili, kot da je rekla: »Če bi mi dovolili tisti v Pekingu, bi ponudila odstop.« Carrie Lam je to, seveda, odločno zanikala. Na čelo vlade jo je postavilo kitajsko politično vodstvo, pa vendar bi bilo zmotno trditi, da se zavzema zgolj za kitajske interese.
Morda ni popolna, kar zadeva opravljanje te zahtevne funkcije, ima pa močno podporo ne le Pekinga, temveč tudi hongkonškega kapitala, tujih gospodarstvenikov, ki poslujejo v Hongkongu, pa tudi dela prebivalcev, ki se bojijo splošnega kaosa. A tudi Joshua Wong predstavlja velik del svoje generacije, ki dosledno povezuje boljšo prihodnost svojega mesta z avtonomijo in demokracijo.
Pri vsem tem je morda problem tisto, kar imata skupnega Carrie Lam in Joshua Wong. Tudi ona ima namreč sina podobne starosti in tudi on se imenuje Joshua. Le da ima britansko državljanstvo in študira v Angliji.
