Zakaj Rusija ostaja stranski igralec v severovzhodni Aziji?

Vzhodnemu gospodarskemu forumu (EEF), ki ga vsako jesen pripravijo v Vladivostoku, letos manjka nekaj pomembnega.
Fotografija: Vabila Vladimirja Putina nista sprejela severnokorejski vodja in južnokorejski predsednik Mun Dže In. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Vabila Vladimirja Putina nista sprejela severnokorejski vodja in južnokorejski predsednik Mun Dže In. Foto: Reuters

Odkar so leta 2015 prvič organizirali Vzhodni gospodarski forum (EEF), ki ga vsako jesen pripravijo v ruskem mestu Vladivostok, se lahko ta vsako leto pohvali s čedalje višjimi številkami. Vsakič se ga udeleži več ljudi in večja je tudi skupna vrednost sporazumov, ki jih podpišejo. In vendar mu letos manjka nekaj pomembnega.

Vabila Vladimirja Putina nista sprejela severnokorejski vodja in južnokorejski predsednik Mun Dže In. Tako se Putinu še vedno ni uresničila želja, da bi iz EEF naredil ne samo nekaj, s čimer je mogoče vzpostaviti ravnotežje v odnosih med njegovo državo in gospodarskimi velesilami, ampak tudi platformo, s katero bi bilo mogoče ustvariti nov varnostni mehanizem v severovzhodni Aziji. V takšnem mehanizmu bi bila ruska energija (plin in elektrika) enako pomembno ogrodje kakor kitajske naložbe, z njim pa bi Moskva končno pridobila enakopraven položaj v geopolitični ureditvi Korejskega polotoka.

Če bi korejska voditelja sprejela vabilo, bi se prvič zgodilo, da bi se oba hkrati udeležila večstranskega srečanja, takšen dogodek pa bi presegel simboliko. Medtem ko še ne vemo, kako se bo razvijal proces denuklearizacije in kako se bo spreminjala ameriška strategija na Daljnem vzhodu, bi bila to odskočna deska, s katere bi se Rusija končno pridružila veliki igri madžonga (kitajska igra, ki jo po navadi igrajo štirje igralci) in postala tako pomembna, kakor se spodobi za enega od ustvarjalcev korejske delitve.


Sprava – korejsko vprašanje


Tokratni EEF bi bil tudi protokolarno srečanje, ki bi odvračalo pozornost Kima in Muna od priprav na njuno tretje srečanje prihodnji torek v Pjongjangu, medtem ko njuni diplomati pravkar urejajo še zadnje podrobnosti pred odprtjem prvega urada za zvezo v severnokorejskem mestu Kesong. Urad bodo predvidoma odprli v petek in tako še enkrat potrdili, da so popuščanje napetosti, trajna sprava in nato verjetno tudi medsebojno priznanje obeh Korej predvsem korejska zadeva. In morda nekoliko ameriška.

Ni treba dvomiti o tem, da bi se Kim Džong Un rad srečal s Putinom. Trije projekti, ki so odvisni od ruskega predsednika in povezani s prihodnostjo Korejskega polotoka (plinovod prek polotoka, energetski obroč za severovzhodno Azijo in transkorejska železnica), so pomembni prav za gospodarske reforme, o kakršnih razmišlja severnokorejski vodja, in za gospodarsko združevanje polotoka, o kakršnem sanja južnokorejski predsednik. Toda Kim je že s tem, da ni prišel v Vladivostok, znova pokazal, da je državnik, ki upošteva vse dejavnike in presodi, kdaj se je treba začeti pogovarjati s katero velesilo. Dobro se zaveda, da je pomen Severne Koreje za Kitajsko mogoče primerjati s pomenom Ukrajine za Rusijo, zato čaka, da se bosta Putin in kitajski predsednik Xi Jinping najprej strinjala o ohranitvi režima v Pjongjangu, nato pa morda začela vsak po svoje razmišljati o morebitnem združevanju polotoka. Kim se bo medtem pripravljal na še eno srečanje z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.

Preberite še:

Komentarji: