V nadaljevanju preberite:

Ne živimo nujno v najboljšem od vseh možnih časov. Pred slabimi 20 leti v javnem prostoru ni bilo mesta za politike odprtega sovraštva. Bile so kuriozitete, njihovi predstavniki pa družbeni posebneži. Nacionalisti so bili simpatični priletni politiki, ki preveč dobesedno berejo zgodovinske knjige in so v prostem času strastni numizmatiki.

Dobra stara dostojna desnica je imela predvsem ekonomski in manj nativistični program. Skrajna desnica je živela na obrobju družbe, v njenem podzemlju, kamor sodi. Še novinarji pogosto niso vedeli, kaj skrajna desnica sploh je, zato so se vsake toliko odpravili v drobovje družbe, da bi ven povlekli neonaciste in častilce karantanskega panterja, medijski konzumenti pa smo si pri dnevni svetlobi lahko ogledali njihove krmežljave obraze.

Skrajna desnica je le dve desetletji nazaj razumela, da mora živeti v kraljestvu večne teme in da jih bo, če pogleda iz podganje luknje, dobila po betici. Da družba ni zdrava, je jasno, ko se fašisti – in vsi tisti, ki to še bodo, ko bo fašizem postal večinsko gibanje – nikogar več ne bojijo