Vučić izkoristil genocid v Srebrenici za oris srbske moralne superiornosti

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je v nedavnem dolgem intervjuju za provladno televizijo Pink obravnaval širok spekter tem, od odzivanja na naravne nesreče in infrastrukturnih projektov do ostrih napadov na medije in opozicijo. Del njegovega nastopa, ki je ponudil globok vpogled v njegovo politično strategijo, je bil osredotočen tudi na obletnico genocida v Srebrenici.

To občutljivo temo je izkoristil kot platformo za svoj politični monolog, v katerem je spretno prepletel izraze sožalja z grožnjami nasprotnikom, obsodbe zločina z utrjevanjem podobe srbskega naroda kot žrtve in sebe predstavil kot edinega pravega branilca nacionalnih interesov.

Predsednik opozarja, da se udeleženci protestov ne zavedajo, da s svojimi dejanji škodijo sami sebi. FOTO: Jon Nazca/Reuters

Preden se je posvetil Srebrenici, je Vučić podrobno razdelal svojo tezo o delovanju njemu nenaklonjenih medijev, ki jih je obtožil vodenja usklajene kampanje za destabilizacijo Srbije.

Po njegovih besedah gre za poskus izvedbe »barvne revolucije«, katere končni cilj je uničenje države od znotraj. Pri tem je podrobno analiziral domnevne medijske prijeme, ki naj bi jih uporabljali njegovi nasprotniki. Kot primer je izpostavil lažno novico o policijskem pretepu triletnega otroka med protesti in razložil, kako se z uporabo kratkih, sugestivnih vprašanj ustvarja lažen vtis. To metodo je poimenoval »turški prigrizki«.

Vučić je v intervjuju namenil posebno pozornost fotografiji, ki prikazuje srečanje nekdanjega košarkarja Dejana Bodiroge, tožilca za organizirani kriminal Mladena Nenadića in rektorja beograjske univerze Ratka Jokića v gostinskem lokalu. To srečanje je predstavil kot dokaz za obstoj »mreže«, ki naj bi jo sestavljali posamezniki iz sveta športa, pravosodja in akademske sfere z namenom rušenja države.

Predsednik trdi, da proteste vodijo ljudje z izrazito protisrbskimi stališči. FOTO: Voranc Vogel

Obljubil je, da bo javnost kmalu slišala »šokantne podatke« o njihovih načrtih. Obenem je namignil na obsežno korupcijo, v katero naj bi bili vpleteni, in dejal: »Ne pade sneg, da pokrije breg, ampak da vsaka zver pokaže svojo sled. [...] Mislite, da je fotografija kaznivo dejanje? Ni. Kaj vse je kaznivo dejanje, bomo šele ugotovili.« Njegovi nasprotniki si to razlagajo kot »odkrito grožnjo in napoved političnega pregona vseh, ki mu niso po volji«.

Srebrenica kot politično gledališče

Glavni del njegovega nastopa je bil povezan z deseto obletnico genocida v Srebrenici. Uvodoma je ponovil svojo »najostrejšo obsodbo strašnega zločina nad muslimanskimi Bošnjaki v Srebrenici«.

Občutljivo temo Srebrenice je Vučić izkoristil kot platformo za svoj politični monolog. FOTO: Andrej Isaković/AFP

Vendar je bila ta izjava zgolj izhodišče za takojšen preobrat v pripoved o srbski moralni superiornosti. Poudaril je, da se Srbi s tem dejanjem razlikujejo od vseh drugih v regiji, ki po njegovem nikoli niso na podoben način pokazali sočutja srbskim žrtvam.

Njegov govor je bil prežet z retoriko žrtve, ki se mora nenehno braniti pred krivičnimi obtožbami. Boj proti resoluciji o genocidu v Združenih narodih je opisal kot eno od največjih zmag, s katero je obranil srbski narod pred poskusi, da bi ga ožigosali za »genocidnega«. Sebe je prikazal kot osamljenega, a neustrašnega borca na svetovnem odru, ki se ni uklonil pritiskom.

Predsednik je sebe predstavil kot edinega pravega branilca nacionalnih interesov. FOTO: Eduardo Munoz/Reuters

To držo je ponazoril s spominom na napad v Potočarih. »Bil sem srbski predsednik vlade. Predsednik Srbije ter srbski predsednik vlade lahko sklonita glavo le, ko nekomu izkazujeta čast. Pretepačem in huliganom te časti ne bom nikoli izkazal.«

To podobo neomajnega mednarodnega voditelja je nato prenesel na domače politično prizorišče in nasprotnikom namenil slabo prikrito grožnjo. Medtem ko je govoril o napadih na prostore svoje stranke, je opozoril, da bi, če bi hotel, z lahkoto pometel z opozicijo. Njegove besede so bile neposredne: »Res mislite, da mi ne moremo organizirati napada na njihove hiše? V eni uri lahko uničimo vse prostore njihovih strank po Srbiji. Vse, od prve do zadnje. Jaz osebno bi kaznoval in zahteval aretacijo za vsakogar, ki bi jim razbil eno samo okno.«

Glavni del njegovega nastopa je bil povezan z deseto obletnico genocida v Srebrenici. FOTO: Tomi Lombar/Delo

S takšno izjavo je prikazal surovo moč in opozoril, do kod seže njegov vpliv, a jo je takoj zavil v celofan legalizma, s čimer se je pokazal kot milosten voditelj, ki se zavestno odloči, da ne bo zlorabil svoje moči.

Regija kot sovražno okolje

Svojo pripoved o ogroženosti je zaokrožil s trditvami o vsesplošnem sovraštvu do Srbov, ki naj bi vladalo v regiji. S prstom je pokazal na dogajanje v Zagrebu, ki po njegovem kaže »njihovo vrednost«, kar je pogosta aluzija na koncerte nacionalističnih glasbenikov, kot je Thompson.

»Poglejte nocoj, koliko sovraštva bo proti Srbom v vseh sarajevskih medijih, poglejte, kaj se dogaja v Prištini,« je dejal in dodal, da v Srbiji, nasprotno, »šovinizem ne vlada«.

Protestniki po trditvah predsednika trdijo, da jih je policija napadla, medtem ko so mirno sedeli na cesti. FOTO: Amir Hamzagic/Reuters

Nastop srbskega predsednika kaže, da obravnava Srebrenice zanj ni vprašanje preteklosti ali sprave. Gre za aktivno politično orodje, s katerim hkrati očrni nasprotnike, utrjuje pripoved o srbskem narodu kot žrtvi mednarodnih zarot in sebe postavlja v vlogo edinega pravega heroja in zaščitnika nacije.