Ulica proti vojaško-mafijski oligarhiji
Ponovna kandidatura starega, bolehnega in odsotnega predsednika Buteflike je režimski manever.
Odpri galerijo
»Buteflika, odidi!«, »Ne petemu mandatu!«, »Republika, ne monarhija!«, je le nekaj sloganov, ki v zadnjih tednih odmevajo na ulicah alžirskih mest. FOTO: Reuters
Potem ko je vodja predvolilne kampanje predsednika – in predsedniškega kandidata – Abdelaziza Buteflike konec tedna oddal dokumente za sodelovanje na volitvah, ki bodo sredi aprila, so se v Alžiru in drugih mestih protesti proti diktatorskemu vojaškemu režimu okorelih starcev in oligarhov še bolj razvneli.
Ko je 82-letni alžirski predsednik, ki se že več let ni pojavil v javnosti, svoj zadnji (četrti) mandat pa vlada le še kot oddaljena senca, pred mesecem dni prek »posrednikov« razglasil, da se bo – kljub drugačnim napovedim in, predvsem, pričakovanjem – še petič potegoval za predsedniško funkcijo, ki jo zaseda od leta 1999, se je zgodila »alžirska ulica«.
Dolga leta praznih obljub, ki jih je dajala popolnoma nekompetentna vladavina oligarhije starih revolucionarjev, ki so s pomočjo naftnega denarja po državljanski vojni »privatizirali« državo, bi se ob morebitnem novem Buteflikovem mandatu brez dvoma nadaljevala. Njegova ponovna izvolitev – volilni rezultati v Alžiriji so tako ali tako slaba (diktatorska) šala, zato so se kandidaturi v zadnjih dneh odpovedali vsi malce resnejši (proti)kandidati, med njimi tudi nekdanji predsednik vlade Ali Benflis – bi podaljšala agonijo. Mimogrede: Buteflika je po »uradnih« podatkih na predsedniških volitvah kljub več kot očitni nepriljubljenosti, celo osovraženosti, vedno suvereno zmagoval: leta 1999 je prejel 74 odstotkov glasov, leta 2004 že 85, leta 2009 okroglih 90 odstotkov in leta 2014 »zmernih« 82 odstotkov.
Tega se dobro zavedajo predvsem mlajše generacije: kar polovica Alžircev je mlajših od 25 let, 70 odstotkov pa mlajših od 30 let. Brezposelnost narašča – med mladimi je skoraj 30-odstotna. Zelo veliko Alžircev beži v tujino; večinoma proti EU. Gospodarstvo je odvisno od cen nafte in zemeljskega plina: prihodki od prodaje nafte in zemeljskega plina predstavljajo 60 odstotkov proračuna, fosilna goriva pa 94 odstotkov izvoza. Ker so zadnjih nekaj let cene nafte in plina sorazmerno nizke, so se gospodarske in življenjske razmere v državi poslabšale. Oblast je zgoščena okoli predsednikove družine in generalov, priložnosti ni, reference oblasti (po)segajo v čas krvave državljanske vojne. Nadzor nad mediji je strahovit, cenzura ostra. Podobna velja za družabna omrežja in splet nasploh. Politična opozicija je mlahava – to je tudi posledica hitrega zatrtja protestov, ki so v Alžiriji izbruhnili kmalu po začetku arabske pomladi.
Ker se je zdelo, da je režim v zadnjih nekaj letih uspešno utišal civilno družbo, je izbruh množičnih protestov – največjih v zgodovini neodvisnosti – marsikoga presenetil. Na ulice alžirskih mest so po razglasitvi ponovne kandidature fantomskega starca, dejansko le simbola, spontano šli različni sloji alžirske družbe. Kaj hitro so se, pričakovano, spoprijeli s policijskim nasiljem in aretacijami, toda režimsko nasilje je, za razliko od leta 2011, »pritegnilo« na ulice še več ljudi, ki soglasno zahtevajo predsednikov umik in konec »mafijske vladavine«.
V tem kontekstu je treba razumeti tudi, blago rečeno, zmedeno predsednikovo pismo, ki ga je posredoval javnosti vodja njegove kampanje Abdelgani Zalen. »Slišal sem prošnje protestnikov, še posebej na tisoče mladih ljudi, ki sprašujejo o prihodnosti našega naroda,« je v pismu malce apologetično zapisal predsednik, ki si po infarktu leta 2013 ni opomogel in je trenutno na »rutinskih pregledih« v Ženevi. Protestnikom je predsednik Buteflika – morda bi bilo bolje reči, da v njegovem imenu govori celotna alžirska oligarhija na čelu s predsednikovim sinom in posebnim svetovalcem Saidom – ponudil nenavadno koncesijo: če bo 18. aprila ponovno izvoljen, je zapisal (so zapisali) v pismu, bo kmalu zatem sklical nacionalno konferenco in razpisal nove predsedniške volitve, na katerih ne bo sodeloval. Protestniki, ki so nekaj podobnega slišali že leta 2012, teh resnično zmedenih besed seveda niso vzeli resno. Njihovi predstavniki so jih označili za farso.
Ko je 82-letni alžirski predsednik, ki se že več let ni pojavil v javnosti, svoj zadnji (četrti) mandat pa vlada le še kot oddaljena senca, pred mesecem dni prek »posrednikov« razglasil, da se bo – kljub drugačnim napovedim in, predvsem, pričakovanjem – še petič potegoval za predsedniško funkcijo, ki jo zaseda od leta 1999, se je zgodila »alžirska ulica«.
Dolga leta praznih obljub, ki jih je dajala popolnoma nekompetentna vladavina oligarhije starih revolucionarjev, ki so s pomočjo naftnega denarja po državljanski vojni »privatizirali« državo, bi se ob morebitnem novem Buteflikovem mandatu brez dvoma nadaljevala. Njegova ponovna izvolitev – volilni rezultati v Alžiriji so tako ali tako slaba (diktatorska) šala, zato so se kandidaturi v zadnjih dneh odpovedali vsi malce resnejši (proti)kandidati, med njimi tudi nekdanji predsednik vlade Ali Benflis – bi podaljšala agonijo. Mimogrede: Buteflika je po »uradnih« podatkih na predsedniških volitvah kljub več kot očitni nepriljubljenosti, celo osovraženosti, vedno suvereno zmagoval: leta 1999 je prejel 74 odstotkov glasov, leta 2004 že 85, leta 2009 okroglih 90 odstotkov in leta 2014 »zmernih« 82 odstotkov.
FOTO: AFP
Tega se dobro zavedajo predvsem mlajše generacije: kar polovica Alžircev je mlajših od 25 let, 70 odstotkov pa mlajših od 30 let. Brezposelnost narašča – med mladimi je skoraj 30-odstotna. Zelo veliko Alžircev beži v tujino; večinoma proti EU. Gospodarstvo je odvisno od cen nafte in zemeljskega plina: prihodki od prodaje nafte in zemeljskega plina predstavljajo 60 odstotkov proračuna, fosilna goriva pa 94 odstotkov izvoza. Ker so zadnjih nekaj let cene nafte in plina sorazmerno nizke, so se gospodarske in življenjske razmere v državi poslabšale. Oblast je zgoščena okoli predsednikove družine in generalov, priložnosti ni, reference oblasti (po)segajo v čas krvave državljanske vojne. Nadzor nad mediji je strahovit, cenzura ostra. Podobna velja za družabna omrežja in splet nasploh. Politična opozicija je mlahava – to je tudi posledica hitrega zatrtja protestov, ki so v Alžiriji izbruhnili kmalu po začetku arabske pomladi.
Generacijska tragedija
Ker se je zdelo, da je režim v zadnjih nekaj letih uspešno utišal civilno družbo, je izbruh množičnih protestov – največjih v zgodovini neodvisnosti – marsikoga presenetil. Na ulice alžirskih mest so po razglasitvi ponovne kandidature fantomskega starca, dejansko le simbola, spontano šli različni sloji alžirske družbe. Kaj hitro so se, pričakovano, spoprijeli s policijskim nasiljem in aretacijami, toda režimsko nasilje je, za razliko od leta 2011, »pritegnilo« na ulice še več ljudi, ki soglasno zahtevajo predsednikov umik in konec »mafijske vladavine«.
- Alžirci protestirajo proti ponovni kandidaturi predsednika Abdelaziza Buteflike.
- Oligarhija starih revolucionarjev je z naftnim denarjem »privatizirala« državo.
- Gospodarske in življenjske razmere v državi se slabšajo.
V tem kontekstu je treba razumeti tudi, blago rečeno, zmedeno predsednikovo pismo, ki ga je posredoval javnosti vodja njegove kampanje Abdelgani Zalen. »Slišal sem prošnje protestnikov, še posebej na tisoče mladih ljudi, ki sprašujejo o prihodnosti našega naroda,« je v pismu malce apologetično zapisal predsednik, ki si po infarktu leta 2013 ni opomogel in je trenutno na »rutinskih pregledih« v Ženevi. Protestnikom je predsednik Buteflika – morda bi bilo bolje reči, da v njegovem imenu govori celotna alžirska oligarhija na čelu s predsednikovim sinom in posebnim svetovalcem Saidom – ponudil nenavadno koncesijo: če bo 18. aprila ponovno izvoljen, je zapisal (so zapisali) v pismu, bo kmalu zatem sklical nacionalno konferenco in razpisal nove predsedniške volitve, na katerih ne bo sodeloval. Protestniki, ki so nekaj podobnega slišali že leta 2012, teh resnično zmedenih besed seveda niso vzeli resno. Njihovi predstavniki so jih označili za farso.
