Vsega je kriv Macron
Zaslišanje drugih in predsednikovo prevzemanje odgovornosti.
Odpri galerijo
Alexandre Benalla »spodnaša« Emmanula Macrona. Foto Reuters
Francoska afera Benalla ni le škandal, v katerega se je pogreznil Alexandre Benalla, nasilni tesni sodelavec predsednika Emmanuela Macrona, ampak širše razkriva razmerje med notranjim ministrstvom in policijo ter Elizejsko palačo. Potem ko je bil predsednik dolgo tiho, čeprav je medijska javnost od njega zahtevala jasno stališče, je v torek zvečer le povedal, da je krivda edinole njegova. Medtem so se morali zagovarjati notranji minister, šef pariške policije, direktor predsednikovega urada in številni drugi.
Kronologija škandala ima začetek v prvomajskih protestih, ko se je Alexandre Benalla, opravljen v policista, spravil nad protestnika (in protestnico), aferaška snežna kepa pa se je zakotalila 18. julija, ko je Le Monde razkril identiteto grobijana. Medtem ko so mediji, iskaje krivca za zamolčan škandal, cikcakali med notranjim ministrstvom, pariško policijsko prefekturo in predsedniško palačo ter zahtevali glave, je molčeči Macron v torek zvečer, po koncu zasedanja vladajočih macronistov in stranke MoDem (Demokratično gibanje), le prevzel krivdo: »Sem edini odgovorni za afero. Naj pridejo pome.« Sodeč po odzivih, je bila macronistična politika zadovoljna, saj so voditeljevo potezo brž označili za odgovorno, častno in pogumno, medtem ko opozicija še naprej negoduje in poziva predsednika, naj iskreno stopi pred Francoze. Prevzemati krivdo v lastni »kasti« se nasprotnikom ne zdi dovolj, od njega da pričakuje natančna pojasnila Francija.
Zato se je že postavilo vprašanje, ali je ustavno možno (kot zahteva radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon), da se bo moral pred posebno parlamentarno preiskovalno komisijo zagovarjati sam predsednik Emmanuel Macron. Tolmačenja so različna, nekateri pravniki pritrjujejo, da je zagovor nujen, drugi trdijo nasprotno.
Alexandre Benalla je tesno povezan s predsednikom in kot varnostnik (ki ga je že predvolilno spremljal malone povsod) se je veliko »družil« tudi z njegovo družino. Pred dnevi so v Le Mondu pisali, da ima celo ključe hiše v Le Touquetu, kjer predsedniški par preživlja konce tedna z otroki in vnuki Brigitte Macron, torej dostopa v njihovo zasebnost: od nekoga, ki ga pustiš tako blizu in pozna toliko skrivnosti predvolilne kampanje ter prvega leta predsedovanja, se je nemara res težko ločiti in ga ne poskusiti zaščititi, kljub njegovemu spornemu početju – zato je izbruhnila afera Benalla, ki vse bolj postaja afera Macron.
Kronologija škandala ima začetek v prvomajskih protestih, ko se je Alexandre Benalla, opravljen v policista, spravil nad protestnika (in protestnico), aferaška snežna kepa pa se je zakotalila 18. julija, ko je Le Monde razkril identiteto grobijana. Medtem ko so mediji, iskaje krivca za zamolčan škandal, cikcakali med notranjim ministrstvom, pariško policijsko prefekturo in predsedniško palačo ter zahtevali glave, je molčeči Macron v torek zvečer, po koncu zasedanja vladajočih macronistov in stranke MoDem (Demokratično gibanje), le prevzel krivdo: »Sem edini odgovorni za afero. Naj pridejo pome.« Sodeč po odzivih, je bila macronistična politika zadovoljna, saj so voditeljevo potezo brž označili za odgovorno, častno in pogumno, medtem ko opozicija še naprej negoduje in poziva predsednika, naj iskreno stopi pred Francoze. Prevzemati krivdo v lastni »kasti« se nasprotnikom ne zdi dovolj, od njega da pričakuje natančna pojasnila Francija.
Tolmačenje ustave
Zato se je že postavilo vprašanje, ali je ustavno možno (kot zahteva radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon), da se bo moral pred posebno parlamentarno preiskovalno komisijo zagovarjati sam predsednik Emmanuel Macron. Tolmačenja so različna, nekateri pravniki pritrjujejo, da je zagovor nujen, drugi trdijo nasprotno.
Alexandre Benalla je tesno povezan s predsednikom in kot varnostnik (ki ga je že predvolilno spremljal malone povsod) se je veliko »družil« tudi z njegovo družino. Pred dnevi so v Le Mondu pisali, da ima celo ključe hiše v Le Touquetu, kjer predsedniški par preživlja konce tedna z otroki in vnuki Brigitte Macron, torej dostopa v njihovo zasebnost: od nekoga, ki ga pustiš tako blizu in pozna toliko skrivnosti predvolilne kampanje ter prvega leta predsedovanja, se je nemara res težko ločiti in ga ne poskusiti zaščititi, kljub njegovemu spornemu početju – zato je izbruhnila afera Benalla, ki vse bolj postaja afera Macron.
