Ko Einsteinu ukradejo možgane

Smrt genija: Možgani slavnega fizika so po smrti živeli svoje bizarno življenje
Objavljeno
06. januar 2019 14.00
Posodobljeno
06. januar 2019 14.11
Einsteinovi možgani so za Thomasa Stoltza Harveyja po nenavadnem spletu okoliščin postali svetinja in obsedenost, ki mu je uničila življenje. Foto Shutterstock
Sedemnajstega aprila 1955 so 76-letnega Alberta Einsteina sprejeli v bolnišnico v Princetonu, kjer je prebival zadnja desetletja svojega življenja. Že nekaj časa je vedel, da je na smrt bolan, a tokrat je v prsih čutil tudi močno bolečino. Anevrizme aorte, kot so mu zdravniki postavili diagnozo, takrat niso znali operirati, zato mu z medicinskega vidika niso mogli pomagati. Lahko so mu le lajšali bolečine in skrbeli, da ni trpel. Že naslednji dan po prihodu v bolnišnico je slavni znanstvenik umrl.

Avtopsijo trupla je zjutraj izvedel mlad patolog dr. Thomas Stoltz Harvey. Iz lobanje je le nekaj ur po smrti odstranil možgane z očmi vred ter jih shranil v stekleno posodo, čeprav je dal Einstein svojcem in osebju v bolnišnici pred smrtjo natančna navodila, naj njegovo truplo upepelijo in v strogi tajnosti raztresejo na neznanem kraju. Že v času življenja je namreč postal medijsko tako izpostavljena osebnost, da nikakor ni želel, da bi njegov grob postal romarsko središče.

Vendar se mladi patolog ni držal Einsteinovih navodil. Čeprav sploh ni bil strokovnjak za možgane, je iz trupla izrezal prav ta del telesa. Najprej jih je fotografiral, nato pa stehtal in shranil v formaldehidu. Možgani slavnega fizika so tehtali 1230 gramov, kar je bilo malo manj od povprečne teže pri moških, ki je nekaj več kot 1,3 kilograma.

1230
gramov so tehtali možgani slavnega fizika, kar je bilo malo manj od povprečja.


Obseden z možgani


Šele ko je Harvey delo na truplu končal, je formalno zaprosil Einsteinovega sina za dovoljenje, ali lahko poseg sploh izvede. Avtopsijo je upravičeval z zagotovilom, da bi možgane uglednega znanstvenika uporabljali za potrebe znanosti, rezultati raziskav pa bi bili objavljeni v uglednih znanstvenih revijah. Vendar dovoljenja družine kljub temu ni dobil.

Preostale dele Einsteinovega telesa so kmalu zatem upepelili, Harvey pa je možgane zadržal zase. Nenavadno je tudi, da je oči poslal Einsteinovemu oftalmologu, tako da so še danes shranjene v nekem newyorškem trezorju.

Zaradi škandala z Einsteinovim truplom so Harveya po nekaj mesecih odpustili, saj možganov ni hotel predati bolnišnici, ampak jih je odnesel kar k sebi domov. Hranil jih je v kleti svoje hiše v Princetonu. Sčasoma so zanj postali nekakšna svetinja, ki je ni hotel predati nikomur. Najprej ga je to stalo službo, kasneje ga je zapustila še žena.
 

Bi želeli kos možganov?


Da bi si našel delo, se je preselil na drugi konec Amerike, možgane pa je seveda odnesel s seboj. V novem kraju jih je hranil kar v zaboju pod hladilnikom za pivo. Medtem je izgubil zdravniško licenco, tako da je delal kot tovarniški delavec za tekočim trakom. Čeprav njegovih dejanj nihče ni prav dobro razumel, se je vseskozi branil, da v prostem času proučuje strukturo Einsteinovih možganov in da bo svoje izsledke kmalu objavil. To zgodbo je ponavljal več kot štirideset let.

Einstein je zahteval, naj njegovo truplo upepelijo in v strogi tajnosti raztresejo na neznanem kraju.
Toda patolog Thomas Stoltz Harvey je le nekaj ur po smrti odstranil možgane z očmi vred.
Ker jih ni hotel predati bolnišnici, je Harvey najprej izgubil službo, nato ženo in nazadnje še licenco.
Večina Einsteinovih možganov je zdaj na patološkem oddelku univerzitetne bolnišnice v Princetonu.


Občasno je drugim znanstvenikom dovolil, da so dele možganov uporabili za svoje raziskave. Približno petina Einsteinovega možganskega tkiva je zdaj na medicinski fakulteti Michaela G. DeGroota v Ontariu. Tamkajšnja profesorica dr. Sandra Witelson je bila ena od srečnih prejemnic nenavadnega darila, čeprav ni zanj nikoli zaprosila. Konec devetdesetih let ji je Harvey poslal telefaks, ali bi želela del Einsteinovih možganov.
Čeprav Harveyja ni poznala, ga je Witelsonova zaprosila za del možganov, ki je odgovoren za sklepanje in matematične operacije. Ostareli Harvey se je tako z Einsteinovimi možgani v prtljažniku odpeljal v Kanado. Na podlagi tkiva, ki ji ga je dostavil, je leta 1999 Witelsonova objavila študijo z naslovom Izjemni možgani Alberta Einsteina.

Večina Einsteinovih možganov je zdaj na patološkem oddelku univerzitetne bolnišnice v Princetonu, kamor jih je Harvey oddal, ko je dopolnil petinosemdeset let in se je želel znebiti velike odgovornosti, ki jo je čutil zaradi varovanja te nenavadne svetinje.

Nagačeni profesor na sejah
Med zgodbami o posmrtnih ostankih pomembnih znanstvenikov je morda najbolj nenavadna usoda, ki je doletela telo angleškega pravnika in filozofa Jeremyja Benthama. Ta si je v oporoki zaželel, da njegovo telo preparirajo in ga razstavijo v leseni vitrini, ki naj jo poimenujejo »avtoikona«. Od sredine devetnajstega stoletja je razstavljena na hodniku Univerzitetnega kolidža v Londonu, nedavno pa so jo ponovno restavrirali. S to izobraževalno ustanovo je bil Bentham tesno povezan, saj jo je pomagal ustanoviti, zato ga občasno, ob pomembnih sejah univerzitetnega sveta, prinesejo tudi v sejno sobo, kjer jim menda učinkovito pomaga pri reševanju sporov. V zapisnik takrat zapišejo, da je bil Bentham na seji »navzoč, a ni glasoval«.


–––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.