V nadaljevanju preberite:

Ko so Združene države Amerike februarja 2020 v katarski Dohi s talibi podpisale mirovni sporazum, v katerega afganistanske oblasti niso bile vključene, bi moralo biti vsakomur, ki je vsaj površno spremljal dogajanje pod Hindukušem, popolnoma jasno, da se bodo talibi prej ali slej zmagoslavno vrnili v Kabul, iz katerega so se, le začasno vojaško poraženi, po ameriško-koalicijski invaziji taktično razpršili po vsej državi. Čakajoč svojo novo priložnost.

Ko so julija in v prvi polovici avgusta afganistanske province druga za drugo padale v roke talibov in ko so afganistanske varnostne sile, za katerih urjenje in oborožitev je zahodna koalicija porabila 20 milijard dolarjev, pospešeno razpadale na prafaktorje, je predsednik Ašraf Gani v svoji predsedniški palači v Kabulu, poosebljenju modernega slonokoščenega stolpa, živel v vzporedni resničnosti. Njegovi pribočniki, vojaški, civilni in obveščevalni, so pred Ganijem skrivali novice. In prav vse novice so bile – slabe. Uničujoče.