Vzporedna realnost v Kaiserjevi Koroški
Vpliv deželnega glavarja bi moral za ureditev obstoječih težav slovenske manjšine seči globlje, kot je segel do zdaj.
Odpri galerijo
Nekateri veljaki socialdemokratske stranke svobodnjake še vedno prehitevajo po desni, pravi Vladimir Smrtnik. FOTO: REUTERS/Heinz-Peter Bader
Po nedavni vnovični izvolitvi Petra Kaiserja na položaj deželnega glavarja so koroški Slovenci optimistični glede prihodnjih odnosov s koroškimi oblastmi, a vseeno previdni, zavedajoč se, da spremembe na deželni ravni ne pomenijo nujno tudi sprememb na lokalni.
Predstavniki manjšine upajo, da bo nova koalicijska vlada, sestavljena iz socialdemokratov (SPÖ) in desno sredinske ljudske stranke (ÖVP), nadaljevala »zmerno, strpno in odprto politiko«, ki je zaznamovala zadnji mandat priljubljenega deželnega glavarja. V manjšini imajo mešane izkušnje s SPÖ, ki je kljub svoji napredni usmerjenosti v preteklosti pogosto posnemala tekmece z desnice, tudi pri vprašanju spoštovanja pravic koroških Slovencev. Vnovična izvolitev Petra Kaiserja jih navdaja z optimizmom, da se stare prakse ne bodo ponavljale, oziroma da bodo manj pogoste, kot so bile v preteklosti. Še posebno v tistih občinah, kamor Kaiserjevi pozitivni zgledi tradicionalno niso segli.
Deželni glavar, ki mu mnogi pripisujejo ključne zasluge za prepričljivo zmago SPÖ, si lahko v novem mandatu privošči več, kot si je lahko v prejšnjem. »Njegova pozicija je izredno močna, zaradi česar bo lažje odločal v kočljivih zadevah,« tudi na področju manjšinskih vprašanj, je teden dni po konstituiranju nove deželne vlade ocenil Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), ki Kaiserja opisuje kot Slovencem najbolj naklonjenega deželnega glavarja v zadnjih dveh desetletjih.
S podobnimi superlativi ga opisujejo tudi drugi vidnejši predstavniki manjšine. »Dokaj razveseljivo je, da so se koroški volivci leta 2018 odločili za zmerno, strpno in odprto politiko, ki jo pooseblja Peter Kaiser. Pred desetimi leti bi to bilo še drugače,« je povedal Vladimir Smrtnik, podžupan Bistrice in nekdanji dolgoletni predsednik Enotne liste. »To izpostavljam predvsem zato, ker je realnost v drugih vrstah SPÖ kar precej drugačna. Po občinah imamo še vedno precej veljakov socialdemokratske stranke, ki prehitevajo svobodnjake po desni, ki izrinjajo slovenščino iz javnosti in se tudi v vprašanjih dobrososedske politike vedejo destruktivno.«
Valentin Inzko je kot primer takšne vzporedne realnosti navedel župana občine Žitara vas Jakoba Straussa, ki »že leta in leta preprečuje postavitev malega krajevnega napisa v vasi Sele«, četudi je tamkajšnji vaščan Franc Kukovica z zbiranjem podpisov dokazal, da postavitev podpira vsaj 60 odstotkov vaščanov. Preprečitev postavitve krajevnega napisa v Selah, proti kateri je decembra lani glasoval žitrajski občinski svet, je bil ta teden povod za to, da je pesnik in pisatelj Florjan Lipuš, ki živi v Selah, iz protesta vrnil naziv častnega občana. »Ne želim biti častni občan občine, ki nima spoštovanja do slovenskega jezika in do ljudi, ki ga govorijo,« je v pogovoru za ORF Koroška svojo odločitev pojasnil Lipuš.
Žitara vas ni osamljen primer. »Takih županov je na žalost kar nekaj,« je v odgovorih na naša vprašanja dodal Inzko.
Po besedah Manuela Juga, člana upravnega odbora Zveze slovenskih organizacij in kandidata socialdemokratov na marčevskih volitvah v deželni zbor, se SPÖ na deželni ravni »zelo zavzema za prizadevanja slovenske narodne skupnosti na Koroškem«. Sam ne vidi veliko razlik med deželno in lokalno ravnjo, priznava pa, da je stranka na Koroškem sestavljena »iz zelo veliko različnih oseb«. »Poznam veliko lokalnih mandatarjev, ki so zelo odprti do manjšine. Seveda tu in tam pride do konfliktov in manjših problemov v nekaterih občinah. To so predvsem problemi, ki nimajo direktnega opravka s stranko, temveč z lokalno situacijo in z osebami, ki delujejo na tem območju.« V javnosti se te težave po Jugovih besedah pogosto zlorabijo kot dokaz za to, da se SPÖ obnaša nespoštljivo do manjšine, »četudi temu v resnici ni tako«.
Do kam sega odgovornost deželnega vodstva stranke, se verjetno nima smisla posebno spraševati, če so tarče kritik njeni lokalni funkcionarji. Za ureditev teh težav bi moral vpliv deželnega glavarja seči bistveno globlje, kot je segel do zdaj.
Valentin Inzko in Vladimir Smrtnik upata, da bo v prihodnjem mandatu tudi na lokalnem nivoju prevladala Kaiserjeva linija. »Pričakujem, da bo deželni glavar z vso samozavestjo zmage v nahrbtniku, še bolj sledil svoji vesti in manj politični taktiki,« je pojasnil Smrtnik in dodal: »Upam tudi, da bo posegal na lokalno ravan in vsem tistim županom, ki se radi hvalijo z njegovo volilno zmago dopovedal, da je prihodnost v odprti politiki, v zbliževanju, tudi v sodelovanju s politično drugače mislečimi in ne v klientelizmu ali 'politiki strankarske knjižice', ki je socialdemokrate že politično pokopala v obdobjih pred Kaiserjem.«
Predstavniki manjšine upajo, da bo nova koalicijska vlada, sestavljena iz socialdemokratov (SPÖ) in desno sredinske ljudske stranke (ÖVP), nadaljevala »zmerno, strpno in odprto politiko«, ki je zaznamovala zadnji mandat priljubljenega deželnega glavarja. V manjšini imajo mešane izkušnje s SPÖ, ki je kljub svoji napredni usmerjenosti v preteklosti pogosto posnemala tekmece z desnice, tudi pri vprašanju spoštovanja pravic koroških Slovencev. Vnovična izvolitev Petra Kaiserja jih navdaja z optimizmom, da se stare prakse ne bodo ponavljale, oziroma da bodo manj pogoste, kot so bile v preteklosti. Še posebno v tistih občinah, kamor Kaiserjevi pozitivni zgledi tradicionalno niso segli.
Prehitevanje svobodnjakov po desni
Deželni glavar, ki mu mnogi pripisujejo ključne zasluge za prepričljivo zmago SPÖ, si lahko v novem mandatu privošči več, kot si je lahko v prejšnjem. »Njegova pozicija je izredno močna, zaradi česar bo lažje odločal v kočljivih zadevah,« tudi na področju manjšinskih vprašanj, je teden dni po konstituiranju nove deželne vlade ocenil Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), ki Kaiserja opisuje kot Slovencem najbolj naklonjenega deželnega glavarja v zadnjih dveh desetletjih.
S podobnimi superlativi ga opisujejo tudi drugi vidnejši predstavniki manjšine. »Dokaj razveseljivo je, da so se koroški volivci leta 2018 odločili za zmerno, strpno in odprto politiko, ki jo pooseblja Peter Kaiser. Pred desetimi leti bi to bilo še drugače,« je povedal Vladimir Smrtnik, podžupan Bistrice in nekdanji dolgoletni predsednik Enotne liste. »To izpostavljam predvsem zato, ker je realnost v drugih vrstah SPÖ kar precej drugačna. Po občinah imamo še vedno precej veljakov socialdemokratske stranke, ki prehitevajo svobodnjake po desni, ki izrinjajo slovenščino iz javnosti in se tudi v vprašanjih dobrososedske politike vedejo destruktivno.«
Valentin Inzko je kot primer takšne vzporedne realnosti navedel župana občine Žitara vas Jakoba Straussa, ki »že leta in leta preprečuje postavitev malega krajevnega napisa v vasi Sele«, četudi je tamkajšnji vaščan Franc Kukovica z zbiranjem podpisov dokazal, da postavitev podpira vsaj 60 odstotkov vaščanov. Preprečitev postavitve krajevnega napisa v Selah, proti kateri je decembra lani glasoval žitrajski občinski svet, je bil ta teden povod za to, da je pesnik in pisatelj Florjan Lipuš, ki živi v Selah, iz protesta vrnil naziv častnega občana. »Ne želim biti častni občan občine, ki nima spoštovanja do slovenskega jezika in do ljudi, ki ga govorijo,« je v pogovoru za ORF Koroška svojo odločitev pojasnil Lipuš.
Žitara vas ni osamljen primer. »Takih županov je na žalost kar nekaj,« je v odgovorih na naša vprašanja dodal Inzko.
Kaiserjeva linija
Po besedah Manuela Juga, člana upravnega odbora Zveze slovenskih organizacij in kandidata socialdemokratov na marčevskih volitvah v deželni zbor, se SPÖ na deželni ravni »zelo zavzema za prizadevanja slovenske narodne skupnosti na Koroškem«. Sam ne vidi veliko razlik med deželno in lokalno ravnjo, priznava pa, da je stranka na Koroškem sestavljena »iz zelo veliko različnih oseb«. »Poznam veliko lokalnih mandatarjev, ki so zelo odprti do manjšine. Seveda tu in tam pride do konfliktov in manjših problemov v nekaterih občinah. To so predvsem problemi, ki nimajo direktnega opravka s stranko, temveč z lokalno situacijo in z osebami, ki delujejo na tem območju.« V javnosti se te težave po Jugovih besedah pogosto zlorabijo kot dokaz za to, da se SPÖ obnaša nespoštljivo do manjšine, »četudi temu v resnici ni tako«.
Do kam sega odgovornost deželnega vodstva stranke, se verjetno nima smisla posebno spraševati, če so tarče kritik njeni lokalni funkcionarji. Za ureditev teh težav bi moral vpliv deželnega glavarja seči bistveno globlje, kot je segel do zdaj.
Valentin Inzko in Vladimir Smrtnik upata, da bo v prihodnjem mandatu tudi na lokalnem nivoju prevladala Kaiserjeva linija. »Pričakujem, da bo deželni glavar z vso samozavestjo zmage v nahrbtniku, še bolj sledil svoji vesti in manj politični taktiki,« je pojasnil Smrtnik in dodal: »Upam tudi, da bo posegal na lokalno ravan in vsem tistim županom, ki se radi hvalijo z njegovo volilno zmago dopovedal, da je prihodnost v odprti politiki, v zbliževanju, tudi v sodelovanju s politično drugače mislečimi in ne v klientelizmu ali 'politiki strankarske knjižice', ki je socialdemokrate že politično pokopala v obdobjih pred Kaiserjem.«
