Kitajski žadasti zajec razkriva skrivnosti nevidne strani Lune
Rover je odkril minierala olivin in prioksen, ki domnevno izvirata iz lunarnega plašča.
Odpri galerijo
Rover Yutu 2 je znanstvenikom priskrbel nove podatke, ki dodajajo k razumevanju evolucije Lune. FOTO: China National Space Administration (CNSA)/AFP
Kitajska odprava Chang'e 4 je znanstvenikom ponudila nov vpogled v skrivnostno oddaljeno stran Lune, na kateri je lander pristal v začetku letošnjega leta. Rover Yutu 2 (v prevodu to pomeni žadasti zajec) je prek satelita Queqiao poslal podatke, ki kažejo, da je morda odkril kamnine, izvirajoče iz Luninega plašča, navajajo v znanstveni reviji Nature.
Ravno to je bila ena glavnih znanstvenih nalog odprave, da bi v ogromnem kraterju našli dokaze o teoriji, da je bil trk vesoljskega kamna ob površje Lune v zgodnjem obdobju, ko se je nebesno telo še ohlajalo, tako silovit, da je prelomilo skorjo in na površje odneslo kamnine iz plašča, kakršni sta olivin in piroksen.
Oddaljena stran Lune je precej bolj razbrazdana kot nam vidna stran. Lander, ki je v naročju skrival mali rover, je pristal v 186 kilometrov velikem kraterju Von Karman, ki leži v 2300 kilometrov širokem in 13 kilometrov globokem kraterju Aitken ob južnem polu. Rover je kamnine preučil s pomočjo spektrometra za vidno in bližnjo infrardečo svetlobo. Tako je ujel odboj svetlobe, ki nakazuje na obstoj omenjenih mineralov olivin in piroksen.
Podobno kot pri notranjih planetih osončja velja, da je tudi Luna imela obdobje, v katerem je bilo površje staljeno. Med strjevanjem so gostejši minerali kristalizirali na dnu magmatskega oceana, lažji minerali pa so priplavali na površje, zato je površje večinoma sestavljeno iz kalcijevih glinencev plagioklazov. Opazovanja se ujemajo s to poenostavljeno evolucijo nastankov različnih plasti, a o sestavi plašča je le malo znanega. Zanimivo je, da ne sovjetske sonde Luna ne ameriški Apolli, ki so vsi pristali na nam vidni strani, niso prinesli vzorcev iz lunarnega plašča, navajajo v reviji Nature.
Debelina skorje na območju ene najstarejših in tudi največjih značilnosti na Luni – kraterju Aitkenu – kaže, da je ta verjetno nastala po trku, katerega posledica je tudi, da je iz plašča na površje izvrglo nekaj tamkajšnjih mineralov. Raziskovanje tega dela Lune in situje bila že dolgoletna želja znanstvenikov po vsem svetu, kitajska odprava je to željo letos uresničila.
Avtor študije Li Chunlai na podlagi opazovanj meni, da je zgornji del plašča verjetno večinoma sestavljen iz olivina in piroksena. Koliko je teh mineralov v plašču, pa še ni jasno.
»Poznavanje sestave lunarnega plašča je nujno za potrjevanje teorije, da je nekoč obstajal magmatski ocean,« je dodal Li Chunlai s kitajske akademije za znanost.
Gre sicer za rezultate prvih opazovanj, saj so znanstveni članek v pregled reviji ponudili že februarja, to pomeni, da je rover opazovanja opravil v svojem prvem lunarnem dnevu. Chang'e 4 in Yutu 2 sta medtem že zaključila peti lunarni dan. Med tretjim je menda Yutu natančneje pregledal kamnine, navajajo na portalu Planetary Society. Rover je do zdaj od 3. januarja prevozil 190,66 metra. Tako lander kot rover morata, da se zaščitita pred velikimi temperaturnimi nihanji, med lunarnimi dnevi hibernirati.
Preberite še:Luna dobiva nove »gube«
Zemlja izza »temne strani« Lune
Zemlja izza »temne strani« Lune
Ravno to je bila ena glavnih znanstvenih nalog odprave, da bi v ogromnem kraterju našli dokaze o teoriji, da je bil trk vesoljskega kamna ob površje Lune v zgodnjem obdobju, ko se je nebesno telo še ohlajalo, tako silovit, da je prelomilo skorjo in na površje odneslo kamnine iz plašča, kakršni sta olivin in piroksen.
Oddaljena stran Lune je precej bolj razbrazdana kot nam vidna stran. Lander, ki je v naročju skrival mali rover, je pristal v 186 kilometrov velikem kraterju Von Karman, ki leži v 2300 kilometrov širokem in 13 kilometrov globokem kraterju Aitken ob južnem polu. Rover je kamnine preučil s pomočjo spektrometra za vidno in bližnjo infrardečo svetlobo. Tako je ujel odboj svetlobe, ki nakazuje na obstoj omenjenih mineralov olivin in piroksen.
Podobno kot pri notranjih planetih osončja velja, da je tudi Luna imela obdobje, v katerem je bilo površje staljeno. Med strjevanjem so gostejši minerali kristalizirali na dnu magmatskega oceana, lažji minerali pa so priplavali na površje, zato je površje večinoma sestavljeno iz kalcijevih glinencev plagioklazov. Opazovanja se ujemajo s to poenostavljeno evolucijo nastankov različnih plasti, a o sestavi plašča je le malo znanega. Zanimivo je, da ne sovjetske sonde Luna ne ameriški Apolli, ki so vsi pristali na nam vidni strani, niso prinesli vzorcev iz lunarnega plašča, navajajo v reviji Nature.
Sonda Chang'e 4 je prva sonda, ki je uspešno pristala na oddaljeni strani Lune. FOTO: China National Space Administration (CNSA)/AFP
Debelina skorje na območju ene najstarejših in tudi največjih značilnosti na Luni – kraterju Aitkenu – kaže, da je ta verjetno nastala po trku, katerega posledica je tudi, da je iz plašča na površje izvrglo nekaj tamkajšnjih mineralov. Raziskovanje tega dela Lune in situje bila že dolgoletna želja znanstvenikov po vsem svetu, kitajska odprava je to željo letos uresničila.
Avtor študije Li Chunlai na podlagi opazovanj meni, da je zgornji del plašča verjetno večinoma sestavljen iz olivina in piroksena. Koliko je teh mineralov v plašču, pa še ni jasno.
»Poznavanje sestave lunarnega plašča je nujno za potrjevanje teorije, da je nekoč obstajal magmatski ocean,« je dodal Li Chunlai s kitajske akademije za znanost.
Gre sicer za rezultate prvih opazovanj, saj so znanstveni članek v pregled reviji ponudili že februarja, to pomeni, da je rover opazovanja opravil v svojem prvem lunarnem dnevu. Chang'e 4 in Yutu 2 sta medtem že zaključila peti lunarni dan. Med tretjim je menda Yutu natančneje pregledal kamnine, navajajo na portalu Planetary Society. Rover je do zdaj od 3. januarja prevozil 190,66 metra. Tako lander kot rover morata, da se zaščitita pred velikimi temperaturnimi nihanji, med lunarnimi dnevi hibernirati.
