Se Azija bori s pretežko zapuščino Evropejcev?
Neredi v Hongkongu in Zahodni Papui so si v nečem podobni.
Odpri galerijo
INFOGRAFIKA: Delo
Danes se je v hongkonškem parku Tamar zbralo na tisoče prebivalcev tega mesta in ob podpori zveze sindikatov začelo dvodnevno stavko. Hkrati je najmanj 10.000 srednješolcev bojkotiralo prvi dan pouka. Tako so se v Hongkongu nadaljevali protesti, ki so minuli konec tedna prerasli v nasilje in pravo vojno s policijo.
Skrajno usmerjeni aktivisti so poskusili v nedeljo ustaviti promet na mednarodnem letališču. To jim sicer ni uspelo, so pa uničili dve postaji metroja na progah, ki vodijo do mestnega terminala. Tako demonstranti kot policisti so bili zelo grobi. Kar 63 ljudi so aretirali zaradi vandalizma, za kar je predvidena tudi do desetletna zaporna kazen.
Hkrati je podobna vojna med demonstranti in policijo potekala v Zahodni Papui, ki je od Hongkonga oddaljena približno 3300 kilometrov. Skupina oboroženih mož, povezana z območno policijo, je v nedeljo vdrla v študentske spalnice v Džajapuri ter ustrelila tri študente, od katerih je eden dobil kroglo v prsi in umrl na kraju napada. Prejšnji teden so v Papui in Zahodni Papui, pokrajinah, ki zahtevata neodvisnost od Indonezije, blokirali internet, a to ni ustavilo valov nasilja.
Neredi so se v teh dveh pokrajinah začeli pred skoraj dvema tednoma, prejšnjo sredo pa je v mestu Deijai (prav tako v Zahodni Papui) policija streljala na aktiviste, ki so zasedli poslopje območne vlade, demonstranti pa so na napad odgovorili s hladnim, a prav tako smrtonosnim orožjem. Hitro so se v javnosti pojavile fotografije mrtvega policista, prebodenega s puščicami.
Med Hongkongom in obema indonezijskima pokrajinama je veliko razlik, a ju kljub temu tesno povezuje nekaj skupnega: evropski kolonializem. Medtem ko je Hongkong pripadal britanskemu imperiju, o katerem se je svojčas govorilo, da v njem sonce nikoli ne zaide (ker je bil tako velik, da je bil na enem od njegovih ozemelj vedno dan), sta bili Papua in Zahodna Papua nizozemski koloniji. Velika Britanija in Nizozemska sta bili pomorski velesili, ki sta v preteklosti ustvarili kolonije na ameriških, afriških in azijskih tleh pa tudi v Pacifiku (Zahodna Papua spada v pacifiško območje). Čeprav je bil britanski imperij veliko večji od nizozemskega, sta imeli prav ti osvajalki pod seboj najštevilnejše kolonije, in to zaradi Indije, ki je bila pod britansko oblastjo, oziroma Indonezije, ki je pripadala Nizozemcem.
Potem ko se je Nizozemska – v dobršnem delu pod pritiskom Amerike in Avstralije – leta 1949 odrekla Vzhodni Indiji (predhodnica današnje Indonezije), je imela še celih 20 let pod oblastjo Zahodno Papuo. Prav v tistih časih je bilo na papuanska tla posejano seme nacionalizma, ki so ga kolonizatorji izrabljali kot oviro proti indonezijskim poskusom, da bi si prisvojili otoke, ki se ponašajo z velikim naravnim bogastvom.
To, kar se zdaj dogaja s papuanskima pokrajinama, je pravzaprav iskanje lastne identitete močnega drevesa, ki je zraslo iz tega semena, in prav to tukajšnje nemire povezuje s tistimi, ki že tri mesece pretresajo Hongkong. Tako britanski kot nizozemski kolonizatorji so imeli pred seboj isti cilj: iskali so začimbe, bombaž, svilo, čaj in indigo, za uresničitev tega cilja pa enako kruto uporabljali vsa razpoložljiva sredstva. V 19. stoletju so bile razlike med njimi čedalje očitnejše. Velika Britanija je bila po Napoleonovem porazu veliko večja sila in je na svoje kolonije vtisnila globok pečat posebne družbene ureditve, angleškega jezika, običajnega prava in občutka superiornosti v odnosih do azijskega okolja. Vse to se zdaj razkriva v Hongkongu, ki pred trdnim objemom Kitajske brani prav tisto, kar je podedoval od Britancev.
Čeprav Nizozemska ni imela ambicij, ki bi presegale njen trgovinski hegemonizem, je tudi ona v Zahodni Papui in Papui zasejala dovolj nemira, ki zdaj prerašča v secesionistično revolucijo. Tako se Azija še naprej bori z dediščino evropskega kolonializma. Vprašanja, koliko so za to odgovorni nekdanji osvajalci, si tako v Pekingu kot v Džakarti neradi zastavljajo glasno. Zanje je zdaj najpomembneje, da se ti ne vpletajo več v nobeno od teh vprašanj.
Skrajno usmerjeni aktivisti so poskusili v nedeljo ustaviti promet na mednarodnem letališču. To jim sicer ni uspelo, so pa uničili dve postaji metroja na progah, ki vodijo do mestnega terminala. Tako demonstranti kot policisti so bili zelo grobi. Kar 63 ljudi so aretirali zaradi vandalizma, za kar je predvidena tudi do desetletna zaporna kazen.
Hkrati je podobna vojna med demonstranti in policijo potekala v Zahodni Papui, ki je od Hongkonga oddaljena približno 3300 kilometrov. Skupina oboroženih mož, povezana z območno policijo, je v nedeljo vdrla v študentske spalnice v Džajapuri ter ustrelila tri študente, od katerih je eden dobil kroglo v prsi in umrl na kraju napada. Prejšnji teden so v Papui in Zahodni Papui, pokrajinah, ki zahtevata neodvisnost od Indonezije, blokirali internet, a to ni ustavilo valov nasilja.
Neredi so se v teh dveh pokrajinah začeli pred skoraj dvema tednoma, prejšnjo sredo pa je v mestu Deijai (prav tako v Zahodni Papui) policija streljala na aktiviste, ki so zasedli poslopje območne vlade, demonstranti pa so na napad odgovorili s hladnim, a prav tako smrtonosnim orožjem. Hitro so se v javnosti pojavile fotografije mrtvega policista, prebodenega s puščicami.
INFOGRAFIKA: Delo
Evropski kolonializem
Med Hongkongom in obema indonezijskima pokrajinama je veliko razlik, a ju kljub temu tesno povezuje nekaj skupnega: evropski kolonializem. Medtem ko je Hongkong pripadal britanskemu imperiju, o katerem se je svojčas govorilo, da v njem sonce nikoli ne zaide (ker je bil tako velik, da je bil na enem od njegovih ozemelj vedno dan), sta bili Papua in Zahodna Papua nizozemski koloniji. Velika Britanija in Nizozemska sta bili pomorski velesili, ki sta v preteklosti ustvarili kolonije na ameriških, afriških in azijskih tleh pa tudi v Pacifiku (Zahodna Papua spada v pacifiško območje). Čeprav je bil britanski imperij veliko večji od nizozemskega, sta imeli prav ti osvajalki pod seboj najštevilnejše kolonije, in to zaradi Indije, ki je bila pod britansko oblastjo, oziroma Indonezije, ki je pripadala Nizozemcem.
Prizor s protestov v Hongkongu. FOTO: Tyrone Siu/Reuters
Potem ko se je Nizozemska – v dobršnem delu pod pritiskom Amerike in Avstralije – leta 1949 odrekla Vzhodni Indiji (predhodnica današnje Indonezije), je imela še celih 20 let pod oblastjo Zahodno Papuo. Prav v tistih časih je bilo na papuanska tla posejano seme nacionalizma, ki so ga kolonizatorji izrabljali kot oviro proti indonezijskim poskusom, da bi si prisvojili otoke, ki se ponašajo z velikim naravnim bogastvom.
Odgovornost osvajalcev?
To, kar se zdaj dogaja s papuanskima pokrajinama, je pravzaprav iskanje lastne identitete močnega drevesa, ki je zraslo iz tega semena, in prav to tukajšnje nemire povezuje s tistimi, ki že tri mesece pretresajo Hongkong. Tako britanski kot nizozemski kolonizatorji so imeli pred seboj isti cilj: iskali so začimbe, bombaž, svilo, čaj in indigo, za uresničitev tega cilja pa enako kruto uporabljali vsa razpoložljiva sredstva. V 19. stoletju so bile razlike med njimi čedalje očitnejše. Velika Britanija je bila po Napoleonovem porazu veliko večja sila in je na svoje kolonije vtisnila globok pečat posebne družbene ureditve, angleškega jezika, običajnega prava in občutka superiornosti v odnosih do azijskega okolja. Vse to se zdaj razkriva v Hongkongu, ki pred trdnim objemom Kitajske brani prav tisto, kar je podedoval od Britancev.
Srednješolci so danes bojkotirali pouk in odšli na ulice. FOTO: Tyrone Siu/Reuters
Čeprav Nizozemska ni imela ambicij, ki bi presegale njen trgovinski hegemonizem, je tudi ona v Zahodni Papui in Papui zasejala dovolj nemira, ki zdaj prerašča v secesionistično revolucijo. Tako se Azija še naprej bori z dediščino evropskega kolonializma. Vprašanja, koliko so za to odgovorni nekdanji osvajalci, si tako v Pekingu kot v Džakarti neradi zastavljajo glasno. Zanje je zdaj najpomembneje, da se ti ne vpletajo več v nobeno od teh vprašanj.
