Kaj je manjše zlo, cepiti ali ne dovoliti cepljenja?
Razprava o smiselnosti prepovedi uporabe cepiva, ki rešuje življenja, ne bi smela biti tabu.
Odpri galerijo
Ko so se pojavili dvomi o varnosti cepiva AstraZenece, je večina evropskih držav začasno prenehala s cepljenjem. A kakšni vzgibi so v ozadju te na videz naravne odločitve. Foto Kai Pfaffenbach/Reuters
Varnost cepiva AstraZenece je bila nedavno vroča tema političnih in strokovnih debat. Tudi če bi se izkazalo, da ima v izredno majhnem odstotku smrtonosne stranske učinke, lahko cepljenje z njim reši veliko več življenj. Zakaj torej tako očiten in jasen družbeni dogovor, da moramo učinkovino ob odkritih smrtonosnih stranskih učinkih nemudoma umakniti?
Ko so se pojavili dvomi o varnosti cepiva AstraZenece, je večina evropskih držav začasno prenehala s cepljenjem in počakala, da je evropska agencija za zdravila (Ema) raziskala možnost, da bi lahko cepivo v sicer zelo redkih primerih povzročilo motnje v strjevanju krvi. Poročilo Eme pravi, da vzročne povezave niso našli, vendar opozarjajo, da je popolnoma ne morejo izključiti. Strokovnjaki so torej predlagali nadaljevanje cepljenja, a tudi nadaljnje raziskave o stranskih učinkih.
V ozadju sicer razgretih debat o varnosti cepiva in prekinitvi cepljenja pa je bil zelo jasen in presenetljiv skupni imenovalec – na obeh straneh so si bili edini, da je treba takoj prenehati z uporabo cepiva, če se izkaže, da res povzroča strdke. Razprave so se vrtele okoli vprašanja, ali imamo dokaze, da je cepivo nevarno, prav nič pa o tem, kako bi morali ravnati, če se nedvoumno potrdi, da je.
Sklep, da moramo cepivo nemudoma umakniti, če povzroča smrtonosne strdke, se morda zdi samoumeven, toda zaradi tega ni nič manj zapleten. Ustavitev cepljenja ima namreč prav tako svojo ceno. Imamo odlične dokaze, da cepivo AstraZenece preprečuje razvoj hujših oblik covida-19 in verjetno onemogoča prenos virusa. S prepovedjo njegove uporabe torej pri mnogih povzročimo nepotrebno okužbo z morebiti usodnimi posledicami.
Zakaj se nam zdi tako naravno, da prepovemo uporabo učinkovine, ki ogrozi tako malo življenj in jih po drugi strani lahko bistveno več reši? Prvo pravilo zdravniške etike je: ne škoduj. Na prvi pogled je nenavadno, da je treba to poudariti – jasno je, da ne želimo, da zdravnik škodi pacientu. Stvari postanejo jasnejše, če zapišemo: ne škoduj, čeprav bi to prineslo več dobrega kot slabega. Da bo še bolj očitno, si lahko privoščimo absurden primer, ki ga predavatelji pogosto uporabljajo, da predramijo zdolgočasene študente: zdravnik bi lahko zdravemu človeku odstranil srce in pljuča ter s presaditvijo organov dvema bolnikoma rešil življenji. Rezultat bi bil »pozitiven«: dve rešeni življenji za eno izgubljeno. Kljub temu se nam zdi popolnoma logično, da zdravnik ne sme škodovati oziroma ogroziti življenja pacienta ne glede na morebitne koristi. Tako pravilo »ne škoduj« postane popolnoma jasno.
Temelj tega načela je globlje prepričanje, da je huje škodovati kot dopustiti, da nastane škoda. V našem ilustrativnem primeru je torej huje nekoga ubiti kot pa dopustiti, da dva človeka umreta, ker ne bosta dobila nujno potrebnega organa, ki bi jima rešil življenje. V covidni resničnosti pa to pomeni, da je bolj nesprejemljivo dopustiti, da nekaj ljudi umre zaradi strdka, kot pa povzročiti, da bistveno več ljudi umre zaradi tega, ker niso dobili cepiva.
Razlikovanje med tem, kar naredimo, in tistim, kar dopustimo, se v večini primerov, kot so bili zgoraj omenjeni, zdi intuitivno. Kljub temu bi se lahko o takšnem načinu razmišljanja upravičeno preizpraševali.
Mnogi menijo, da jasna ločnica med delovanjem in dopuščanjem, da se nekaj zgodi, ne odraža globljega etičnega vidika, temveč gre bolj za človeško kaprico, ki izvira iz želje, da se izognemo krivdi. Morda bi morali preprosto pogoltniti grenko pilulo in se sprijazniti, da si je včasih treba umazati roke.
Poleg tega črta med delovanjem in dopuščanjem ni vedno jasna. Takšen primer bi bili lahko ukrepi med pandemijo. Ena od posledic omejitve gibanja je bila, da so se nekatere ženske znašle v nemilosti nasilnih partnerjev, včasih z usodnimi posledicami. Posledicami, ki smo jih lahko predvideli. Sovlade s sprejemanjem takšnih ukrepov povzročile škodo ali so zgolj omogočile, da se je zgodila?
O vseh teh vprašanjih seveda poteka razprava. Nekateri menijo, da lahko potegnemo jasno ločnico med delovanjem in dopuščanjem in da je takšno razlikovanje etično pomembno. Jasno pa bi moralo biti, da takšne razprave temeljijo na etičnih predpostavkah, ki pa jih lahko in bi jih morali ves čas preizpraševati in izpodbijati.
–––
Stephen John je profesor filozofije javnega zdravstva na Univerzi v Cambridgeu. Pri projektu Preizpraševanje etike cepljenja ga sofinancira tudi Britanska akademija.
Ko so se pojavili dvomi o varnosti cepiva AstraZenece, je večina evropskih držav začasno prenehala s cepljenjem in počakala, da je evropska agencija za zdravila (Ema) raziskala možnost, da bi lahko cepivo v sicer zelo redkih primerih povzročilo motnje v strjevanju krvi. Poročilo Eme pravi, da vzročne povezave niso našli, vendar opozarjajo, da je popolnoma ne morejo izključiti. Strokovnjaki so torej predlagali nadaljevanje cepljenja, a tudi nadaljnje raziskave o stranskih učinkih.
V ozadju sicer razgretih debat o varnosti cepiva in prekinitvi cepljenja pa je bil zelo jasen in presenetljiv skupni imenovalec – na obeh straneh so si bili edini, da je treba takoj prenehati z uporabo cepiva, če se izkaže, da res povzroča strdke. Razprave so se vrtele okoli vprašanja, ali imamo dokaze, da je cepivo nevarno, prav nič pa o tem, kako bi morali ravnati, če se nedvoumno potrdi, da je.
Sklep, da moramo cepivo nemudoma umakniti, če povzroča smrtonosne strdke, se morda zdi samoumeven, toda zaradi tega ni nič manj zapleten. Ustavitev cepljenja ima namreč prav tako svojo ceno. Imamo odlične dokaze, da cepivo AstraZenece preprečuje razvoj hujših oblik covida-19 in verjetno onemogoča prenos virusa. S prepovedjo njegove uporabe torej pri mnogih povzročimo nepotrebno okužbo z morebiti usodnimi posledicami.
- Zaradi stranskih učinkov cepljenja bi lahko umrlo nekaj ljudi.
- Cepivo bi po drugi strani rešilo več življenj, kot bi jih zahtevalo.
- Kljub temu ni etično sprejemljivo zavestno odvzeti življenja.
- Meja med zavestnim delovanjem in dopuščanjem je zabrisana.
Foto Dado Ruvic/ReutersPrvo pravilo: ne škoduj
Foto Dado Ruvic/Reuters
Zakaj se nam zdi tako naravno, da prepovemo uporabo učinkovine, ki ogrozi tako malo življenj in jih po drugi strani lahko bistveno več reši? Prvo pravilo zdravniške etike je: ne škoduj. Na prvi pogled je nenavadno, da je treba to poudariti – jasno je, da ne želimo, da zdravnik škodi pacientu. Stvari postanejo jasnejše, če zapišemo: ne škoduj, čeprav bi to prineslo več dobrega kot slabega. Da bo še bolj očitno, si lahko privoščimo absurden primer, ki ga predavatelji pogosto uporabljajo, da predramijo zdolgočasene študente: zdravnik bi lahko zdravemu človeku odstranil srce in pljuča ter s presaditvijo organov dvema bolnikoma rešil življenji. Rezultat bi bil »pozitiven«: dve rešeni življenji za eno izgubljeno. Kljub temu se nam zdi popolnoma logično, da zdravnik ne sme škodovati oziroma ogroziti življenja pacienta ne glede na morebitne koristi. Tako pravilo »ne škoduj« postane popolnoma jasno.
Zdravnik bi lahko zdravemu človeku odstranil srce in pljuča ter s presaditvijo organov dvema bolnikoma rešil življenji.
Temelj tega načela je globlje prepričanje, da je huje škodovati kot dopustiti, da nastane škoda. V našem ilustrativnem primeru je torej huje nekoga ubiti kot pa dopustiti, da dva človeka umreta, ker ne bosta dobila nujno potrebnega organa, ki bi jima rešil življenje. V covidni resničnosti pa to pomeni, da je bolj nesprejemljivo dopustiti, da nekaj ljudi umre zaradi strdka, kot pa povzročiti, da bistveno več ljudi umre zaradi tega, ker niso dobili cepiva.
Razlikovanje med tem, kar naredimo, in tistim, kar dopustimo, se v večini primerov, kot so bili zgoraj omenjeni, zdi intuitivno. Kljub temu bi se lahko o takšnem načinu razmišljanja upravičeno preizpraševali.
Nujno se je preizpraševati
Mnogi menijo, da jasna ločnica med delovanjem in dopuščanjem, da se nekaj zgodi, ne odraža globljega etičnega vidika, temveč gre bolj za človeško kaprico, ki izvira iz želje, da se izognemo krivdi. Morda bi morali preprosto pogoltniti grenko pilulo in se sprijazniti, da si je včasih treba umazati roke.
Poleg tega črta med delovanjem in dopuščanjem ni vedno jasna. Takšen primer bi bili lahko ukrepi med pandemijo. Ena od posledic omejitve gibanja je bila, da so se nekatere ženske znašle v nemilosti nasilnih partnerjev, včasih z usodnimi posledicami. Posledicami, ki smo jih lahko predvideli. Sovlade s sprejemanjem takšnih ukrepov povzročile škodo ali so zgolj omogočile, da se je zgodila?
O vseh teh vprašanjih seveda poteka razprava. Nekateri menijo, da lahko potegnemo jasno ločnico med delovanjem in dopuščanjem in da je takšno razlikovanje etično pomembno. Jasno pa bi moralo biti, da takšne razprave temeljijo na etičnih predpostavkah, ki pa jih lahko in bi jih morali ves čas preizpraševati in izpodbijati.
–––
Stephen John je profesor filozofije javnega zdravstva na Univerzi v Cambridgeu. Pri projektu Preizpraševanje etike cepljenja ga sofinancira tudi Britanska akademija.
