Sanremo je spet velik in svetovljanski kot nekoč
Zmagala sta mladi Mahmood in z njim čisto mladi Blanco, ki sta prispevala svež veter v stara jadra festivala italijanske kancone. Zdaj popevke pred ekrani spremljajo tudi mladi. Zmagovalca pripadata novi generaciji, ki edina lahko obdrži festival italijanske popevke v središču sveta še nekaj desetletij. Za njima se je uvrstila Elisa, ki je – takrat tudi zelo mlada – zmagala pred dobrima dvema desetletjema, zdaj sodi k srednji generaciji. Tretji je bil veteran Gianni Morandi, večni mladenič, pri 77 letih še vedno maratonec kot športnik in tudi maratonec kot pevec.
Tri generacije so bile na vrhu, tudi to je zagotovilo zgodovinsko največjo gledanost, ocenjujejo. Ob dobrem vodenju izkušenega televizijca Amadeusa in brez tujih, ne vedno razumljenih in dobro sprejetih gostov je tudi to storilo, da je bil festival osrednji dogodek, ki je pet dni zapored privabljal staro in mlado. Nobenih ekscesov ni bilo, nobenih pretiravanj, zmerjanja, še grdih pogledov ne. Amadeus je za sovoditeljice izbral osebnosti, ki bi jih, nekatere med njimi, nekoč morda uvrščali med mejne. Amadeus pa je kot direktor festivala poskrbel, da je bilo razumevanje pisanosti tega sveta veliko bolj strpno, kakor je te čase v navadi po svetu.
Kot nekoč je bil letošnji Sanremo spet velik in svetovljanski festival, ugotavljajo prvi ocenjevalci, ki se vrstijo, kar gnetejo se v skoraj vseh programih italijanske televizije. Vmes je bilo namreč tudi že precej drugače, bali so se že, da bo Sanremo ugasnil. Dokler se niso znebili pritiskov starih velikih diskografskih hiš, ki so vsiljevale svoje programe, svoja imena in svoje žanre, s tem pa zavirale razvoj, je bilo v Sanremu v začetku tega stoletja že kar kritično.
Mati vseh festivalov
Festival italijanske popevke v Sanremu je »mati vseh festivalov«. Iz mesteca ob ligurski obali so izšle vse druge glasbene veselice, tudi evrovizijska popevka, ki se po kakovosti glasbe še vedno težko meri z originalom. V petih dneh preteklega tedna so Sanremo spet uprizorili v vsem blišču. Doslej je bil na sporedu že 72-krat.
Da je spet tako kot nekoč, je verjetno pomagalo tudi to, da se je Italija zadnja leta vrnila na evrovizijski festival, ki ga precej dolgo ni jemala resno, zaprla se je v Sanremo in se osamila, njene popevke so ostajale v italijanskem svetu. Zdaj zmagovalka Sanrema vsako leto zastopa Italijo. Lani je s skupino Maneskin, ki se je tudi zdela nasprotje italijanske popevkarske tradicije, celo zmagala.
Letos bo evrovizijski festival v Torinu. Milančan Mahmood, italijanskih in egiptovskih korenin, je kot zmagovalec Sanrema pred tremi leti na evroviziji že nastopil, bil je drugi. Letos se bo vrnil v duetu s svojim mladim prijateljem Blancom. Italijani se na Torino pripravljajo prav tako resno, kot se vsako leto na Sanremo.
Sobivanje in sopetje treh generacij se je vsaj tokrat zdelo recept za nov začetek in nove uspehe. Od Giannija Morandija pri 77 letih je bila na odru starejša samo Iva Zanicchi, ki je nekoč zmagovala, zdaj pa kot mladenka pela pri 82 letih. Blestel je – tudi on pri več kot sedemdesetih – igralec in pevec Massimo Ranieri. Vsi skupaj in vsi drugi z njimi so z odra čestitali Sergiu Mattarelli, ko je med festivalom še enkrat prisegel kot italijanski predsednik. Tudi Iva Zanicchi je bila svojčas parlamentarka.
Z odra so se spomnili tudi nepozabne Monice Vitti, ki se je poslovila med festivalom, pa Lucia Dalle, ki je pred desetimi leti zadnjikrat nastopil prav v Sanremu, potem ga prijatelji in kolegi niso več videli, med potovanjem ga je zadela kap.
Tridesete obletnice najhujših mafijskih zločinov na Siciliji, takrat so ubili sodnika Falconeja in Borsellina in njune stražarje, so se v Sanremu spomnili tako, da je z imenitnim recitalom, pričevanjem, na odru nastopil pisatelj Roberto Saviano, zaradi svoje knjige Gomora se že šestnajst let skriva pred mafijskim maščevanjem.
