V čem se Severna Koreja razlikuje od Irana

Srečanje Xija s Kimom: lahko zdaj bolj mirno spimo?
Fotografija: Za Xija je obisk v Pjongjangu ena od močnejših kart za njegovo srečanje s Trumpom prihodnji teden. Foto: Greg Baker/Afp
Odpri galerijo
Za Xija je obisk v Pjongjangu ena od močnejših kart za njegovo srečanje s Trumpom prihodnji teden. Foto: Greg Baker/Afp

Ko sta se danes objela severnokorejski voditelj in kitajski predsednik, je bilo sredi simbolike njunega prvega srečanja v Pjongjangu najpomembnejše vprašanje, ali bo od zdaj v tej regiji, nato pa tudi po svetu, zavladala večja varnost.

Na to vprašanje je trenutno težko odgovoriti, odgovor je odvisen od tega, ali se bosta Kim Džong Un in Xi Jinping lotila najpomembnejšega dela: proučevanja poti h koncu hladne vojne, ki na Korejskem polotoku še vedno neposredno povezuje 20. in 21. stoletje.

Seveda se bosta pogovarjala tudi o denuklearizaciji. ​Vendar številni opazovalci pozabljajo na potrebo po iskanju rešitev bistveno bolj zapletenega strukturalnega spora. Da bi v Pjongjangu sploh začeli razmišljati o odpravi ali celo uničenju jedrskega orožja, je treba najprej premostiti vzajemno nezaupanje med Korejama, odpraviti sovražnost med Severno Korejo in ZDA, ustaviti tekmo v oboroževanju in omogočiti podpis mirovnega sporazuma.

V tem se severnokorejsko vprašanje po eni strani dotika, po drugi pa bistveno razlikuje od iranskega. Čeprav se zdi prihodnost ameriških odnosov s Teheranom trenutno bolj zapletena in morda celo bolj pesimistična od tistih s Pjongjangom, je daljnovzhodno žarišče poganjek hladne vojne, ki se je končala pred 30 leti in bi utegnila izbruhniti v še eno svetovno vojno. Zlasti če upoštevamo porušeno medsebojno odvisnost dveh največjih gospodarskih sil na svetu in čedalje več bojnih ladij v morjih, do katerih si Kitajska lasti »zgodovinsko« pravico.


 

Nevidni, a pomembni Trump


Ameriški predsednik Donald Trump je pravilno začutil, da je tudi on neviden, a hkrati vpliven tretji sogovornik na srečanju med Kimom in Xijem. A tudi on ni znal oceniti, kako bo Xijev prihod v Pjongjang vplival na perspektive nadaljnje sprave med ZDA in Severno Korejo.

Čeprav Kim že načrtuje tretje srečanje s Trumpom, način in čas obiska kitajskega predsednika kažeta, da je Severna Koreja zamenjala posrednika. Te vloge ne bo več zaupala južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu, temveč bo tretji plesalec v kolu Xi. Hkrati bo to bistveno spremenilo dinamiko vrtenja tega kola, pa tudi naravo nadaljnjega procesa sprave med Pjongjangom in Washingtonom, denuklearizacije in morebitnega odpiranja Severne Koreje proti zunanjemu svetu in vlagateljem.

To je lahko dobro, a tudi zelo slabo. Dobro izhaja iz logike: če so bile pred 66 leti podpisnice premirja, s katerim se je končala korejska vojna, ZDA in Kitajska (poleg drugih), ne pa tudi Južna Koreja, mora biti tudi v sprejetje mirovnega sporazuma in varnostnih zagotovil vključena Kitajska, ne pa Južna Koreja.

Slaba stran kitajskega posredovanja bi lahko bila v tem, da je za Xija prav obisk v Pjongjangu ena od močnejših kart za srečanje s Trumpom v Osaki prihodnji teden.

Trump je ogromno vložil v razvijanje osebnih odnosov s Kimom, kar bo imelo pomembno mesto tudi v njegovi kampanji za drugi mandat. Hkrati to pomeni, da bi lahko vsako severnokorejsko prelaganje detanta povzročilo Trumpov nepremišljeni zasuk v nasprotno stran. Tudi zanj je Severna Koreja karta v partiji pokra s Xijem. Sicer pa Trump ne bi prvič sredi igre vrgel kart iz rok ter se umaknil v sfero, v kateri se najbolje počuti: nepredvidljivost antipolitike.

Komentarji: