V zlati dobi je od Zastave živel ves Kragujevac

Tovarna avtomobilov Zastava v Kragujevcu je v petih desetletjih delovanja izdelala več kot štiri milijone avtomobilov, med njimi legendarnega fička, yuga, stoenko. Vodilne je menjavala le poredko – imela je vsega skupaj štiri generalne direktorje. Obiskali smo inženirja dr. Dragoljuba Micića, ki je vodil Zastavo 14 let v njenih najboljših časih. S 56 tisoč zaposlenimi je bila takrat največje podjetje v nekdanji Jugoslaviji in Micić najpomembnejši direktor v državi.

Kako se spomnite zlatih časov Zastave?

V Zastavi sem delal od vsega začetka, od leta 1962, ko so me kot 22-letnega strojnega inženirja zaposlili v razvojnem oddelku, do leta 1994, ko sem odšel s položaja generalnega direktorja. V razvojnem oddelku nisem bil dolgo. Zastava je takrat namenjala veliko pozornost dodatnemu izobraževanju. Ker sem znal italijansko, so me poslali na usposabljanje v tovarno Alfa Romeo, potem pa na magistrski študij na beograjsko univerzo. Ko sem se vrnil, sem zasnoval tovarno kamionov v Zastavi in postal njen direktor, od tam sem prešel za direktorja tovarne avtomobilov, nato sem postal namestnik generalnega direktorja in nazadnje generalni direktor celotne Zastave, kar sem bil 14 let.



​Ko sem bil generalni direktor, je Zastava zaposlovala 56 tisoč ljudi, od tega 40 tisoč v Kragujevcu, še 16 tisoč pa v drugih svojih tovarnah po Jugoslaviji. Imela je veliko organizacij združenega dela, kot smo takrat rekli podjetjem, z različnimi dejavnostmi. Bila je največje podjetje v državi. Tudi v Ljubljani, na Viču, smo imeli velik servis, ki je bil med drugim povezan s Slovenija avtom. Za Zastavo je v najboljših časih delalo še dodatno 137 dobaviteljev po vsej Jugoslaviji, ki so izdelovali 3050 raznih sestavnih delov. Iz Slovenije smo imeli 37 dobaviteljev za 289 sestavnih delov. Vse to smo popisali v knjigi Zastava v drugi polovici 20. stoletja, ki je izšla leta 2013. Vidite, tukaj vse piše. (Pokaže knjigo, ki mi jo kasneje podari; op. a.)

Koliko avtomobilov je Zastava izdelala, ko ste bili generalni direktor?

Takrat, torej pred tridesetimi leti, do 220 tisoč na leto. Zdaj pa jih Fiat Chrysler, ki je v nekdanji Zastavini tovarni, izdela okoli 70 tisoč. Najbolj popularen je bil fičo. Še danes imate ljubitelje fičov, vsako leto se srečajo. Prav tako sta bili priljubljeni zastava 1100 in zastava 1300, pa kasneje seveda yugo in florida. Izdelovali smo več kot sto modelov. Tesno smo sodelovali z italijanskim Fiatom, ki je bil tudi 20-odstotni solastnik, pa z Rusi in Poljaki. Približno tretjino proizvodnje smo izvažali. Izvozili smo za milijon dolarjev na dan.

Kateri model se je vam zdel najboljši?

Vsak je bil v svojem času dober. Veliko sem pričakoval od zadnjega modela, izpopolnjene floride. Imenovali smo ga zastava 104. Bil je fantastično dober za svoj čas. Proizvodnja ni nikoli stekla.

Zakaj ne?

Jugoslavija je začela razpadati in proizvodnja v Zastavi je ugašala. Okoli leta 2000, ko je bilo vsega konec, je prevzel tovarno avtomobilov Fiat Chrysler in tako se je proizvodnja spet obudila. Danes je tam morda 5000 zaposlenih. Zastavine tovarne po državah nekdanje Jugoslavije ne delujejo več. Na Kosovu, kjer smo imeli tri s skupaj 2000 zaposlenimi, v katerih je delalo 90 odstotkov Albancev in le 10 odstotkov Srbov, tudi ne delujejo več. Največjo, v Peći, so spremenili v sedež italijanskih vojakov, ko so prišli na Kosovo.

Kako ste prenesli, da je Zastava, ki je do takrat cvetela, ugasnila?

Težko je bilo. Leta 1994 sem odšel za generalnega konzula v Milano. To je bil čas vojne v Jugoslaviji in kar naprej sem v televizijskih oddajah pojasnjeval, kaj se dogaja. Italijani so nas precej podpirali, a njihova oblast je morala ravnati, kot so od nje zahtevali drugi. V Milanu sem bil dobrih pet let, do upokojitve. Veliko težje bi mi bilo, če bi ostal v Kragujevcu.

Manj znano je, da je v okviru Zastave delovala tudi velika tovarna orožja. Kaj je proizvajala?

Treba je vedeti, da je bila Zastava najprej tovarna orožja. Ustanovljena je bila kot livarna topov leta 1853 in do druge svetovne vojne je bila samo tovarna orožja. Po vojni se je zgodil strateški premik: zaradi razkola s Sovjetsko zvezo v času informbiroja in kasneje je Jugoslavija pričakovala, da jo bodo napadli z vzhoda. Kragujevac je bil preveč ranljiv, zato so poglavitni del proizvodnje orožja umaknili bolj na varno, v Bosno. Iskali so, kaj bi izdelovali namesto orožja. Zaposleni so sami dajali denar od plače za zagon nečesa novega. Ker je v Kragujevcu nekoč, okoli leta 1900, že bila unikatna proizvodnja ameriških chevroletov, so se zanimali tudi za avtomobile. Pojavil se je Fiat, ki je bil pripravljen celo vlagati in je postal petinski lastnik, kar je bilo v socialistični državi nekaj posebnega. Tako se je leta 1962 začela v Kragujevcu proizvodnja avtomobilov. A je tudi proizvodnja orožja v zmanjšanem obsegu ostala. Ko sem bil generalni direktor, je bilo v namenski proizvodnji, kot se je reklo proizvodnji orožja, v Kragujevcu 9000 zaposlenih. Izdelovali so najbolj znane jugoslovanske puške M-48, pa tudi rusko avtomatsko puško kalašnikov AK-47. Proizvodnja orožja je bila vedno povsem ločena od proizvodnje avtomobilov in drugih podjetij, ki so delovala v okviru Zastave.

Bili ste največji direktor v nekdanji Jugoslaviji, z ogromnim številom zaposlenih – 56 tisoč. Kaj je najpomembnejše pri vodenju tako velikega podjetja?

Najpomembnejše je delo z ljudmi. To je vedno občutljivo področje. Nikoli se nisem počutil, kot da bi hotel imeti vse v svojih rokah. Vedno nas je veliko sodelovalo.

In kaj je potrebno za uspeh pri delu z ljudmi?

Da si korekten. Da jih ne izbiraš po ničemer drugem kot po tem, koliko lahko kdo prispeva, da bo skupno delo čim bolj uspešno končano.

Čemu pripisujete največji pomen, da je ta orjaška tovarna pred tremi desetletji in več tako dobro delovala?

Zdi se mi, da je bilo na začetku odločilno samoupravljanje. Delavci so imeli občutek, da soodločajo in da so nekaj vredni. Da niso samo nekdo, ki mora delati in dobi za to plačo, pač pa da je cenjeno njihovo znanje, veščine. Počutili so se kot živa bitja, enakopravne, počutili so se svobodne in da lahko do neke mere tudi vplivajo. Toda s samoupravljanjem se je pretiravalo. Pri nas je bilo sicer zelo veliko zaupanje v vodilni kader in razmere so dolgo ostale stabilen. A ni bilo povsod tako in je začelo iti navzdol.

Zastava je zamenjala v 50 letih le štiri direktorje, vi ste bili generalni direktor kar 14 let. Zakaj je pomembno, da ostane direktor dlje časa na položaju?

Zaradi zaupanja. Zaposleni morajo imeti zaupanje v svojega direktorja, saj on sprejema odločitve. V samoupravnem sistemu, kot smo ga imeli tisti čas v Jugoslaviji, so odločali delavci na delavskih zborih. A odločitev jim je predlagal direktor. Si predstavljate, kako bi se odločali, če mu ne bi zaupali? To bi bila katastrofa. Imel sem delavske zbore s 3000 zaposlenimi. Če mi ne bi zaupali, ne bi izglasovali mojih predlogov in posli bi šli po zlu.

So bile vaše odločitve vaše ali vam jih je diktirala politika?

S politiko nisem bil kaj posebej povezan. Vedno sem nastopal kot strokovnjak. Nikoli nas ni financirala država, vedno smo delali s tujci in služili denar v svetu. Zato nam ni mogel nihče ukazovati. Delali smo, kar smo hoteli. Drugače je bilo v vojaškem delu proizvodnje, a za ta del je delala tudi druga banka.

Jugoslavija je takrat predsedovala neuvrščenim. Je ta njen položaj vplival na prodajo avtomobilov?

Ne, neuvrščene države za nas niso bile pomembne. Delali smo z bolj razvitim delom sveta. Zdaj je mnogo večji centralizem in mnogo večji vpliv države, kot je bil takrat, kar je zelo slabo. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak v Srbiji danes skoraj vse, kar je povezano z gospodarstvom, poskušajo voditi iz centrale. To je nesmisel. Namesto da bi bili ljudje aktivni, da bi si prizadevali za razvoj, odloča namesto njih nekdo drug.

Rekli ste, da ste lahko v času socializma direktorji delali, kar ste hoteli. Kaj ste delali?

V Kragujevcu smo zgradili šole, bazen, toplovod za vse mesto, ki deluje še danes. Izdali smo obveznice. Si predstavljate kaj takega v samoupravnem socializmu? Na to ni takrat nihče upal niti pomisliti. Tovarna je izdala obveznice, ljudje so jih kupovali in tako posodili tovarni denar, da se je lahko razvijala. Seveda smo jim ves denar vrnili. Nikoli nismo nikomur ostali nič dolžni. Prvi smo ustanovili tudi interno banko. Delovala je deset let, potem pa je država z zakonom interne banke prepovedala, češ da se podjetja ne smejo ukvarjati z bančništvom. Vse, denar in zaposlene, smo prenesli na Jugobanko. V Kragujevcu nismo nikoli imeli visokih plač, vedno smo skrbeli za razvoj.

Kako danes gledate na Jugoslavijo?

Bilo nas je 20 milijonov in bili smo prava država z velikim trgom. Ta mini schengen, ki ga zdaj ustvarjajo, je norčevanje. Imeli smo državo, lepe možnosti tudi v svetu, pa smo vse skupaj vrgli v smeti. Zdaj pa bi ustanavljali neke male skupnosti za lažje trgovanje! Kar se je zgodilo, je nesmisel. Treba je prekiniti s sovraštvom, treba je prenehati z metanjem polen pod noge. Na mladih svet stoji. Zdaj pravijo, da imamo stabilokracijo. Inženir sem, ne spoznam se toliko na to. A očitno ljudje niso zadovoljni. Odhajajo. V naši ulici ni niti ene hiše, da ne bi kdo odšel delat v tujino. Nekoč je ves Kragujevac živel od Zastave, danes pa morajo na tuje služit kruh. To je noro.

Kateri avtomobil vozite?

Ko sem bil zaposlen v Zastavi, sem vedno vozil zastavo. Imel sem vse modele zapovrstjo, od fička naprej, na koncu florido. Kasneje, ko sem končal službo v Italiji, sem veliko potoval po svetu in vozil razne avtomobile. Zdaj, pri mojih osemdesetih, stoji avtomobil v garaži, hčerkin ford fiesta.

Živita vaša otroka v Kragujevcu?

Ne, hčerka je zdravnica v Beogradu, sin pa finančni svetovalec bankam po Ameriki. Živi v Los Angelesu.