»Resnica je tisto, kar so ljudje pripravljeni verjeti«
Kontroverznega kreatorja televizijske mreže Fox News Rogerja Ailesa se loteva nova televizijska nadaljevanka Najglasnejši glas
Odpri galerijo
Kontroverznega Rogerja Ailesa je v seriji upodobil Russel Crowe Foto Blumhouse Televison
»Ljudje ne želijo biti informirani, ljudje želijo imeti občutek, da so informirani«. To je verjetno najbolj udaren stavek, ki smo ga doslej slišali v najnovejši televizijski seriji Najglasnejši glas (The Loudest Voice). Ta spremlja vzpon in padec Rogerja Ailesa, kontroverznega kreatorja kontroverzne televizijske mreže Fox News, ki naj bi bila nekakšen sinonim za pristransko, manipulativno, zavajajoče in senzacionalistično poročanje, Ailes pa naj bi bil ob tem še eden od pionirjev tako imenovanega infotainmenta.
Preplet politike in medijev
Ailes glede serije ne more imeti več pripomb, saj je umrl leta 2017. Verjetno ne bi imel nič proti, da ga je upodobil filmski zvezdnik takšnega formata, kot je Russell Crowe, manj pa bi bil zadovoljen s svojo karakterizacijo. Predstavljen je kot egocentričen, aroganten, vase zaverovan manipulator, ki ima en sam cilj: avstralskemu medijskemu magnatu Rupertu Murdochu zagotoviti najbolj gledani informativni televizijski program v ZDA. Tukaj so še politični interesi, Ailes je imel pred televizijsko dolgo politično kariero v vrstah republikancev, svetoval je že Richardu Nixonu, nato Ronaldu Reaganu in Georgeu Bushu mlajšemu, njegov svetovni nazor pa je sovpadal z domnevno neuravnoteženostjo ameriških elektronskih medijev, ki so v celoti ignorirali potencialno konservativno občinstvo.
O tem, ali je bil Ailes res uspešen pri forsiranju republikanskih predsedniških kandidatov, so mnenja deljena, nenazadnje so v času njegovega vodenja televizijske mreže štiri od šestih predsedniških kampanj dobili demokrati, pa čeprav so jih poskušali na Fox News na vse načini diskreditirati in demonizirati. Ailesovo klavrno podobo zaokrožijo še spolna nadlegovanja. Najrazličnejših obtožb je bilo več kot ducat, med drugimi je vložila tožbo Gretchen Carlson, ena vodilnih novinark in komentatork na Fox News, ki je trdila, da je bila odpuščena, ker se ni vdala Ailesovim pritiskom. Da so bile njene obtožbe upravičene, dokazuje tudi zunajsodna poravnava, Fox News naj bi ji kot odškodnino izplačal dvajset milijonov dolarjev.
Glede na vse te karakteristike Ailes v seriji seveda ni mogel dobiti afirmativne podobe. Se pa pojavljajo zadrege, ker je filmski oziroma televizijski medij za razliko od tiskanih medijev in knjig ekskluzivno deskriptiven in ne dopušča različnih oziroma osebnih interpretacij gledalca. Scenarist je prisiljen uporabiti tudi fiktivne vložke, dialoge in monologe, ki niso bili nikoli verificirani, pa najsi gre za pogovore Ailesa z ženo, Murdochom ali ameriškim podpredsednikom Dickom Cheneyem. Dokumentarna verodostojnost je tako že vnaprej nekoliko okrnjena, kar je sicer filmu kot mediju imanentno, vendar je nekako sprejemljivo pri orisih zgodovinskih, ne pa tudi tako rekoč aktualnih dogodkov, ko je večina protagonistov še živih.
Tukaj bi bilo morda umestno potegniti vzporednice s filmsko klasiko Orsona Wellesa Državljan Kane, ki je bil povsem očiten portret časopisnega magnata Williama Randolpha Hearsta, in vendar si Welles v tistih časih nikakor ni drznil upodobiti realne osebe. Toda danes je zelo popularno spraviti na film zgodbo, ki je še vroča, in to z vsemi realnimi in tudi fiktivnimi podrobnostmi, ki služijo, kot se reče, za »dramatične namene«. Kar je lahko tvegano in se že kaže pri napovedanih tožbah. Kar nekaj nekdanjih in sedanjih zaposlenih na Fox News, vključno z direktorico kadrovske službe Laurie Luhn, je napovedalo tožbo zaradi neustrezne, zavajajoče ali žaljive predstavitve v seriji, pa čeprav sta se doslej odvrteli le dve epizodi od sedmih.
Vsa ta ozadja nekoliko reducirajo prepričljivost serije, saj nujno pridobi mediatiziran značaj, po drugi strani pa nedvomno dovolj eksplicitno predstavlja temeljne dileme sodobnega novinarstva, katerega svarilni primer sta prav Fox News in Roger Ailes. Gre za vprašanja profesionalnosti, nepristranskosti in samostojne drže, ki se ne uklanja pritiskom politike, gospodarskih in finančnih centrov moči, lobijev in nenazadnje lastnikov medijev. Ailes je evidenten primer, kako mediji ne bi smeli funkcionirati, seznam zamer pa je izredno dolg.
Na prvem mestu je brezpogojna udarnost in cenen senzacionalizem, kar se manifestira v Ailesovi tako imenovani teoriji orkestrskega jame. »Če bi se na odru pojavila dva politika in bi prvi izjavil, da ima popoln načrt za rešitev problemov na Bližnjem vzhodu, drugi pa bi padel v orkestrsko jamo, kateri, mislite, da bi se pojavil v udarnih terminih večernih poročil?« se je menda lakonično spraševal Ailes. Naslednji korak je vizualna atraktivnost medija, kamor spadajo privlačne novinarke v kratkih krilih in ustrezna grafična podoba. Ker slika pove več kot tisoč besed, pa se konstantno objavljajo tudi grafi in razpredelnice, kjer so razmerja zelo pogosto predstavljena povsem popačeno.
Strokovna usposobljenost novinarjev in novinark je drugotnega pomena, vse, kar šteje, je njihova sugestivnost, pa čeprav s pomočjo agresivne retorike ali celo vulgarizmov. »Če morate izbirati med kvalifikacijami in osebnimi kvalitetami, se odločite za osebne kvalitete. Vsebine in novinarske obrti se bodo že naučili«, se je glasil njegov credo. Poenostavljanje problemov je obvezno, gledalca se ne sme utrujati s kompleksnimi vsebinami, določena topika je lahko predstavljena zgolj črno-belo, predstavitev različnih pogledov je nepotreben balast. O nevtralnosti je odveč izgubljati besede, novinar in komentator morata imeti povsem jasno izoblikovano stališče, od gostov v studiu, ki so praviloma zelo premišljeno izbrani, pa se zgolj pričakuje, da teze potrdijo. Če pride do konflikta, so dovoljena skoraj vsa sredstva, da se sogovornika utiša in na takšen ali drugačen način diskreditira, tudi z uporabo navideznih »argumentov« v slogu »po mnenju nekaterih« ali »številni pravijo«.
Ailes je seveda šel v svojih ambicijah še veliko dlje. Ni samo odkrito podpiral republikancev, njegove naveze z administracijo v Washingtonu za časa Busha mlajšega so bile tako tesne, da je napisal tudi govor za podpredsednika Cheneya, ko je ta napovedal vojaški poseg v Iraku, kar je v svoji knjigi Bush v vojni (Bush at war, 2002) razkril legendarni novinar Washington Posta Bob Woodward. Na Fox News so vneto agitirali za vojno, predvsem z alarmantnimi tezami o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga imel Sadam Husein, ter z navedbami o njegovih navezah z Al Kaido, čeprav za to ne le, da ni bilo nobenih dokazov, ni bilo niti nobenih indicev.
Kako velik vpliv na republikance je imel Ailes oziroma kako prepleteno je bilo delovanje med njegovim medijem in politiko, dokazuje ironična pripomba Davida Fruma, kanadsko-ameriškega političnega komentarja, ki je pisal govore tudi za Busha mlajšega. »Republikanci smo mislili, da Fox News dela za nas, čez čas pa smo ugotovili, da mi delamo za Fox News«, je dejal. Na takšen ali drugačen način si je ta televizijska mreža pač uspela zagotoviti skoraj popoln primat med kabelskimi informativnimi programi v ZDA, ta dominacija pa še vedno traja. Po zadnjih podatkih jih dnevno spremlja skoraj poldrugi milijon gledalcev, kar je tretjino več kot liberalni in demokratom naklonjeni MSNBC, in kar trikrat več kot nekdaj vsemogočni CNN, ki je danes po gledanosti komaj na osmem mestu.
Ailes je bil zelo nenavadna osebnost. V enem trenutku je znal očarljivo kramljati, že v drugem pa sogovornika nahruliti in ga zasuti z žaljivkami in kletvicami, ob vsej svoji aroganci pa je bil zelo previden, pogosto tudi paranoično prestrašen. Njegova pisarna na Manhattnu je imela neprebojna stekla, vrata so bila okrepljena v slogu trezorskih, vedno so ga spremljali telesni stražarji, za vsak primer je imel dan in noč pri sebi pištolo, njegova hiša v New Jerseyu pa je bila svojevrstna utrdba.
Zato ni nenavadno, da se v uvodnem prizoru serije Najglasnejši glas sliši glas umirajočega Ailesa: »Vem, kako si me bodo zapomnili – kot debelega, paranoičnega desničarja«. In vendar bi bilo zelo kratkovidno serijo reducirati zgolj na fenomen Rogerja Ailesa in Fox News, tako imenovanih »desnih« ali »konservativnih« medijev, ali zgolj na ameriško medijsko sceno – ta televizijski projekt avtomatično odpira univerzalna vprašanja pozicioniranja današnjih medijev. Ailes je bil res skrajni primer, vendar se številni principi, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju svojega medijskega imperija, kažejo tudi pri medijih, ki imajo povsem drugačen politični in ideološki profil, le da se ti principi aplicirajo veliko bolj subtilno in so spretno zakamuflirani.
Vprašanja korektnosti, profesionalnosti, preverjanja informacij in poznavanja področja so v povsem spremenjeni medijski krajini vsak dan bolj aktualna. Nič manj uravnoteženost med vsebino in obliko ter predvsem izbira tona in poudarka poročil, ki so lahko odločilna pri percepciji gledalcev, pa čeprav je poročanje navidez nevtralno. Pomembno seveda ni zgolj to, kako nekoga predstaviti, temveč zakaj sploh nekoga predstaviti in ga ne glede na njegove karakteristike in kvalitete promovirati ali celo favorizirati. To postaja akuten globalni problem, vse več popolnih outsiderjev se uspe preriniti na najvišje politične položaje, tudi Slovenija na tem področju ni nobena izjema. To pogosto predstavlja popolno erozijo politike kot profesije, ki zahteva določena znanja, resnost in kompetence, tako pa smo priča skoraj popolni arbitrarnosti, amaterizmu in populizmu različnih barv in odtenkov.
Odgovornost novinarjev je še toliko večja, ker vse bolj narašča vpliv spletnih družbenih omrežij, ki vse bolj postajajo osrednji vir informacij. V ZDA se po zadnjih analizah skoraj dve tretjini državljanov »informira« predvsem na ta način, drugi deli sveta se takšnim trendom približujejo, kar je nedvomno skrb zbujajoče in nekako paradoksno potrjuje Ailesovo tezo, da ljudje ne želijo biti informirani, temveč si želijo zgolj občutek, da so informirani. In čeprav je težko oziroma nemogoče doseči popolno korektnost, nevtralnost in objektivnost, enako težko pa definirati absolutno resnico, se verjetno velika večina zaveda, da je Ailesova navedba, da je »resnica tisto, kar so ljudje pripravljeni verjeti«, najslabše možno novinarsko izhodišče.
Serija je nastala na podlagi knjige Gabriela Shermana Najglasnejši glas v sobi/Kako je briljantni in bombastični Roger Ailes ustvaril Fox News, ki je izšla leta 2014 in se hitro uvrstila na seznam najbolje prodajanih knjig lestvice New York Timesa. Sherman je zatrjeval, da je bil zelo profesionalen in strikten pri preverjanju dejstev, v knjigi je zbral pričevanja več kot šeststo ljudi, ki so tako ali drugače sodelovali z Ailesom, res pa je nekoliko nerodno, da jih je veliko želelo ostati anonimnih, kar nedvomno zmanjšuje kredibilnost njihovih izpovedi. Gre za neavtorizirano biografijo, saj niti Ailes niti njegova žena Elizabeth z avtorjem nista želela sodelovati oziroma sta odklonila vsak stik, pojasnila ali demantije. Novinar in komentator Los Angeles Timesa James Rainey je knjigo označil za »zmerno korektno in uravnoteženo«, s čimer se je tudi pošalil iz slogana mreže Fox News, ki je dolgo za svoj način poročanja uporabljala prav moto »korektno in uravnoteženo«.
Preplet politike in medijev
Ailes glede serije ne more imeti več pripomb, saj je umrl leta 2017. Verjetno ne bi imel nič proti, da ga je upodobil filmski zvezdnik takšnega formata, kot je Russell Crowe, manj pa bi bil zadovoljen s svojo karakterizacijo. Predstavljen je kot egocentričen, aroganten, vase zaverovan manipulator, ki ima en sam cilj: avstralskemu medijskemu magnatu Rupertu Murdochu zagotoviti najbolj gledani informativni televizijski program v ZDA. Tukaj so še politični interesi, Ailes je imel pred televizijsko dolgo politično kariero v vrstah republikancev, svetoval je že Richardu Nixonu, nato Ronaldu Reaganu in Georgeu Bushu mlajšemu, njegov svetovni nazor pa je sovpadal z domnevno neuravnoteženostjo ameriških elektronskih medijev, ki so v celoti ignorirali potencialno konservativno občinstvo.O tem, ali je bil Ailes res uspešen pri forsiranju republikanskih predsedniških kandidatov, so mnenja deljena, nenazadnje so v času njegovega vodenja televizijske mreže štiri od šestih predsedniških kampanj dobili demokrati, pa čeprav so jih poskušali na Fox News na vse načini diskreditirati in demonizirati. Ailesovo klavrno podobo zaokrožijo še spolna nadlegovanja. Najrazličnejših obtožb je bilo več kot ducat, med drugimi je vložila tožbo Gretchen Carlson, ena vodilnih novinark in komentatork na Fox News, ki je trdila, da je bila odpuščena, ker se ni vdala Ailesovim pritiskom. Da so bile njene obtožbe upravičene, dokazuje tudi zunajsodna poravnava, Fox News naj bi ji kot odškodnino izplačal dvajset milijonov dolarjev.
Vprašljiva dokumentarnost
Glede na vse te karakteristike Ailes v seriji seveda ni mogel dobiti afirmativne podobe. Se pa pojavljajo zadrege, ker je filmski oziroma televizijski medij za razliko od tiskanih medijev in knjig ekskluzivno deskriptiven in ne dopušča različnih oziroma osebnih interpretacij gledalca. Scenarist je prisiljen uporabiti tudi fiktivne vložke, dialoge in monologe, ki niso bili nikoli verificirani, pa najsi gre za pogovore Ailesa z ženo, Murdochom ali ameriškim podpredsednikom Dickom Cheneyem. Dokumentarna verodostojnost je tako že vnaprej nekoliko okrnjena, kar je sicer filmu kot mediju imanentno, vendar je nekako sprejemljivo pri orisih zgodovinskih, ne pa tudi tako rekoč aktualnih dogodkov, ko je večina protagonistov še živih.
Tukaj bi bilo morda umestno potegniti vzporednice s filmsko klasiko Orsona Wellesa Državljan Kane, ki je bil povsem očiten portret časopisnega magnata Williama Randolpha Hearsta, in vendar si Welles v tistih časih nikakor ni drznil upodobiti realne osebe. Toda danes je zelo popularno spraviti na film zgodbo, ki je še vroča, in to z vsemi realnimi in tudi fiktivnimi podrobnostmi, ki služijo, kot se reče, za »dramatične namene«. Kar je lahko tvegano in se že kaže pri napovedanih tožbah. Kar nekaj nekdanjih in sedanjih zaposlenih na Fox News, vključno z direktorico kadrovske službe Laurie Luhn, je napovedalo tožbo zaradi neustrezne, zavajajoče ali žaljive predstavitve v seriji, pa čeprav sta se doslej odvrteli le dve epizodi od sedmih.
Vsa ta ozadja nekoliko reducirajo prepričljivost serije, saj nujno pridobi mediatiziran značaj, po drugi strani pa nedvomno dovolj eksplicitno predstavlja temeljne dileme sodobnega novinarstva, katerega svarilni primer sta prav Fox News in Roger Ailes. Gre za vprašanja profesionalnosti, nepristranskosti in samostojne drže, ki se ne uklanja pritiskom politike, gospodarskih in finančnih centrov moči, lobijev in nenazadnje lastnikov medijev. Ailes je evidenten primer, kako mediji ne bi smeli funkcionirati, seznam zamer pa je izredno dolg.
Teorija orkestrske jame
Na prvem mestu je brezpogojna udarnost in cenen senzacionalizem, kar se manifestira v Ailesovi tako imenovani teoriji orkestrskega jame. »Če bi se na odru pojavila dva politika in bi prvi izjavil, da ima popoln načrt za rešitev problemov na Bližnjem vzhodu, drugi pa bi padel v orkestrsko jamo, kateri, mislite, da bi se pojavil v udarnih terminih večernih poročil?« se je menda lakonično spraševal Ailes. Naslednji korak je vizualna atraktivnost medija, kamor spadajo privlačne novinarke v kratkih krilih in ustrezna grafična podoba. Ker slika pove več kot tisoč besed, pa se konstantno objavljajo tudi grafi in razpredelnice, kjer so razmerja zelo pogosto predstavljena povsem popačeno.
Strokovna usposobljenost novinarjev in novinark je drugotnega pomena, vse, kar šteje, je njihova sugestivnost, pa čeprav s pomočjo agresivne retorike ali celo vulgarizmov. »Če morate izbirati med kvalifikacijami in osebnimi kvalitetami, se odločite za osebne kvalitete. Vsebine in novinarske obrti se bodo že naučili«, se je glasil njegov credo. Poenostavljanje problemov je obvezno, gledalca se ne sme utrujati s kompleksnimi vsebinami, določena topika je lahko predstavljena zgolj črno-belo, predstavitev različnih pogledov je nepotreben balast. O nevtralnosti je odveč izgubljati besede, novinar in komentator morata imeti povsem jasno izoblikovano stališče, od gostov v studiu, ki so praviloma zelo premišljeno izbrani, pa se zgolj pričakuje, da teze potrdijo. Če pride do konflikta, so dovoljena skoraj vsa sredstva, da se sogovornika utiša in na takšen ali drugačen način diskreditira, tudi z uporabo navideznih »argumentov« v slogu »po mnenju nekaterih« ali »številni pravijo«.
Ailes je seveda šel v svojih ambicijah še veliko dlje. Ni samo odkrito podpiral republikancev, njegove naveze z administracijo v Washingtonu za časa Busha mlajšega so bile tako tesne, da je napisal tudi govor za podpredsednika Cheneya, ko je ta napovedal vojaški poseg v Iraku, kar je v svoji knjigi Bush v vojni (Bush at war, 2002) razkril legendarni novinar Washington Posta Bob Woodward. Na Fox News so vneto agitirali za vojno, predvsem z alarmantnimi tezami o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga imel Sadam Husein, ter z navedbami o njegovih navezah z Al Kaido, čeprav za to ne le, da ni bilo nobenih dokazov, ni bilo niti nobenih indicev.
Dominacija Fox News
Kako velik vpliv na republikance je imel Ailes oziroma kako prepleteno je bilo delovanje med njegovim medijem in politiko, dokazuje ironična pripomba Davida Fruma, kanadsko-ameriškega političnega komentarja, ki je pisal govore tudi za Busha mlajšega. »Republikanci smo mislili, da Fox News dela za nas, čez čas pa smo ugotovili, da mi delamo za Fox News«, je dejal. Na takšen ali drugačen način si je ta televizijska mreža pač uspela zagotoviti skoraj popoln primat med kabelskimi informativnimi programi v ZDA, ta dominacija pa še vedno traja. Po zadnjih podatkih jih dnevno spremlja skoraj poldrugi milijon gledalcev, kar je tretjino več kot liberalni in demokratom naklonjeni MSNBC, in kar trikrat več kot nekdaj vsemogočni CNN, ki je danes po gledanosti komaj na osmem mestu.
Ailes je bil zelo nenavadna osebnost. V enem trenutku je znal očarljivo kramljati, že v drugem pa sogovornika nahruliti in ga zasuti z žaljivkami in kletvicami, ob vsej svoji aroganci pa je bil zelo previden, pogosto tudi paranoično prestrašen. Njegova pisarna na Manhattnu je imela neprebojna stekla, vrata so bila okrepljena v slogu trezorskih, vedno so ga spremljali telesni stražarji, za vsak primer je imel dan in noč pri sebi pištolo, njegova hiša v New Jerseyu pa je bila svojevrstna utrdba.
Univerzalno opozorilo medijem
Zato ni nenavadno, da se v uvodnem prizoru serije Najglasnejši glas sliši glas umirajočega Ailesa: »Vem, kako si me bodo zapomnili – kot debelega, paranoičnega desničarja«. In vendar bi bilo zelo kratkovidno serijo reducirati zgolj na fenomen Rogerja Ailesa in Fox News, tako imenovanih »desnih« ali »konservativnih« medijev, ali zgolj na ameriško medijsko sceno – ta televizijski projekt avtomatično odpira univerzalna vprašanja pozicioniranja današnjih medijev. Ailes je bil res skrajni primer, vendar se številni principi, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju svojega medijskega imperija, kažejo tudi pri medijih, ki imajo povsem drugačen politični in ideološki profil, le da se ti principi aplicirajo veliko bolj subtilno in so spretno zakamuflirani.
Vprašanja korektnosti, profesionalnosti, preverjanja informacij in poznavanja področja so v povsem spremenjeni medijski krajini vsak dan bolj aktualna. Nič manj uravnoteženost med vsebino in obliko ter predvsem izbira tona in poudarka poročil, ki so lahko odločilna pri percepciji gledalcev, pa čeprav je poročanje navidez nevtralno. Pomembno seveda ni zgolj to, kako nekoga predstaviti, temveč zakaj sploh nekoga predstaviti in ga ne glede na njegove karakteristike in kvalitete promovirati ali celo favorizirati. To postaja akuten globalni problem, vse več popolnih outsiderjev se uspe preriniti na najvišje politične položaje, tudi Slovenija na tem področju ni nobena izjema. To pogosto predstavlja popolno erozijo politike kot profesije, ki zahteva določena znanja, resnost in kompetence, tako pa smo priča skoraj popolni arbitrarnosti, amaterizmu in populizmu različnih barv in odtenkov.
Odgovornost novinarjev je še toliko večja, ker vse bolj narašča vpliv spletnih družbenih omrežij, ki vse bolj postajajo osrednji vir informacij. V ZDA se po zadnjih analizah skoraj dve tretjini državljanov »informira« predvsem na ta način, drugi deli sveta se takšnim trendom približujejo, kar je nedvomno skrb zbujajoče in nekako paradoksno potrjuje Ailesovo tezo, da ljudje ne želijo biti informirani, temveč si želijo zgolj občutek, da so informirani. In čeprav je težko oziroma nemogoče doseči popolno korektnost, nevtralnost in objektivnost, enako težko pa definirati absolutno resnico, se verjetno velika večina zaveda, da je Ailesova navedba, da je »resnica tisto, kar so ljudje pripravljeni verjeti«, najslabše možno novinarsko izhodišče.
