Nasa pripravljena, da znova osvoji površje Lune
Pred vrati je novo poglavje v osvajanju Lune. V ponedeljek popoldne bodo izstrelili orjaško raketo Vesoljski izstrelitveni sistem (Space Launch System, krajše SLS), ki bo plovilo Orion pognala v tirnico okoli Lune in nazaj. Če bo uvertura, imenovana Artemis I, potekala po pričakovanjih, bi lahko že čez nekaj let zadrževali dih, ko bo človek znova delal velike korake za človeštvo.
Tokratni test je seveda še brez posadke, v kompleksni odpravi pa bodo preizkusili vse, kar se preizkusiti da. Ko so v igri človeška življenja, ni prostora za napake. Prvi predvideni datum izstrelitve je torej v ponedeljek ob 14.33 po srednjeevropskem času (izstrelitveno okno bo dolgo dve uri). Nasa ob tako velikem dogodku kajpada pripravlja prenos dogajanja z bogatim programom. Če izstrelitev zaradi kateregakoli razloga ne bo uspešna, sta dodatna datuma še 2. in 5. september, so pa pri Nasi že dejali, da bodo tvegali nekoliko več, kot če bi bila na krovu posadka. Če jim v treh poskusih vendarle ne bi uspelo rakete spraviti s tal, jo bodo morali odvleči nazaj v stavbo za sestavljanje raket in znova preveriti sistem za prekinitev poleta. Naslednji možni datumi za izstrelitev so nato med 17. in 31. oktobrom.
Kako bo potekala odprava
Pri ameriški vesoljski agenciji so, jasno, samozavestni, da bo izstrelitev uspela že v prvem poskusu. Sledila bo dobre tri tedne dolga vesoljska odisejada, ko bo plovilo Orion odpotovalo precej dlje za Luno, kot so potovala dosedanja plovila za človeško posadko v programu Apollo izpred dobrih petih desetletij. Orion bo odpotoval več kot 450.000 kilometrov od Zemlje. Med ključnimi trenutki odprave bo vodno pristajanje, ki bo predvidoma 10. oktobra. »To je odprava, v kateri bomo naredili stvari, ki jih do zdaj še nismo, in se naučili marsikaj, česar zdaj še ne vemo,« je poudaril Mike Sarafin, vodja odprave.
SLS in Orion, nameščen na vrhu, bosta poletela z izstrelišča 39B v Kennedyjevem vesoljskem središču na Floridi. Okoli sto metrov visoka raketa, tokrat v konfiguraciji blok 1, bo ob izstrelitvi proizvedla 39,1 meganjutona potiska, kar je 15 odstotkov več od Saturna V. Vsekakor gre za trenutno najmočnejšo raketo, v prihodnjih letih jo bodo nadgrajevali in še povečali zmogljivost prevoza tovora. Medtem sicer Spacex gradi in preizkuša Starship, ki bo prevzel prvo mesto na lestvici najmočnejših raket. Med raketama je še ena velika razlika: SLS bo za enkratno uporabo, pri Spacexovi pa naj bi vse dele lahko uporabili večkrat.
Skoraj zagotovo se Nasa gradnje podobne rakete, kot je SLS, v tem desetletju ne bo več lotevala. V prihodnjih konfiguracijah bo namreč dovolj močna tudi za polete do Marsa. Za gradnjo SLS so od leta 2011, ko so projekt prestavili, porabili okoli 18 milijard evrov.
SLS sestavljajo nosilna stopnja s štirimi motorji RS-25, ki so poganjali leta 2011 upokojene raketoplane, in stranska potisnika. Osrednja stopnja ima dva rezervoarja za gorivo, v enem je tekoči vodik, v drugem tekoči kisik. V 90 sekundah po izstrelitvi bo raketa doživela trenutek, ko bodo nanjo delovale največje aerodinamične obremenitve, nato bo odvrgla stranska potisnika, nekoliko kasneje se bo ugasnila še osrednja stopnja in se ločila od Oriona. Tega bo pognala tako imenovana kriogena potisna stopnja, dovolj močna, da bo plovilo lahko zapustilo orbito, okoli dve uri po izstrelitvi pa se bo Orion dokončno odcepil od lastnega potisnega sistema. Ta bo nato izvrgel še kupček satelitkov, med njimi BioSentinel, Near-Earth Asteroid (NEA) Scout in Lunar Flashlight, ki bodo preizkusili nekaj novih tehnologij in opravili več zanimivih znanstvenih eksperimentov.
Orion, v katerem je prostora za štiri astronavte, bo do Lune potoval s pomočjo servisnega modula, ki ga je za Naso zgradila Evropska vesoljska agencija. Ta je ključen tako za pogon kot za elektriko v Orionu, v prihodnosti pa bo tudi za zrak, vodo in vse drugo, kar je potrebno za udobno bivanje astronavtov. Modul ima štiri sedem metrov dolge solarne panele, ki proizvedejo dovolj energije za oskrbo dveh trisobnih stanovanj. Na krovu bodo tokrat lutke, opremljene z različnimi senzorji, ki bodo merili, kakšne vibracije bodo utrpeli astronavti, ena izmed lutk pa bo imela na sebi oblačilo za zaščito pred sevanjem, plovilo mora namreč zdržati potovanje skozi Van Allenove sevalne pasove.
Kar nekaj dni bo Orion potreboval, da bo pripotoval do Lune, ki se ji bo približal na vsega 100 kilometrov, nato pa ga bo gravitacijska sila odnesla daleč za njo, okoli 70.000 kilometrov stran. V takšni podolgovati orbiti bo ostal približno šest dni, v tem času bodo operaterji že lahko videli, ali vse ustrezno deluje. Sledila bo vrnitev, ki bo vključevala natančen prižig motorjev na servisnem modulu in pomoč same Lune, da se bo plovilo zavihtelo na pravilno pot domov.
Pot skozi atmosfero bo zelo vroča. V ozračje bo namreč plovilo vstopilo s hitrostjo 11 kilometrov na sekundo (39.600 kilometrov na uro) in segrelo se bo na okoli 2760 stopinj Celzija. »Orion bo prišel domov hitreje in bolj vroč kot katerokoli plovilo do zdaj. To je pravzaprav edini način, da zares preizkusimo toplotni ščit,« je povedal Nasin administrator Bill Nelson. Nato bo, upočasnjen z enajstimi padali, pljusknil v morje ob obali Kalifornije.
Kdaj bo sledil pristanek človeka na Luni
Glavni cilj odprave Artemis I je vsekakor pokazati, da je Nasi uspelo zgraditi zanesljivo in varno prevozno sredstvo za astronavte. Če bodo podatki takšni, kot morajo biti, bi lahko v Orion posadka sedla že prihodnje leto, popeljali se bodo na krog okoli Lune (če se ozremo v preteklost, bo odprava Artemis II igrala enako vlogo, kot jo je imela odprava Apollo 8 leta 1968), leta 2025 ali 2026 pa bi sledila odprava Artemis III, na kateri bodo ljudje šest dni znova poskakovali po površju Meseca. To bo prvi pristanek človeka na Luni po letu 1972, ko je tekla odprava Apollo 17. Takrat bosta SLS in Orion astronavte – med njimi bosta prva ženska in prva temnopolta oseba – ponesla le do orbite, tam jih bosta predvidoma čakala vesoljska postaja Gateway (oziroma njeni osnovni moduli) in Spacexov lunarni Starship, v katerega se bodo astronavti vkrcali in se napotili na površje. Nasa je nedavno predstavila 13 območij, kjer bi se lahko zgodil pristanek, vsa so v bližini južnega pola. Območja so znanstveno gledano zelo zanimiva, saj so v bližini delov Lune, ki jih nikoli ne obsije sonce. Med prednostnimi nalogami Nase je najti vodni led, ki bi bil pomemben vir za morebitno stalno naselbino na Luni.
V 50 letih se je marsikaj spremenilo, med drugim so že zdavnaj minili časi, ko se je velikih projektov lotevala posamezna vesoljska agencija. Tako se je Nasa povezala ne le z evropsko in še nekaterimi vesoljskimi agencijami, ampak tudi z zasebnimi partnerji. Nasa in tudi druge agencije si želijo končno dokončno osvojiti Luno in na njej postaviti stalno (raziskovalno) postojanko ter nato narediti naslednji velikanski korak, poslati astronavte na Mars. To se bo zgodilo v začetku 40. let tega stoletja, morda tudi kako leto prej v izvedbi kakšnega podjetja ali katere druge države.
