Spodbud, da se usmeri v ginekologijo, je bilo več – tako bolj pozitivnih kot negativnih – pojasni 28-letna doktorska študentka na Univerzi v Oxfordu Ana Kisovar. Tista ključna pa je bila, ko se je med volontiranjem na kirurgiji, kjer je v samem delu sicer zelo uživala, začela prvič v življenju resneje spopadati s seksizmom.

Upala je, da to nanjo ne bo vplivalo, a ji je bilo kot ženski v pretežno moškem kolektivu zelo naporno. Nenehno je morala dokazovati, da zmore biti kirurginja, narediti več korakov od moških in poslušati neprimerne komentarje o tem, ali se ne bi raje posvetila kakšnemu »nežnejšemu« področju. Kot mlado študentko so jo starejši kolegi včasih poklicali kar Anči, bolniki pa sestra. Tako je že v času študija medicine spoznala, da svoje profesionalne poti noče podrediti moškim in večnemu boju za spoštovanje. Svojo strast je našla v ginekologiji, ki ponuja ogromno kirurgije z nekaj manj mizoginistov in možnost, da s promocijo ženskega zdravja naredi korak naprej pri izboljšanju enakopravnosti.


 

Več praktičnega dela, večja pričakovanja

Kljub temu da Slovenci na nemško govoreče države večkrat gledamo skozi rožnata očala, je na enoletni študijski izmenjavi v Nemčiji ugotovila, da ženskam tudi tam ni prihranjena spolna diskriminacija. Nasprotno: v nemških upravnih odborih je še vedno več moških kot žensk. A vsekakor je to ni prikrajšalo za nove izkušnje in boljši vpogled v delovanje različnih zdravstvenih in izobraževalnih sistemov.

»V Nemčiji, Švici in Avstriji je bilo več praktičnega dela, zato so bila tudi pričakovanja od mene kot študentke večja. Več je denarja, kar pomeni več možnosti za vajo. Več je modelov, na katerih lahko treniraš, in medicinskih aparatov, ki jih lahko pri tem uporabljaš. Vsak teden delaš z igralci, ki so plačani za to, da z njimi vadiš anamnezo in klinični pregled. Manj je sedenja v predavalnicah in veliko dela v skupini, pristop je bolj interaktiven. Imeli smo seminarje, na katere smo morali biti temeljito pripravljeni, vsak teden smo imeli klinične vaje, na katerih smo poročali o pacientih … Vse je bilo zelo praktično in dobro strukturirano. Seveda se je to razlikovalo od katedre do katedre, a načeloma so vsi vedeli, kaj se od njih pričakuje. Pri nas je vse dosti bolj odvisno od posameznika, torej zdravnika, ki te ima na vajah.«



Pomembna razlika je tudi, da nemški zdravniki dobro poznajo delo v laboratorijih in se pogosto ukvarjajo z bazičnim raziskovanjem, ki pa pri nas, tako se zdi sogovornici, ni tako pomembno. Četudi sama prej ni imela nobenih izkušenj z laboratorijskim delom, se je odločila za tovrstni doktorat in ga s trudom ter vztrajnostjo tudi našla. Od lani, ko je prišla v Oxford, se počasi navaja na življenje mlade raziskovalke, ki je sicer v teh časih specifično, saj je navezovanje novih stikov zelo oteženo, delo pa zato psihično toliko bolj obremenjujoče.


 

Endometrioza in težave z zanositvijo

Mlada doktorandka se raziskovalno ukvarja z imunološkim ozadjem neplodnosti pri endometriozi. Bolezen, pri kateri raste maternično tkivo zunaj maternice, zaznamuje 190 milijonov žensk v razvitem svetu in pri približno polovici teh povzroča težave pri zanositvi. Poleg tega endometrioza povzroča zelo hude bolečine, največkrat v spodnjem delu trebuha ali/in med spolnim odnosom ter boleče menstruacije, zaradi katerih dekleta pogosto izostajajo iz šole in ženske iz službe.



Točnega vzroka za pojav bolezni še ne poznamo. Najpogostejša terapija za blažitev simptomov je hormonska, v hujših oblikah bolezni oziroma v primerih, ko hormonsko zdravljenje ne deluje, pa je intervencija kirurška. Ker se bolezen pri mladih dekletih kaže večinoma »le« v obliki bolečin, nastajajo večletne zamude z diagnozo. Bolezen se največkrat prepozna šele takrat, ko ženska načrtuje nosečnost in ne more zanositi. Tako je bilo tudi v primeru sogovorničine prijateljice. Prav njena zgodba, ki jo je spremljala od samega začetka do uspešne zanositve, jo je v raziskovanje o tem vpela še bolj osebno.
 

Še ena tistih, ki samo tarna

Velik problem te socialne bolezni, ki močno vpliva na kakovost življenja, je ta, da družba menstrualno bolečino dojema kot nekaj povsem normalnega. »Okolica ženskam stalno dopoveduje, naj potrpijo, češ, saj vsaka ženska da to skozi, boš še pa ti. Zato bolnice pogosto nimajo uvida v svoje stanje, ker se jih naslavlja kot še ene v vrsti tistih, ki tarnajo in se poskušajo izogniti telovadbi. Zgodi se, da ob obisku ginekologa niti ne vedo, da bi morale bolečino izpostaviti kot nekaj nenormalnega.«

In kdaj je alarm, da mora ženska poiskati strokovno pomoč? »Težko je postaviti arbitrarno mejo, saj smo si ženske zelo različne. Eden od alarmantnih znakov je gotovo ta, da zaradi bolečine ne moreš v šolo ali v službo. Pri moji prijateljici se mi je zdelo zelo skrb vzbujajoče, da mora ob vsaki menstruaciji pojesti škatlo nalgesinov. Ampak sama tega ni nikoli omenjala, saj se je s tem borila, odkar je prvič dobila menstruacijo, in je to z leti zanjo postalo popolnoma vsakdanje.«


 

Kako prikazati bolečino

Prav neozaveščenost o bolezni je velik problem, saj tudi sogovornica sama prizna, da je za endometriozo prvič slišala šele na fakulteti. So pa v marcu, ki je mesec ozaveščenosti o tej bolezni, z drugimi študentkami v Oxfordu pripravile interdisciplinarni dogodek. Pri tem projektu so bolnice poskusile naslikati svojo bolečino in nato pripovedovale, kako se počutijo, ko jo vidijo na platnu. Zdelo se jim je osvobajajoče, da so lahko bolečino spravile v fizično obliko, saj se jim tako zdi realnejša; nekaj, kar ni samo v njihovih glavah, kot jim je to stalno zatrjevala okolica. »Tudi zame je bilo zelo čustveno poslušati njihove zgodbe, o boju z neplodnostjo … Dobro je, da za endometriozo sliši čim več ljudi. Ne le tisti, ki neposredno obkrožajo bolnice, ampak tudi širša javnost.« Pomembno je, da ženske s to boleznijo čutijo, da jih razumemo, ne pa da jih vidimo kot tiste, ki iščejo izgovor, da česa ne morejo početi.


 

V debato je treba vključiti moške

Katere pa so še tiste druge pogoste bolezni, ki si zaslužijo pozornost, pa se o njih tudi premalo govori? »Ena teh je zagotovo okužba s HPV (humani papiloma virusi), spolna prenosljiva bolezen, ki je med drugim glavni vzrok za nastanek genitalnih bradavic in raka materničnega vratu. Spet gre za nekaj, o čemer razmišljamo le ženske. Kot dekleta se moramo cepiti in nato vse življenje hoditi na redne odvzeme brisov. Po mojih izkušnjah se moški glede tega obnašajo precej ignorantsko, kljub temu da so pravzaprav oni tisti, ki nas ogrožajo. Zdelo bi se mi prav, da bi bili fantje in moški aktivneje vključeni v debate o ženskem in reproduktivnem zdravju. V času, ko možje niso naš prvi in edini spolni partner, se mi zdi pomembno, da smo se sposobni v vsakem resnem partnerskem odnosu iskreno pogovoriti o svoji 'spolni zgodovini'. In se seveda po potrebi tudi testirati.«

Mladi doktorandki Ani Kisovar se zdi pomembno, da ženske same sebe dobro poznamo. Da vemo, »kaj imamo tam spodaj«, da nas ni sram uporabiti ogledalo in da smo ponosne na svoje intimne predele. »Le tako smo namreč sposobne zadovoljiti svoje potrebe in opaziti morebitne bolezenske spremembe.«