Skrivnost »rdečega« avtobusa

Ali bi se vnuk Kim Il Sunga in vnuk Mao Zedonga sploh lahko sporazumela med seboj?
Fotografija: Enega izmed štirih ameriških državljanov, aretiranih v Severni Koreji, Kim Dong Čula, varnostniki vodijo na dosišče v Pjongjangu. FOTO: AP
Odpri galerijo
Enega izmed štirih ameriških državljanov, aretiranih v Severni Koreji, Kim Dong Čula, varnostniki vodijo na dosišče v Pjongjangu. FOTO: AP

Kmalu po tem, ko je avtobus s 34 kitajskimi turisti zdrsnil z mosta v Severni Koreji in padel v prepad, se je v medijih razširila novica, da je bil med 32 umrlimi Kitajci tudi vnuk vodje Mao Zedonga.

To je bilo namreč »rdeče« potovanje in Mao Xinyu bi popolnoma ustrezal profilu turistov, ki so v Severno Korejo potovali v organizaciji podjetja Zvezdni ogenj, specializiranega prav za potovanja po kitajskih, ruskih, evropskih ali severnokorejskih mestih, neposredno povezanih s komunistično preteklostjo. Med turisti je bilo največ potomcev veteranov korejske vojne, ki je divjala med letoma 1950 in 1953, in na pot so se odpravili zato, da bi pred skorajšnjo 65. obletnico podpisa premirja izkazali čast umrlim kitajskim vojakom.

Med korejsko vojno je umrlo nekaj sto tisoč kitajskih vojakov in med prvimi žrtvami je bil Mao Anying, sin vodje Mao Zedonga. Umrl je med ameriškim letalskim bombardiranjem že novembra 1950, torej manj kakor dva meseca po tem, ko se je kot prostovoljec začel boriti na strani vodje Kim Il Sunga.

Sumi o tem, da je bil med umrlimi turisti tudi Mao Xinyu, vnuk Mao Zedonga in sin voditeljevega mlajšega sina Mao Anqinga, so se okrepili tudi zato, ker je severnokorejski vodja Kim Džong Un že dan po nesreči osebno obiskal oba preživela in se sestal s kitajskim veleposlanikom v Pjongjangu, da bi mu povedal, kako »veliko bolečino« občuti, ter mu ponudil vso potrebno pomoč. Toda Kimova skrb lahko pomeni tudi to, da bi rad pokazal Kitajski, da ta še naprej ostaja pomemben sestavni del njegove zunanjepolitične strategije. V četrtek se je zato vodja sestal še s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem, ki je obiskal Pjongjang prav zato, da bi ugotovil, kako zelo so Peking marginalizirali med pripravami na Kimovo srečanje z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.


Na seznamu samo 26 žrtev


Potem ko so kitajski organi ta teden objavili seznam z imeni samo 26 prepoznanih žrtev, sta televizija New Tang in Radio France Internationale v kitajščini v torek zatrjevala, da je bil med umrlimi, katerih imen niso objavili, tudi 48-letni Mao Xinyu.

Uradni Peking je v četrtek to novico označil za »neutemeljeno«, vendar zunanje ministrstvo ni bilo pripravljeno pojasniti, zakaj niso objavili celotnega seznama žrtev. Nekateri komentatorji opozarjajo, da je imel Mao Xinyu čin generalmajorja, tako da je že zato malo verjetno, da bi v Severni Koreji potoval kot član turistične skupine.

Vsako leto samo približno 5000 zahodnih turistov potuje v Severno Korejo, kitajskih obiskovalcev pa je več kakor pol milijona. Seveda to niso samo »rdeči nostalgiki«, toda med njimi je vse več takšnih, ki obiskujejo to državo kot zadnjo trdnjavo pravega komunizma in bi radi izkazali čast rojakom, umrlim za maoistično utopijo.

Paradoksalno je, da se lahko na takšna potovanja odpravijo samo premožni Kitajci, ki plačajo 1000 ameriških dolarjev za petdnevni obisk revolucionarnih spomenikov. Vsi so nakopičili precejšen kapital, potem ko je Kitajska nehala oznanjati radikalne levičarske ideje, a so zdaj bolj kakor kdaj prej prepričani, da je prav maoizem edina pravilna ideologija.

Nedavna tragedija se zdi nesmiselna tudi zato, ker se je zgodila samo pet dni pred tem, ko je vnuk Kim Il Sunga postal prvi severnokorejski vodja, ki je prestopil demarkacijsko črto in z južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom podpisal skupno izjavo, da na Korejskem polotoku nikoli več ne bo vojne. Poleg tega je Kim Džong Un izrecno izjavil, da ne nasprotuje temu, da ameriška vojska ostane v Južni Koreji med procesom sprave. Po vsem tem lahko ugotavljamo, da sedanji severnokorejski vodja ne podpira istih prepričanj kakor kitajski levičarji, čeprav morda podpira njihove želje po tem, da bi še bolj napolnili svoje žepe in si privoščili kakršna koli turistična zadovoljstva.

Za Severno Korejo se vse bolj zanimajo tudi zahodni turisti, zlasti zdaj, ko se zdi, da je še vedno ostalo nekaj možnosti za to, da bi videli to državo takšno, kakršna je. Če se bo to, kar sta Kim in Mun zapisala v skupni izjavi, uresničilo, bodo spremembe hitre, in če bo prav tako uspešno tudi srečanje med vodjo in ameriškim predsednikom, se bo severnokorejska družba korenito spremenila.

Toda še naprej ostaja vprašanje, ali je turistični obisk Severne Koreje moralen in varen. Pjongjang s turizmom na leto zasluži od 35 do 50 milijonov dolarjev in z njimi pomaga ohranjati režim, morda celo nadaljevati jedrski in raketni program. Malokdo se je spraševal o varnostnih tveganjih, dokler Severna Koreja ni aretirala štirih Američanov in jih obsodila na večletno prisilno delo. Enega od njih, Otta Warmbierja, so lani izpustili, a je umrl teden dni za tem, ko so ga v stanju kome pripeljali domov. Preostale tri so ta teden premestili iz taborišča za prevzgojo v hotel in predvidoma jih bodo izpustili na prostost pred srečanjem Kima in Trumpa v drugi polovici maja.

Komentarji: